ponedeljek, 26. avgust 2013

Nočni tek na Vrhniki

Ker je v dvoje, troje ali skupinsko lažje, sem bila motivator in spodbujevalec. Pravzaprav nič težkega, le pred štartom sem dala nekaj nasvetov, potem pa tekla. Nekaj sto metrov pred koncem sem rekla nekaj spodbudnih besed, počasi pospešila do ciljnega balona in na koncu s ponosom in veseljem zavpila BRAVO!
Napovedana je bila prireditev, Nočni tek na Vrhniki. Ta je bil organiziran v sklopu še precej drugih nočnih tekov po Sloveniji. Od vsega začetka se ga nisem nameravala udeležiti, sploh ker sem pred slabim tednom tekla 21ko, poleg tega bi mi bilo zoprno teči štiri kroge po Vrhniki, če bi se odločila pa le za dva kroge, bi bilo to le pet kilometrov, ki pa bi jih morala preteči zelo hitro, da bi bilo zadovoljna sama s seboj.
Če me Mateja ne bi pregovorila, da tečem z njo njen tempo, bi stala med gledalci, tako pa sem že popoldne odšla po štartno številko in se nekaj po 20. uri odpravila na štart na Staro cesto. Pravzaprav je bil dober občutek, ko sem polna adranalina stopala do štarta in čutila tekmovalno ozračje, pa čeprav v bistvu nisem tekmovala. Najboljši občutek pa je bil, ker nisem imela težav z logistiko; tudi, če bi kakšen kos opreme pozabila doma, bi lahko na hitro stekla ponj.
Mateji sem svetovala, da se malce ogrejemo in razmigamo, potem pa počasi pripravimo na tek. Malo živčnosti je bilo čutiti v zraku. Uspela sem jo prepričati tudi, da ne potrebuje mp3-ja, ker je tako tek bolj zabaven, bolj ga doživiš, lažje poslušaš svoj ritem teka in dihanja, zamotijo te pa tako ali tako drugi tekači. Tokrat sva bila ob njej še Anže in jaz, tako da ni bilo variante, da bi ji bilo dolgčas.
Odšteli smo zadnje sekunde in stekli. Pričeli smo precej hitro. Morda celo prehitro, ampak kaj, ko nisem poznala njenega tempa. Tako smo prvi in drugi krog tekli skoraj tako hitro, kakor je moj tempo na enaindvajset kilometrov. Zdelo se mi je super in po drugem krogu sem na hitro izračunala, da četudi nekoliko upočasnimo tempo, lahko še vedno pridemo v cilj pod eno ura, kar bi nam bilo več kot povšeči.
Vzdušje na progi je bilo fenomenalno. Povsod je bilo polno navijačev, na vsakem vogalu je stala gruča ljudi in vpila, ploskala in navijala za nas, mučenike, ki pa smo predvsem uživali. Prednost domačega kraja je tudi ta, da poznaš veliko ljudi in oni poznajo tebe in te tako še toliko bolj spodbujajo. Dostikrat je dovolj, da te le pozdravijo.
Držala sem Matejin tempo in res uživala v teku. Kmalu v drugem krogu so nas začeli prehitevati najhitrejši, ki so imeli v glavi in v nogah veliko več moči, kakor mi, nedeljski tekači in rekreativci. Nekaj od njih sem jih prepoznala po načinu in tehniki teka in jim zavpila kakšno spodbudno besedo. Sem in tja se je zgodilo kakšno presenečenje; da me je prehitel in pozdravil kdo od znancev, ki ga sploh nisem pričakovala.
Kljub majši utrujenosti, zadihanosti in precej hitremu začetku, Mateja ni popuščala in sledila sem ji, čeprav sem jo istočasno preganjala. Vedela sem, da je sposobna teči pod eno uro. Tempo je res nekoliko popustil, a imeli smo še nekaj časa v rezervi iz prvih dveh krogov. V zadnjem krogu smo mimo Mantove stisnili še zadnje uvivnke, potem pa se pognali po Stari cesti do ciljne ravnine in cilja. Zadnjih nekaj deset metrov sem zavpila "no, dejmo, stisn do konca, ajde gremo", in v pospešenem ritmu smo prečkali ciljno črto. Tedaj je ura kazala nekaj malega več kakor 59 minut.
Odlično! Vrhunsko! To je bil Matejin daleč najboljši čas do sedaj. Bila je vesela in zadovoljna, jaz pa ponosna nanjo. Rekla mi je, da sama česa takšnega ne bi zmogla. Verjamem. Pa ne zato, ker mislim, da fizično tega ne bi bila sposobna, ampak enostavneje je teči, če teče nekdo ob tebi, četudi popolnoma brez besed. 
Padel je nov rekord. Pa ne moj, ampak Matejin. In jaz se počutim deloma odgovorna zanj. Četudi sem prispevala malo, sem vesela.
In nenazadnje mi ni žal, da sem plačala štartnino in odtekla štiri kroge po Vrhniki. Imela sem se odlično in ravno to je najbolj pomembno.

Ni komentarjev: