ponedeljek, 13. maj 2013

Tek trojk v Ljubljani


Lani je bilo vroče, soparno in sončno, letos pa deževno in temu primerno tudi hladneje. Vreme ni bilo kooperativno z nami, tekači. Ampak smo bili pa toliko bolj tekači kooperativni med seboj. Vendarle je to tek, ki je sicer tudi tekmovanje, z vključenimi vsemi komponentami tekmovanja (čipi, štartne številke, štoparice...), a predvsem je to tek trojk. Smisel teka trojk je povezanost ekipe treh tekačev, treh tekačic, enega tekača in dveh tekačic ali obratno. Do izraza pride povezanost, medsebojno spodbujanje, podpora in sodelovanje. Nenazadnje mora trojka priti v cilj skupaj (po večini se vsi trije primejo za roke in pritečejo skozi cilj z visoko dvignjenimi rokami) in čipi na vezalkah zabeležijo čas, ko tretji izmed trojice prestopi oni "merilni kabel" in ga "tajmingovci" spretno zakamuflirajo pod "kvazi tepih".


Deževalo je, precej je deževalo. Nekako tako, da če bi bila doma, zagotovo ne bi šla tečt. Ker je bila tekma, sem seveda šla in še toliko bolj, ker ne bi mogla "zafrkniti" Nike in Maje. Res pa je, da mi že zjutraj nekaj ni pasalo. Malo sem bila živčna in tečna, družba in šunder v Mantovi na jutranji kavi sta mi vse prej kot ugajala.

Ampak čim smo tekle od Fakultete za kemijo do štarta na Kongresnem trgu, sem se počutila bolj sproščeno. Postalo mi je luštno in prijetno. Zeblo me ni, moj Nikeov anoraček me je ščitil pred mokroto in me grel, tako da mi ni bilo hudega. Na hitro sem pomahala znancu, ki sem ga slučajno zagledala, ko se je plazih preko ograje na štart in se še sama postavila nekam med tekače. Dve ženski trojki smo štartale skupaj in bile pravzaprav šestica. Nekajkrat se nas je vseh šest raztegnilo preko cele ceste in kar začutila sem neko tekaško povezovalno energijo.


Do pod Golovca mi je šlo tekoče. Malo sem klepetala, malo se smejala, poslušala pogovore drugih tekačev. Skakala sem po lužah, ker so me moje "gore-texice" varovale pred mokroto in istočasno sem vedela, da bom prej ali slej itak mokra. Tekla sem sproščeno, ne prehitro ne prepočasi. In tako vse do konca asfalta, ker se je začel strm klanec. Vsaj takšnega sem imela v spominu. Tokrat se me je zdel vse prej kot naporen. V kakšni slabi pripravljenosti sem bila lani, sem se spraševala, ko sem brez problema prestavljala eno nogo pred drugo in pri tem prav nič trpela. Na živce so mi šli le drugi tekači. Nekateri omagajo in se ustavijo točno tam kjer omagalo. To je vedno sredi poti, da se skorajda "nalimaš" na njihov hrbet, ko se kot zid kar naenkrat postavijo pred teboj, ki nič hudega sluteč tečeš.


Res nam je šlo precej dobro. No, vsaj dokler se nisem spotaknila in kljub silnim poskusom, da bi se ujela na noge, telebnila po tleh kolikor sem dolga in široka. Zdelo se mi je, da so me tekači, ki so tekli za menoj pobrali hitreje, kakor sem padla. V momentu sem bila na nogah. Dva sta me prijela pod roke, vsak na eni strani in že sem bila na nogah. Padala sem tako dolgo, da sta me Maja in Nika uspeli celo videti, in baje sem padala in na tla priletela s stilom in eleganco. Štiri leta sodobnega plesa in učenja padanja je bilo očitno koristnih. Imela sem srečo, da se niti nisem udarila kaj dosti, le na dlani sem imela precej globoko rano iz katere se je že ulila kri. Sicer pa mi ni bilo hudega.
Za kako minuto ali dve sem se morala ustaviti, da sem sploh dojela kaj se je zgodilo. Tekači, ki so tekli mimo, so mislili da le počivamo, zato so nas spodbujali, ampak tisti trenutek so me naredili le jezno. Prehitele so nas tudi naše Janja, Nataša in Branka, ki so mislile, da se slačim le, ker mi je vroče.
Čeprav mi je bilo popolnoma jasno, da se padec pač zgodi, sem bila jezna, da sem padla, se morala ustaviti, da sem popolnoma umazana od mivke (od kape do kolen - od kolen navzdol je bilo blato) in da krvavim iz dlani. Ustrašila sem se tudi za moj anoraček, da slučajno ni strgan.

Na hitro sem si majico obrnila naokoli, kar se je izkazalo za traparijo, ampak v tisti naglici se bedarije pač dogajajo. Spravila sem se k sebi in šibale smo dalje. Na vodni postaji sem si za silo sprala dlan z vodo in gospa, ki je stala poleg mi je ponudila "flajšter". Ni imejo smisla, zato sem se ji le na hitro zahvalila, s pogledom poiskala moji "kampanjonki" in odtekle smo dalje.





V nekem trenutku sem imela blata že vrh glave, metaforično in dejansko. Komaj sem čakala, da pridemo na asfalt, potlej pa ni bilo več daleč do cilja. Preživeti je bilo potrebno še tek navzdol po kockah, pri čemer sem bila še posebaj oprezna in pazljiva, že zato, da ne bi "usekala" na tla še enkrat.
Ko smo pritekli na asfalt, se mi je vse zdelo stokrat enostavneje in lahko sem se sprostila. Noge so kar same šibale. Konkretno smo pospešile in stisnile vse moči mimo našega spremljevalca in fotografa, odsopihale še klanček od nabrežja Ljubljanice do Univerze in napol s ponosom pritekle pod ciljni napihljivi lok. Končno!

Na cilju je bilo nemogoče priti do vode, ljudje so se grebli za banane in pomaranče, kot najbolj sestradani reveži. Za trenutek me je prešinilo, da ta množica tekačev zgleda kot trop za hrano borečih se zveri. Tako sem komaj dobila zasluženo flaško vode. Z našim časom nisem bila zadovoljna in še vedno sem bila malce jezna zaradi padca. Ampak na koncu sem zamahnila z roko in si želela le še to, da spravim mivko s sebe in roka me je zaradi padca nekoliko resneje začela boleti, zato mi ni bilo več do postopanja naokoli v mokrih in umazanih tekaških "cunjah".

Ampak v končni fazi je bila to le še ena izkušnja več. Pač slaba, pa kaj potem. Ne glede na vse, mi ni žal, da sem se udeležila teka, kljub razmeram. Luštno mi je bilo teči z Majo in Niko, ter začetni del poti še z Janjo, Natašo in Branko. Redko na tekmovanjih tečemo tako skupaj.
In čeprav sem v jezi rekla, da naslednje leto ne bom šla teči na trojke... zarečenega kruha se največ poje! Poleg tega imam že danes popolnoma drugačno mnenje.

Ni komentarjev: