nedelja, 21. julij 2013

Divje super rastline na Krasu

Chia semena, korenina maca, kvinoja, goji jagode, inkovske jagode, ashwagandha in še marsikaj veljajo za super živila, ki so oh in sploh super in vrhunska, polna beljakovin, antioksidantov, ki telo čistijo, nas varujejo pred prostimi radikali in podobni hokuspokusi. Vse to je verjetno res in fino fajn, ampak vse to stane ko žefran. Je že res elegantno stopiti v trgovino, seči po vrečki zgoraj omenjenih živil in se pri blagajni držati za glavo, v zakup pa vzeti, da bomo zdaj pa zdravi in še vitkejši po vrhu vsega. Seveda, je to kapljica v morja vseh planetov v vseh galaksijah, če obenem jemo nezdravo hrana in se ne gibamo.
Zakaj bi kupovala drage vrečkice, če Andi in nasploh Srednja Amerika zagotovo niso edino nahajališče super živil. Je pa dejstvo, da beseda "ashwagandha" zveni blazno učeno in magično in je zato posledično priznavamo boljše učinkovine in ji veliko bolj zaupamo v smislu, da je pa to zagotovo in zares superživilo.
Zagotovo tudi v našem okolju rastejo rastline, ki so ekvivalent onim uvoženim in pripeljanim preko pol sveta. Z rastlinicami naših planin se je ukvarjala že Pehta, če se malo pošalim. In takšnih peht je bilo v preteklosti že polno, prvi ki mi pade na pamet tudi Baltazar. Ne, ne oni iz risanke, ampak Baltazar Hacquet. Pa seveda tudi še vrsta drugih, ki so se ukvarjali z botaniko in njihovimi zdravilnimi učinki. Pa tudi Kosobrin je rekel: "Za vsako bolezen rase rož'ca na tem svet'."
Tudi mene so rastlinice vedno zanimale. Tako sem že predlani bila na seminarju Daria Cortesa v Pliskovici na Krasu. Seveda sem se vrnila domov sva navdušena in si rekla, da se bom tudi sama nekoliko več prehranjevala na takšen način. Sčasoma je ta navdih nekoliko zbledel, ne pa popolnoma usahnil. Ker pa v naravi ni jedilno in užitno kar vse po vrsti, sem morala in želela znanje obnoviti in prilika za to, se je pokazala včeraj, ko je Dario ponovno predaval v Pliskovici. Pa še na Krasu, kaj lepšega!
Štartali smo v mladinskem hotelu in že nekaj metrov od njegovega borjača, je Dario pokazal prvih nekaj rastlin, ki so primerne predvsem za solate. Potrošnik in pripotna ločika sta prednika radiča in solate, nekoliko grenka, a vseeno odlična. Pravilo je, da vse kar zgleda kot regrat je užitno, grenkobo pa dobi iz manjše količine mlečka, ki ga vsebuje.
Razrasla krešina je sorodnica koprive in mlada je uporabna kot blitva ali špinača. Podobno se lahko uporablja tudi mrtva kopriva, ki ne žge, le nakoliko neprijetnega vonja so, sicer pa vrhunsko polne hranil. Nekoliko bolj okusne so pred cvetenjem. Tud pekoče koprive so užitne. Da ne žgejo, jih ni potrebno pariti, le posvaljkamo jih med prsti in že jih lahko mirno prežvečimo. Njihov okus pa ni prav ni prav nič grozljiv.
Ob neki stari drvarnici sredi vasi se je soncu nastavljal navadni koromač, katerga mehko steblo je primerno za grizljanje, za čaj ali začimbo. Nedaleč stran je cvetel tudi tolščak, z drugo besedo portolak, ki je užiten cel, le nekoliko masten je za uživanje. Verjetno je boljši v kakšni solati kot dodatek.
Ena uoprabnih, ne pa užitnih rastlinic, ki tudi zelo lepo cveti ravno v tem času, je saponija. Namočena, pretlačena v vodi je odlično naravno milo.
V poduk nam je bilo še eno pravilo, da vse kar diši kot meta ali melisa, se lahko tudi uporablja kot meta ali melisa. En takšnih je čober, ki ga je po krasu razmeroma veliko. Primeren pa je tudi za solate, kot tudi bela metlika, ki zares izgleda kot plevel.
Značila rastlina obcestnih jarkov in bankin je pokalica. Mladi poganjki se uporabljajo za rižote, "pokavčki" pa imajo okus po maldem grahu. Za pravi ščir se zdi, da je okrasna rastlina kraških njiv, a so njegovi mladi poganjki super blagega okusa in uporaben je kot blitva. Mislim, da mi divjih špargljev ni potrebno posebaj omenjati.
Lucerna, ki je sorodnica detelja je odličen vir beljakovin. Enako tudi korenje. Korenje, kakršnega poznamo je mutant, medtem ko ne pravega korenja vse polno in je prezrt, ker ga ne poznamo. Užitni so tudi listi, ki imajo ravno tako okus po korenju. Pri tej rastlini je različnost z domačim gojenim korenjem le ta, da se pri "divjem" ne splača kopati korenine, ker ni tako mesnata, kakor pri gojenem korenju.
Močan antioksidant so šipek in robidnice. Ampak ne le plodovi, ki so glavni del rastline, ampak zeleni deli, ki so sicer trpki in zato primern za sušenje in kuhanje čaja.
Redko sadje, ki pa je zelo okusno so drnulje. So plod rumenega drena. So sicer nekoliko kisle in trpke, ampak odlične za kompote in dodatke k marmeladam.
Hecna rastlina s še bolj hecnim imenom je laška repa ali topinambur. Užitna so podzemna stebla, ki imajo blag okus in mladi poganjki, ki pa so precej grenki. Grenkobo ubije maščoba, zato je odličen posladek vršiček rastline skupaj z lešniki ali rozinami. Tako nam jih je serviral tudi Dario.
Še eno hecno ime za rastlino, ki jo poznamo vsi in je za veliko večino nas le nakoristen plevel; enoletna suholetnica. Njeni listki v ustih pustijo pekoč, pikanten okus. Zdi se mi primerna za vmešavanje v solate. Nekoliko drugačne sorte je lobodika. Užitni so njeni mehki poganjki. Je pa deloma zaščitena in se je zato ne sme nabirati v velikih količinah. Je pa tudi lepa okrasna rastlina, ki ostane dolgo časa prijetna za oči tudi v vazi.
Najbolj nenavadna rastlina, ki ima status užitne je rogoz. To so tiste lepe rastline, ki rastejo ob močverjih in pozno poleti naredijo "rjave semenske klobase", ki lepo popestrijo domove, vse do tedaj, ko te "semenske klobase" počijo in se vse semenčka poletijo vsepovsod. Sicer pa je pri rogozu užitno podzemno steblo. Pojemo le mlad, svetel del in okus ima po kumarah. Pozorni moramo biti, da rogoza ne zamenjamo s peruniko, ki je je strupena, ampak z nekaj pozornosti ju ločimo.
Ena lepših rastlinic, ki naj je bila predstavljena je prava lakota. Je cvetoča, rumana, sicer grenka rastlina, ampak njeni cvetovi so primerni za solate in namaze. In ko sem že pri namazih; za malico smo si privoščili še en biserček iz zakladnice zdrave hrane. Namaz iz konopljine moke s koščkom kruha in paličico rogoza.
Torej z nekaj poznavanja rastlin, ki jih lahko naberemo v našem okolju, na travnikih in v gozdu, lahko v svojo vsakodnevno prehrano vneseno bogate vire rudnin, beljakovim in antioksidantov. Zagotovo ne more biti to edina hrana, ki jo uživamo. Od nje smo sicer siti, a še vedno hujšamo.
Poleg tega lahko veliko privarčujemo in istočasno uživamo na svežem zraku med nabiranjem zelenja. Vse to pa po mojem mnenju bistveno več prispeva k zdravju, kako le obisk trgovine in uživanje ekzotičnih vrst sušenih zeli.
Že od nekaj urnega seminarja sem odnesla toliko, da se lahko odpravim v gmajno s košarico v roki, kot Pehta...

Ni komentarjev: