petek, 19. julij 2013

Nočna 10ka na Bledu

Moj lanski čas je bil pet sekund manj kot 56 minut. Za 10 kilometrov, torej za slaba dva kroga okoli Blejskega jezera. Na letošnjem teku nisem imela cilja. Trenirala nisem pretirano, tekala le občasno, zato se mi je zdelo, da ne bom postavljala nekih "personal best" časov. V planu sem imela le, da se bom imela luštno in da bom uživala v družbi "sopovžarjev". 
Nočna 10ka je res takšna tekaška prireditev, v kateri lahko uživaš. Je nekaj posebnega in drugačna od drugih že zato, ker je štart šele ob 22h. Od mnogih se razlikuje tudi po tem, da štart in cilj nista na istem prostoru. Od prireditvenega prostora v Zaki do štarta na Pristavi je ravno prav časa in prostora, da se pretečeš in predihaš, predno poči štartna pištola.

Zabavne priprave na tek, foto: Bojči

Z dvema sotekačema sem se odpravila do Pristave in se pri tem že pošteno segrela. Bilo je soparno in še predno sem zares začela teči, sem po hrbtu že čutila teči kapljice znoja. Vseh 2413 tekačic in tekačev se je končno nabralo pri štartu in čas je bil, da je Marko zaštartal tek. Vsuli smo se proti centru Bleda in predstavljam si, da koloni poskakajočeh ljudi ni bilo videti konca.
Nenavadno hitro mi je minila rahlo vzpenjajoče se cesta do centra, kjer so za nas navijali verjetno vsi turisti, ki so bili tedaj na Bledu. No, nemalo jih je bilo takšnih, ki so nas le začudeno gledali. Nekoliko pred Vilo Prešeren je nažigala "pleh muzka", in nam vlila nekaj sveže energije, ki smo jo porabili za tek v klanček, ki pa meni ni delal posebnih težav, razen tega, da sem se skoraj zaletela v tekačico, ki se je pred menoj nenadoma ustavila. Ja, seveda, prva dva kilometra se je zagnala na vso moč, prvi klanček jo je pa zdelal in s svojo nepremišljenostjo je ovirala ostale. Razumem, da kdaj ne gre več, ampak tedaj se je edino legitimno ustaviti na robu proge.
Ni mi šlo slabo, res ne. Moj Suunto je po prvih šestih kilometrih kazal 32 minut. Na hitro sem preračunala čase v mislih in skušala obdržati takšen tempo, ker končni rezultat zares ne bi bil slab.
Ampak, ker Murphy očitno še ni bil na dopustu, mi je na ramo posadil hudička, ki me je prepričal, da naj se na vodni postaji, na nekaj manj kot 7. kilometru, ne ustavljam, ker bi izgubila preveč časa.
Ni mi jasno, kaj mi je šinilo v glavo, da se nisem ustavila za tistih slabih deset sekund, da bi v miru spila dva požirka vode. Slabe izkušnje me očitno še niso dokončno izučile. Seveda mi je šla voda v nos. Tisti moment se mi to niti ni zdelo nič groznega in tega, da diham nekoliko drugače nisem niti opazila. Tekla sem mimo navijačev, spremljala obraze, če koga morda prepoznam v soju svetlobe odcestnih svetilk in uživala ob vseh različicah glasb, ki so prihajale iz lokalov.
Šlo je vse gladko, tudi tempo sem držala. A ne za dolgo. Najmanj je bilo treba tega, da me je začela boleti prepona. O, groza! Prste sem zarila globoko pod rebra in polglasno zaklela. Tempo mi je padel in po klancu navzgor sem trpela. O tistem mojem šviganju ni bilo ne duha ne sluha več. Prej sem jaz prehitevala druge, zdaj so drugi prehitevali mene. Kljub silnemu trudu, da bi "predihala prepono", je še kar bolelo. Vdihovala in izdihovala sem disciplinirano in globoko. Uspelo mi je! Nehalo je boleti in brez da bi prekinila s tekom, sem nadaljevala, zdaj spet v bistveno hitrejšem tempu. I was back in the game! Še slab kilometer sem imela do konca in v ciljno ravnino sem prinorela izza uvivnka in na hitro prehitela še nekaj tekačev.
Pod ciljnim balonom je zapiskalo in lahko sem nehala teči. Ja, šlo je. Bistveno bolje od lanskega časa. Počakala sem še na medaljo; vilice, katere smo kasneje umazali s kremšnito. Vsem "povžarjem" se nam je uspelo dobiti na kupu in mislim, da smo bili prav vsi zadovoljni z svojimi rezultati.
Najprej sem bila jezna, ker spet ni šlo brez zapletov in bi lahko odtekla še vsaj minuto bolje, kakor sem sicer. Čeprav sem že tako in tako tekla več kot dve minuti bolje kakor lani. Ampak, vem, da če te pri teku nič ne boli, je zagotovo nekaj narobe. To vem že dolgo časa.
Na tek sem šla brez pričakovanj, mi je bil le trening tekma pred avgustovskim polmaratonom, ki me čaka, a sem kljub temu odtekla odlično.
Ko sem prespala, se je jeza spremenila v samozavest in ponos.

1 komentar:

AP pravi ...

BRAVO!
Čestitam ti še enkrat za nov PB in zasluženo samozavest in ponos ;) Zdaj pa novim PB naproti!