ponedeljek, 22. julij 2013

Grad s pogledom na morje, Miramar

Med Sesljanom in Trstom stoji grad, po mojih videnjih precej majhen, ampak z velikim vrtom, že kar parkom. Vajena sem gradov z bistveno daljšo zgodovino, ta pa je precej mlajši, kar se jasno vidi že iz samega sloga arhitekture. Ja, sega le v drugo polovico 19. stoletja. Velikopotezni Habsburžani so tudi idejo o "pogledu na morje" izpeljali uspešno, manj uspešna pa je sedanjost. Obiskovalcev je veliko in v resnici je grad resnično vreden ogleda, tudi ker je danes v njem zgodovinski muzej. Z lahkoto si tudi predstavljam življenje v gradu. Z malo domišljije se lahko vživim v jutranje odpiranje vrat na teraso spalnice in svež veterček, ki zapihlja v morja.




Veliko bolj neugledna pa je okolica gradu. Razočarali so me prazni vodnjaki, zarasle poti in poti, ki se končajo s plastičnimi ograjami. Izredno slabo sta vzdrževana tudi ribnika z želvami, racami in zlatimi krapi. Morda Italijanom delam krivico, ampak če bi bil Miramare v Avstriji, niti ponesreči tako lep park, ne bi bil niti približno tako zanemarjen. Bolj ko se v parku oddaljuješ od gradu, slabše je stanje. Na skrajnem robu niti trava ni pokošena. Izredno lepa in zanimiva iglasta in listnata drevesa stojijo "do kolen" v visoki travi.






Grad bi sameval, če si ne bi Ferdinand Maksimilian zamislil tako lepe lokacije zanj. Pogled na Tržaški zaliv je prav čudovito romantičen in arhitektura malo spominja na grad iz Walt Disneyeve Pepelke, Neuschwanstein na Bavarskem. Tako pravljično, kot je imeti privatni pomol za pristajanje čolnov in drugih plovil. Vso pravljičnost pokvari dejstvo, da bodo v bližni prihodnosti čudovit pogled s terase gradu zastirali plinski terminali, na katere nihče od graditeljev in predivalcem gradu ni mogel računati. Pa vendar grad množično obiskujejo domači in tuji gosti in Tržačani se tega zavedajo.



nedelja, 21. julij 2013

Divje super rastline na Krasu

Chia semena, korenina maca, kvinoja, goji jagode, inkovske jagode, ashwagandha in še marsikaj veljajo za super živila, ki so oh in sploh super in vrhunska, polna beljakovin, antioksidantov, ki telo čistijo, nas varujejo pred prostimi radikali in podobni hokuspokusi. Vse to je verjetno res in fino fajn, ampak vse to stane ko žefran. Je že res elegantno stopiti v trgovino, seči po vrečki zgoraj omenjenih živil in se pri blagajni držati za glavo, v zakup pa vzeti, da bomo zdaj pa zdravi in še vitkejši po vrhu vsega. Seveda, je to kapljica v morja vseh planetov v vseh galaksijah, če obenem jemo nezdravo hrana in se ne gibamo.
Zakaj bi kupovala drage vrečkice, če Andi in nasploh Srednja Amerika zagotovo niso edino nahajališče super živil. Je pa dejstvo, da beseda "ashwagandha" zveni blazno učeno in magično in je zato posledično priznavamo boljše učinkovine in ji veliko bolj zaupamo v smislu, da je pa to zagotovo in zares superživilo.
Zagotovo tudi v našem okolju rastejo rastline, ki so ekvivalent onim uvoženim in pripeljanim preko pol sveta. Z rastlinicami naših planin se je ukvarjala že Pehta, če se malo pošalim. In takšnih peht je bilo v preteklosti že polno, prvi ki mi pade na pamet tudi Baltazar. Ne, ne oni iz risanke, ampak Baltazar Hacquet. Pa seveda tudi še vrsta drugih, ki so se ukvarjali z botaniko in njihovimi zdravilnimi učinki. Pa tudi Kosobrin je rekel: "Za vsako bolezen rase rož'ca na tem svet'."
Tudi mene so rastlinice vedno zanimale. Tako sem že predlani bila na seminarju Daria Cortesa v Pliskovici na Krasu. Seveda sem se vrnila domov sva navdušena in si rekla, da se bom tudi sama nekoliko več prehranjevala na takšen način. Sčasoma je ta navdih nekoliko zbledel, ne pa popolnoma usahnil. Ker pa v naravi ni jedilno in užitno kar vse po vrsti, sem morala in želela znanje obnoviti in prilika za to, se je pokazala včeraj, ko je Dario ponovno predaval v Pliskovici. Pa še na Krasu, kaj lepšega!
Štartali smo v mladinskem hotelu in že nekaj metrov od njegovega borjača, je Dario pokazal prvih nekaj rastlin, ki so primerne predvsem za solate. Potrošnik in pripotna ločika sta prednika radiča in solate, nekoliko grenka, a vseeno odlična. Pravilo je, da vse kar zgleda kot regrat je užitno, grenkobo pa dobi iz manjše količine mlečka, ki ga vsebuje.
Razrasla krešina je sorodnica koprive in mlada je uporabna kot blitva ali špinača. Podobno se lahko uporablja tudi mrtva kopriva, ki ne žge, le nakoliko neprijetnega vonja so, sicer pa vrhunsko polne hranil. Nekoliko bolj okusne so pred cvetenjem. Tud pekoče koprive so užitne. Da ne žgejo, jih ni potrebno pariti, le posvaljkamo jih med prsti in že jih lahko mirno prežvečimo. Njihov okus pa ni prav ni prav nič grozljiv.
Ob neki stari drvarnici sredi vasi se je soncu nastavljal navadni koromač, katerga mehko steblo je primerno za grizljanje, za čaj ali začimbo. Nedaleč stran je cvetel tudi tolščak, z drugo besedo portolak, ki je užiten cel, le nekoliko masten je za uživanje. Verjetno je boljši v kakšni solati kot dodatek.
Ena uoprabnih, ne pa užitnih rastlinic, ki tudi zelo lepo cveti ravno v tem času, je saponija. Namočena, pretlačena v vodi je odlično naravno milo.
V poduk nam je bilo še eno pravilo, da vse kar diši kot meta ali melisa, se lahko tudi uporablja kot meta ali melisa. En takšnih je čober, ki ga je po krasu razmeroma veliko. Primeren pa je tudi za solate, kot tudi bela metlika, ki zares izgleda kot plevel.
Značila rastlina obcestnih jarkov in bankin je pokalica. Mladi poganjki se uporabljajo za rižote, "pokavčki" pa imajo okus po maldem grahu. Za pravi ščir se zdi, da je okrasna rastlina kraških njiv, a so njegovi mladi poganjki super blagega okusa in uporaben je kot blitva. Mislim, da mi divjih špargljev ni potrebno posebaj omenjati.
Lucerna, ki je sorodnica detelja je odličen vir beljakovin. Enako tudi korenje. Korenje, kakršnega poznamo je mutant, medtem ko ne pravega korenja vse polno in je prezrt, ker ga ne poznamo. Užitni so tudi listi, ki imajo ravno tako okus po korenju. Pri tej rastlini je različnost z domačim gojenim korenjem le ta, da se pri "divjem" ne splača kopati korenine, ker ni tako mesnata, kakor pri gojenem korenju.
Močan antioksidant so šipek in robidnice. Ampak ne le plodovi, ki so glavni del rastline, ampak zeleni deli, ki so sicer trpki in zato primern za sušenje in kuhanje čaja.
Redko sadje, ki pa je zelo okusno so drnulje. So plod rumenega drena. So sicer nekoliko kisle in trpke, ampak odlične za kompote in dodatke k marmeladam.
Hecna rastlina s še bolj hecnim imenom je laška repa ali topinambur. Užitna so podzemna stebla, ki imajo blag okus in mladi poganjki, ki pa so precej grenki. Grenkobo ubije maščoba, zato je odličen posladek vršiček rastline skupaj z lešniki ali rozinami. Tako nam jih je serviral tudi Dario.
Še eno hecno ime za rastlino, ki jo poznamo vsi in je za veliko večino nas le nakoristen plevel; enoletna suholetnica. Njeni listki v ustih pustijo pekoč, pikanten okus. Zdi se mi primerna za vmešavanje v solate. Nekoliko drugačne sorte je lobodika. Užitni so njeni mehki poganjki. Je pa deloma zaščitena in se je zato ne sme nabirati v velikih količinah. Je pa tudi lepa okrasna rastlina, ki ostane dolgo časa prijetna za oči tudi v vazi.
Najbolj nenavadna rastlina, ki ima status užitne je rogoz. To so tiste lepe rastline, ki rastejo ob močverjih in pozno poleti naredijo "rjave semenske klobase", ki lepo popestrijo domove, vse do tedaj, ko te "semenske klobase" počijo in se vse semenčka poletijo vsepovsod. Sicer pa je pri rogozu užitno podzemno steblo. Pojemo le mlad, svetel del in okus ima po kumarah. Pozorni moramo biti, da rogoza ne zamenjamo s peruniko, ki je je strupena, ampak z nekaj pozornosti ju ločimo.
Ena lepših rastlinic, ki naj je bila predstavljena je prava lakota. Je cvetoča, rumana, sicer grenka rastlina, ampak njeni cvetovi so primerni za solate in namaze. In ko sem že pri namazih; za malico smo si privoščili še en biserček iz zakladnice zdrave hrane. Namaz iz konopljine moke s koščkom kruha in paličico rogoza.
Torej z nekaj poznavanja rastlin, ki jih lahko naberemo v našem okolju, na travnikih in v gozdu, lahko v svojo vsakodnevno prehrano vneseno bogate vire rudnin, beljakovim in antioksidantov. Zagotovo ne more biti to edina hrana, ki jo uživamo. Od nje smo sicer siti, a še vedno hujšamo.
Poleg tega lahko veliko privarčujemo in istočasno uživamo na svežem zraku med nabiranjem zelenja. Vse to pa po mojem mnenju bistveno več prispeva k zdravju, kako le obisk trgovine in uživanje ekzotičnih vrst sušenih zeli.
Že od nekaj urnega seminarja sem odnesla toliko, da se lahko odpravim v gmajno s košarico v roki, kot Pehta...

petek, 19. julij 2013

Nočna 10ka na Bledu

Moj lanski čas je bil pet sekund manj kot 56 minut. Za 10 kilometrov, torej za slaba dva kroga okoli Blejskega jezera. Na letošnjem teku nisem imela cilja. Trenirala nisem pretirano, tekala le občasno, zato se mi je zdelo, da ne bom postavljala nekih "personal best" časov. V planu sem imela le, da se bom imela luštno in da bom uživala v družbi "sopovžarjev". 
Nočna 10ka je res takšna tekaška prireditev, v kateri lahko uživaš. Je nekaj posebnega in drugačna od drugih že zato, ker je štart šele ob 22h. Od mnogih se razlikuje tudi po tem, da štart in cilj nista na istem prostoru. Od prireditvenega prostora v Zaki do štarta na Pristavi je ravno prav časa in prostora, da se pretečeš in predihaš, predno poči štartna pištola.

Zabavne priprave na tek, foto: Bojči

Z dvema sotekačema sem se odpravila do Pristave in se pri tem že pošteno segrela. Bilo je soparno in še predno sem zares začela teči, sem po hrbtu že čutila teči kapljice znoja. Vseh 2413 tekačic in tekačev se je končno nabralo pri štartu in čas je bil, da je Marko zaštartal tek. Vsuli smo se proti centru Bleda in predstavljam si, da koloni poskakajočeh ljudi ni bilo videti konca.
Nenavadno hitro mi je minila rahlo vzpenjajoče se cesta do centra, kjer so za nas navijali verjetno vsi turisti, ki so bili tedaj na Bledu. No, nemalo jih je bilo takšnih, ki so nas le začudeno gledali. Nekoliko pred Vilo Prešeren je nažigala "pleh muzka", in nam vlila nekaj sveže energije, ki smo jo porabili za tek v klanček, ki pa meni ni delal posebnih težav, razen tega, da sem se skoraj zaletela v tekačico, ki se je pred menoj nenadoma ustavila. Ja, seveda, prva dva kilometra se je zagnala na vso moč, prvi klanček jo je pa zdelal in s svojo nepremišljenostjo je ovirala ostale. Razumem, da kdaj ne gre več, ampak tedaj se je edino legitimno ustaviti na robu proge.
Ni mi šlo slabo, res ne. Moj Suunto je po prvih šestih kilometrih kazal 32 minut. Na hitro sem preračunala čase v mislih in skušala obdržati takšen tempo, ker končni rezultat zares ne bi bil slab.
Ampak, ker Murphy očitno še ni bil na dopustu, mi je na ramo posadil hudička, ki me je prepričal, da naj se na vodni postaji, na nekaj manj kot 7. kilometru, ne ustavljam, ker bi izgubila preveč časa.
Ni mi jasno, kaj mi je šinilo v glavo, da se nisem ustavila za tistih slabih deset sekund, da bi v miru spila dva požirka vode. Slabe izkušnje me očitno še niso dokončno izučile. Seveda mi je šla voda v nos. Tisti moment se mi to niti ni zdelo nič groznega in tega, da diham nekoliko drugače nisem niti opazila. Tekla sem mimo navijačev, spremljala obraze, če koga morda prepoznam v soju svetlobe odcestnih svetilk in uživala ob vseh različicah glasb, ki so prihajale iz lokalov.
Šlo je vse gladko, tudi tempo sem držala. A ne za dolgo. Najmanj je bilo treba tega, da me je začela boleti prepona. O, groza! Prste sem zarila globoko pod rebra in polglasno zaklela. Tempo mi je padel in po klancu navzgor sem trpela. O tistem mojem šviganju ni bilo ne duha ne sluha več. Prej sem jaz prehitevala druge, zdaj so drugi prehitevali mene. Kljub silnemu trudu, da bi "predihala prepono", je še kar bolelo. Vdihovala in izdihovala sem disciplinirano in globoko. Uspelo mi je! Nehalo je boleti in brez da bi prekinila s tekom, sem nadaljevala, zdaj spet v bistveno hitrejšem tempu. I was back in the game! Še slab kilometer sem imela do konca in v ciljno ravnino sem prinorela izza uvivnka in na hitro prehitela še nekaj tekačev.
Pod ciljnim balonom je zapiskalo in lahko sem nehala teči. Ja, šlo je. Bistveno bolje od lanskega časa. Počakala sem še na medaljo; vilice, katere smo kasneje umazali s kremšnito. Vsem "povžarjem" se nam je uspelo dobiti na kupu in mislim, da smo bili prav vsi zadovoljni z svojimi rezultati.
Najprej sem bila jezna, ker spet ni šlo brez zapletov in bi lahko odtekla še vsaj minuto bolje, kakor sem sicer. Čeprav sem že tako in tako tekla več kot dve minuti bolje kakor lani. Ampak, vem, da če te pri teku nič ne boli, je zagotovo nekaj narobe. To vem že dolgo časa.
Na tek sem šla brez pričakovanj, mi je bil le trening tekma pred avgustovskim polmaratonom, ki me čaka, a sem kljub temu odtekla odlično.
Ko sem prespala, se je jeza spremenila v samozavest in ponos.

sreda, 03. julij 2013

Šmartno in Dobrovo v Goriških Brdih in preko Krasa in Sesljana v Miramare, Trst in Izolo

Šmartno v Goriških Brdih


Lilije

Šmartno v Goriških Brdih


Sivka na dvorišču dvorca v Dobrovem


                                                                                  Dvorec v Dobrovem

 Tolmuni potoka Kobanjšček

 Pogled iz Sesljana

 Pred parkom Miramare

 Vhod v park Miramare

 Italijanski galeb

 Miramare

 Miramare

 Miramare

                                                                                                                                 Izola