nedelja, 05. maj 2013

Polmaraton v Trstu

V soboto zjutraj, torej dan pred "d-dnevno" nedeljo, sem se pridružila ostalim prisostvovalcem na tržaškem polmaratonu na jutranji kavi, da smo se dogovorili za logistiko do Trsta. Torej, dva avtomobila ob pol sedmih zjutraj z Vrhnike.
Celo sobotno dopoldne sem se počutila odlično, bila sem polna energije in nobene živčnosti nisem čutila. V trgovino sem si šla po sveženj ogljikovih hidratov, po domače to pomeni testenin. Šla sem še h kolegu na drugo dopoldansko kavo in potlej končno domov. Nekaj časa sem namenila pripravi oblačil in "tehnične opreme" za tek, potem pa se me je kar naenkrat začelo nekaj lotevati. Glava mi je postajala pretežka, začelo me je boleti grlo, bila sem utrjena. Spraševala sem se, kako je možno, da mi uspe zboleti tik pred tekom. Poslužila sem se vsega, kar bi mi lahko pomagalo, da ne bi dokončno obležala v postelji in začuda mi je celo uspelo zatreti packarijo v kali. Nenazadnje sem se spomnila, da sem v otroštvu nemalokrat zbolela ravno dan pred tekmovanjem. Torej je verjetno vsaj malo bila vpletena tudi psiha, podzavestno.

Foto: Bojan


Zjutraj me je budilka vrgla pokonci ob 5h. Svojega jutranjega rituala nisem spreminjala, saj bi bil to popoln nesmisel in bi tako prej naredila kakšno bedarijo, kakor korist. Skuhala sem si kavo in nekaj malega pojedla. Na hitro sem preverila, če imam s seboj vse potrebno (predvsem tekaške copate) in že je bilo treba iti od doma. Med potjo mi nervoza in trema nista prišli do živega, ker sem enostavno preveč klepetala in na tek praktično nisem niti pomislila. Napetost se me je polotila šele v Trstu, ko smo iskali parkirni prostor v bližini, ko sem se morala na hitro preobleči, za boljši "filing" noge namazati z Naklofen gelom in poiskati WC kar v pritličju  parkirne hiše. Mimogrede sem se že dodobra predihala, ker sem tekala po stopnicah gor in dol, pred in po obisku WCja.




Peš smo se odpravili do ciljnega prostora, kjer naj bi, po logiki, z Branko in Janjo dobile štartne številke in čipe. Ampak očitno je v Italiji vsa logika obrnjena na glavo. Poslali so nas kar na avtobus, ker naj bi kuverto s številko in čipom prevzele na štartu, ki pa je bil od centra Trsta oddaljen 21 kilometrov in do koder nas je peljal avtobus. Dobro. Izborile smo si sedež na avtobusu in ta nas je odpeljal do Devina.
Med vožnjo sem gledala okolico in si poskušala zapomniti zanimivosti na progi, ki bi mi lahko lajšale morebitno trpljenje...  predvsem pa polepšale tek. Opazovala sem druge tekače in nihče se mi ni zdel zaskrbljen, da zaradi česarkoli ne bi zmogel preteči tistih kilometrov. Torej tudi jaz nisem želela izgledati zaskrbljena. Pa saj niti nisem bila. Nenazadnje sem relativno dobro trenirala in zaupala sama vase, da mi bo uspelo.

Avtobus nas je odložil na bencinski črpalki, nekje na sredini med prevzemnim mestom številke in štartom. Počasi smo se "odmajale" do trgovskega centra po številko. Za to smo morale plačati celih 5€, ampak ok, naj jim bo. Med potjo smo srečale še nekaj znancev, s katerimi smo si izmenjali nekaj besed in si zaželeli dober tek.




Ker je bilo do štarta še več kot eno uro časa, smo se usedle na robnik pri že omenjeni bencinski črpalki in na sončku malce poklepetale, opazovale druge tekače, ki so se že vsi zagnani pripravljali na štart. Pripele smo si še štartne številke (seveda sem iz tega naredila celo znanost) in vsaka je imela s seboj še nekaj malega za pojesti. Jaz sem imela v žepu anoračka spravljen gelček za pred aktivnostjo. Skremžila sem se ob njegovem kiselkastim okusu, ampak še dobro, da ga ni bilo veliko. Vse ostalo, kar smo imele s seboj in med tekom nismo potrebovale, smo praktično natlačile v eno "ruzak-vrečko",  in spotoma po poti do štarta, je Janja nesla "paket" na avtobus; enega od petih, ki so peljali robo tekačev na cilj. Tu se je pokazala še ena blazna bistroumnost organizatorjev. Namreč, ko je Janja že nesla naš paketek z robo na prvi avtobus, mimo katerega smo šle, smo opazile, da so avtobusi označeni po številkah. Torej, na vsakem avtobusu je pisalo od katere do katere številke roba je lahko v njem. Te številke so bile seveda vezane na naše štartne številke. Dobro, to je še logično, večji hec se mi je zdel to, da je bil le en avtobus namenjen za ženske in celi štirje za moške. Ženske smo namreč imele številke z oznakama HF, moški pa le H in štirje busi so imeli oznako le H. Ampak na koncu smo itak ugotovile, da smo dale prtljago na pravi avtobus popolnoma nevede. Hecne reči! Ampak še vedno,... zakaj so imeli moški na razpolago toliko več prostora?



Dobro, sledil je štart. Ozračje se je že kar dobro segrelo in vročine sem se nekako bala. Prebile smo se skozi ograjo in se postavile kar v cono za čase med 1h 30min in 1h 45min. V gneči smo stale praktično brez besed, le opazovale smo okolico in tekače in tekačice v gneči.
Na štartu pravzaprav nikoli ne razmišljam nič konkretnega. Ne razmišljam o teku niti o čem drugem. Vedno pa komaj čakam, da bomo štartali. Kakih 10 minut pred pokom štartne pištolce, smo vsi obmolknili za eno minuto v spomin na bombni napad na maratonu v Bostonu. Kakšna traparija se je to zgodila!
Končno je bilo do štarta le še tri minute. Pripravila sem si Sunnta in "najkico", zaslišala pok in se skupaj z množico začela premikati. Štart se je, glede na precejšnje število tekačev, "speljal" precej hitro. Zalaufala sem se dobro, nog nisem imela v krču, dihala sem korektno, kljub temu, da je bilo prvih 3500 metrov rahlega klanca navkreber. Vročina se pritiskala in večina tekačev je že iskala senco. Tekla sem, opazovala tekače pred seboj, poskušala čimprej ujeti ritem, ki ga bom potlej držala večino kilometrov in želela sem, da bi začela čimprej uživati. Nekaj me je namreč motilo. Čutila sem napetost nekoliko levo in desno od ahilove tetive na obeh nogah, na desni celo nekoliko bolj. V stopalu desne noge sem prav neposrečeno čutila mravljince, še bolj pa vsakič, ko se je stopalo dotaknilo tal. Spet neka nova "trapasta finta"!

Motilo me je, ampak sem vztrajala brez ustavljanja. Janja je že tekla spredaj, Branka me je ujela, ampak sem jo do prvega "napajališča" prehitela. Besnela sem nad nevljudnostjo drugih tekačev; vsakokrat, ko sem segla po flaši, mi jo je nekdo speljal izpred dosega. Barabe! Jaz pa žejna. Končno sem pograbila flašo, spila nekaj požirkov, si malo osvežila obraz, vrgla flašo vstran na tla in odtekla dalje. Tedaj mi je šlo že nekoliko lažje. Tenzije so popustile in začela sem uživati. Pogled na morje je bil sijajen. Tekala sem od enega konca ceste na drugega, odvisno od tega, kako vegasta je bila cesta, kakšen razgled je nudila, kje je bilo "napajališče" in kje se je dalo naužiti nekaj hlada v senčki.
Pri drugi vodni postaji sem se tokrat zagrebla za flaško, spila nekaj požirkov, dalje pa flaško nosila v roki. Tedaj sem se izdatneje polivala z vodo po ramenih, glavi, vratu in hrbtu... in tako vražje je pasalo. Veliko lažje sem tekla in čutila sem, kako sem celo nekoliko pojačala tempo. Ujela sem Janjo, ki je cel čas tekla kakih 200 metrov pred menoj, potem pa še nekoliko pospešila. Ponosna sem bila sama nase, ko so prehitevala vse polno ljudi in pri tem nisem občutila večjega napora.



Približno od gradu Miramare dalje se je klanec položil in začela se je ravnina. Po nekaj kilometrih navzdol nagnjene ceste sem imela občutek, da tečem v klanec. Ne, le ravnina je bila, meni pa je nekoliko že zmanjkovalo moči, kljub temu, da sem gel pojedla na približno 9. kilometru. Gledala sem na uro in na hitro preračunala, da bi mi lahko nemara uspelo teči pod dvema urama. Na koncu sem se uštela za 3 minute. Verjetno točno tiste tri (ali kako sekundo manj), ki sem jih porabila na "napajališčih", ker sem v miru med hojo spila nekaj požirkov.
Zadnje tri kilometre sem se trudila, da mi tempo ne bi upadel, čeprav sem bila že precej utrujena in sem se nekajkrat celo zavedala, kako hecno vijugam z glavo in celim telesom, kot bi v vratu imela "heksenšus". Vsakič, ko sem postala pozorno na držo, sem se vzravnala in kar malce lažje sem zadihala. Slab kilometer pred ciljem sem spontano zagledala še naše navijače in s strumnim in veselim korakom odbrzela mimo njih, z nasmeškom. V ciljni ravninici sem na semaforju zagledala uro, ki je kazala, da sem zelo izboljšala svoj čas od predlani. Pod ciljni balon sem stekla z nasmehom na obrazu.


V cilju so mi dali spominsko medaljo, vzela sem si vodo in počakala moji dve soborki. Počutila sem se izvrstno, nič nisem bila izčrpana, le noge so me bolele. Moja iliotibialisa sta bila tiho ko miški, oglašal se je predel okoli "ahilke", ampak brez nje in bolela so me kolena, ampak nič strašnega.
Res sem uživala v teku in verjetno je to res en najlepših polmaratonov v Evropi in zagotovo najlepši tek, kar sem jih tekla. Dejstvo, da sem svoj rekord izboljšala za dobrih 5 minut in to ne na koncu sezone, temveč na začetku in še po poškodbi, mi je dvignilo samozavest. Lahko bi stisnila še kakšno minuto, če bi se mi šlo le za čas, uživala sem in to brez silnih bolečin, in to mi je bil še toliko večji užitek. Vse tri smo bile vrhunske!


Fotografije: Bojan & Anže

Ni komentarjev: