sobota, 29. junij 2013

Viševnik, 2050 m.n.v.

Frajer, ki ne skopari z svojo višino in se z vrha razgleduje preko pokljuške planote, je po mojem mnenju en najbolj obiskanih 2000-metrašev na južni strani Alp. Priznati si mora, da niti ni tako zelo mogočen in strašen, kakor se dela. Sploh pogled nanj z Rudnega polja kaže na njegovo skoraj palčjo višino. Istočasno pa ga ni za podcenjevati, sploh ker lahko hitro zagode s kakšno popoldnasko nevihto, ki jo kuha skupaj s Toscem in Velikim Draškim vrhom.


Najlažji in najhitrejši  pristop je z Rudnega polja. Veliko prostora je za parkiranje avtomobilčkov in zaenkrat lokalni veljakina srečo, še niso dobili ideje o "kasiranju" parkirnine. Kmalu se pot začne vzpenjati in imela sem celo četo "frišnih kisikcev" za predihat.
Kar se je obetal lep dan, je bilo "gorskoplazcev" kar nekaj in na trenutke sem se počutila kakor palčica v pesmici Naša četica koraka, družbo mi je delala pa še ena prikupna psička pasme weimaraner. Ta bi se zame verjetno veliko bolj zmenila, če bi bila jaz prežvekajoča kravica sredi pašnika.
Ko se je pot še nekoliko bolj cikcakasto postavila pokonci, smo se gorski sprehajalci nekoliko porazgubili. Pot se je dvigala skozi raznovrstno podrastje, kjer cvetk in rožic ni manjkalo. Človek, z vsaj malo "pehtarskimi" navadami opazi vsako izmed njih.


Prav pod vrhom je stopanje nekoliko težje, ker je veliko "šodra", ampak z nekoliko več moči in preudarnih korakov gre z lahkoto.
In na vrhu se je končno odprl lep pogled proti bohinjski dolini, na Uskovnico, Rudno polje, Ratitovec, Vogel in nasploh na celoten Bohinj.
Nekaj me je prešinilo in pomislila sem na naše zimsko smučarsko tekanje po Pokljuki. Zagledala sem planino Zajavornik, ugotovila, da je kamnolom od nje oddaljen precej, da ne govorim o Rudnem polju in kako neverjetno daleč je bil Mrzli studenec. Sama nase sem bila ponosna, kako veliko razdaljo mi je uspelo preteči. Na "dilah", brez neke pretirano dobre tehnike. Dobra sem bila!

Na vrhu je bilo po mojih pričakovanjih kar nekaj ljudi in vsi so se skrivali pod svojimi vetrovkami, ker je bil veter kar krepak in prav nič prijazen. Le črni ptički z rumenimi kljuni so uživali v frfotanju preko naših glav. Odprl se je še lepši razgled proti severu; proti Toscu, videla se je koča na Kredarici in Planika, Triglav se je zdel blizu, da bi lahko kamen vrgla do Aljaževega stolpa, nekoliko bolj na levo pa še Debela peč in Rjavina, skrajno levo pa se je videla celo Begunjščica. Brez moje nove knjigice z panoramami bi težko določila vse te vrhovčke.

Po kratki pavzi in malici, sem se spustila navzdol proti Srenjskemu prevalu. Pot je bila silno zoprna in "šodrasta" in jaz, štorasta kakor sem za hojo navzdol, sem hodila počasi, previdno in verjetno sem izgledala, kakor, da sem prvič v hribih. Ampak raje previdno, kakor pa po riti ali s padcem na nos. Ob poti je skakljal potoček in še celo nekaj snega je samevalo v posameznih zaplatah. Prava poletna osvežitev.


Na Jezercu sem si spet vzela malo odmora, sploh bi pa bilo grešno hitro nadaljevati pot, ker je sonce prijetno grelo in ležanje v travi je bil višek uživancije. Spomnila sem se mojega lanskega bežanja z Vodnikove koče pred nevihto, ki me je zares ujela ravno na Jezercu. Zares neprijetna izkušnja, ki pa človeka vseeno obogati.
Trenutki, ko sem ležala v travi in zrla v nebo so odplaknili vse moje misli in občutek je bil podoben kakšni meditaciji. Nadaljevati je bilo potrebno po poti dalje, proti Konjščici. Tam se je trlo ljudi, nedeljskih pohodnikov, ki so na planino prišli le na kislo mleko, njihovi avtomobili pa niso bili parkirani več kakor 20 minut hoda stran. Otrok je bilo več kakor krav na pašniku in od sten na robu planine je odmevalo otroško vreščanje. Zares neprimeren trenutek, da bi povprašala za Klaro in Bojana, ki sta me lani ob nevihti tako lepo sprejela na čaj in kavo.


Sledila sem Ribnici in jo prečkala pri parkirišču pod Konjščico. Po njenem desnem bregu sem se spustila na Uskovnico. Pri cerkvici sem kri razredčila z nekaj požirki vode in energijsko ploščico. Uskovnica je primer planine, ko turisti pretirano udrejo v naravno in kulturno dediščino in jo takorekoč zasužnijo. Senčniki in "fansi" žari za piknike, vmes pa sprehajalke v kratkih kiklicah, obute v "olstarke", ki v najboljšem primeru nabirajo cvetove materine dušice in smrekove vršičke, ker jim je nekdo povedal, da se iz tega lahko skuha super čaj. Mestna srenja, ki je medse sprejela "eko bio kulturo" se igra "pehte" po visokogorju in iz grmovja leze z vrečkami, polnimi zdravilnih rastlinic. Precej nov kulturno-antropološki pojav.



In tedaj je okoli Malega Stoga in Ablance nekaj začelo bobneti. Grmelo je in pogled na oni konec je razkril nevihtne, bližajoče se oblake. Smiselno se mi je zdelo pohiteti nazaj do Rudnega polja, do avta. V naglici sem zgrešila peš pot preko pašnikov Uskovnice in tako nadaljevala kar po makadamski cesti. Bila je nekoliko daljša in na tako lepa, ampak ni bilo časa, da bi se obotavljala in po zemljevidu iskala pravo pot. Prve kaplje so me že zadevale. Na srečo se ozračje ni ohlajalo in deževalo je le toliko, da ni bilo potrebe po vleki pelerine iz nahrbtnika. S pospešenim korakom sem bila hitro spet pri biatlonskem centru. Tedaj o nevihti ni bilo več ne duha na sluha.


Da vožnja domov ne bi bila dolgočasna, sem si zamislila pot skozi Radovno. Prijatna cesta bi bila še bolj prijetna, če se ne bi neznosno prašila, za kar se še bolj izdatno poskrbeli lokalni fantje, ki jim je hitra vožnja očitno glavna zabava. Dolina Radovne je že sama po sebi lepa, potlej pa skriva še zakladke: Napoleonov kamen, skalo iz legende o kači, ostanke požgane vasi Radovna, Psnakova mlin in žago, Gogalovo lipo in Krmo... po mojem mnenju vredno obiska.

In zlezla sem na še en dvatisočak...


Ni komentarjev: