četrtek, 09. maj 2013

Kolovrat in Kobarid, Nagnoj bo počakal

Brskanje po tisti spletni strani, kjer so opisi praktično vseh vrhov v Sloveniji in še marsikaj drugega (tudi podatek da je lama baje alpska žival... ob čemer sem se dobro nasmejala), mi je dalo idejo za izlet. Glede na to, da je višje bilo še kar nekaj snega, sem ciljala na nekaj nižjega, lažje dostopnega in ne preveč kompliciranega za priti do vznožja z avtom. Izbrala sem Nagnoj. Vreme ni bilo lepo, krasno in oh in sploh sončno, ampak sem vseeno tvegala. Upala sem, da vsaj ne bi deževalo, čeprav je bila napoved precej klavrna.

Vožnja je bila v smeri Tolmina. Manj elegantna, a ena hitrejših poti je preko Idrije in Spodnje Idrije, mimo vseh onih vasi, v imenih katerih se omenja Bača. Mimo Mosta na Soči do Tolmina in dalje proti Kobaridu, ampak kmalu sem zavila proti Volčam in prelazu Solarji. Tam nekje naj bi pustila avto. Na parkirišču sem pridno pazila, da ne bi ovirala morebitnih gozdarskih del.

Ker je bilo vreme z metra v meter in minute v minuto videti slabše, sem naredila še "back-up" plan. Nekako tako naj bi to šlo, da bi se malce več vozila z avtom kot hodila in si ogledovala zanimivosti, do katerih ni potrebna dolgotrajna hoja. To bi še posebno prav prišlo v primeru, da bi začelo deževati. Tak plan je sicer uredu, ampak tokrat sem nekje zgrešila enostavnost in priročnost tega plana in ga le še bolj zakomplicirala in otežila.




Precej hitro sem ugotovila, da je pot, po kateri sva šla, pravzaprav pot, ki vodi po travnatem grebenu Kolovrata, se vmes vzpenja in spušča, ampak po levem in desnem pobočju pa pelje tudi cesta, ki nekajkrat pešpot celo seče. Torej je hoja po pešpoti skoraj nesmiselna, ker lahko na vse te vmesne hribčke prideš v nekaj minutah, če avto parkiraš kje bližje na že omenjeni cesti na slovenski ali italijanski strani. Ampak če imaš namen hoditi, je popolnoma primerno, da pač hodiš in se ne oziraš na to, da je cesta v bližini. Lepemu vremenu se zagotovo pridružijo tudi čudoviti pogledi na okolico.  




Že prvi osvojen kuceljček Na gradu se je pobahal z lepim razgledom na Krn in njegove planine, Mrzli vrh, Tolmin in tudi proti JZ do Padske nižine. Planini Zaslap in Slapnik sta bili vidni le, če si točno vedel kje sta. Leskovice, Kašine in Kuhinje se pa sploh ni videlo, tudi če veš kje so. Lepše se je videla rojstna vas Simona Gregorčiča.

Ko sva se vračala z vrha Na gradu, sva se spustila do muzeja na prostem na Kolovratu. Tu so lepo obnovljene kaverne, tuneli, bunkerji in tudi prehodni rovi so, kljub eroziji, še vedno lepo vidni. Ko se sprehodiš po vseh tunelčkih in se po betonskih stopnicah spustiš na dno katere od lukenj, si težko predstavljaš, kaj se preživljali vojaki. Ne morem si predstavljali, kako je bilo živeti v luknjah, kakršne so tu, kaj šele pozimi in ko je vse okoli njih pokalo in se svetlikalo. In kaj si je mislil vojak, ki se je prišel iz južne Italije borit na Soško fronto in ko so mu pokazali, da se bo jutri boril na pobočju zasneženega Krna!




Tedaj je začelo močneje deževati in zavetje sva si našla v majhni stražarnici. Čakala sva in čakala in upala, da bo dež ponehal, ampak je bilo vedno huje. Krna se sploh ni več videlo in kmalu nama je bilo jasno, da nima več smisla čakati, da bo dež ponehal. Opremila sva se za hojo v dežju in tokrat po cesti odšla nazaj do avtomobila. Nagnoj bo počakal.

Zahvaljujoč moji primitivni pelerini, sva jaz in moj vijoličast nahrbtnik ostala popolnoma suha. V nadaljevanju izleta pa ni bilo več tako. Z avtom sva se odpeljala do Kobarida in parkirala sem na makadamskem parkirišču, nekoliko naprej od prečkanja Napoleonovega mosta. Trije simpatični Poljaki so parkirali poleg naju in zgledali so prav posrečeno; en je imel obute sandale, drug prave "gojzarje". Tretji je imel nek vrhunski "windstopper", prvi pa le bombažno majico. Odpravili so se do Kozjaka, midva pa za njimi. To je slap, ki je upravičeno imenovan za najlepšega v Sloveniji.



Spotoma sva se splazila še v nekaj kavern ob poti, prečofotala preko kar nekaj blatnih luž in končno prišla do slapa. Lep je ko hudič! In z lahkoto bi zrla vanj minute in minute. Ob povratku iz Kozjakove soteske sva se dogovorila, da se sprehodiva še do Tonovcovega gradu. To je bil tisti del poti, ki je bil veliko bolj težaven, strm in zoprn za hojo, kakor pa najin prvotni plan, iti na Nagnoj, poleg tega pa tudi blizu ni bilo. Pot sva si zaradi dežja želela poenostaviti, ampak sva si jo le še bolj otežila. Nekje na sredi poti sem postala prav "po žensko" tečna. Vroče mi je bilo, moj nahrbtnik ni bil ravno najlažji, deževalo je, če nisem imela dežnika, sem morala imeti jakno, če sem imela oblečeno jakno, mi je bilo vroče, če nisem imela oblečene jakne, bi morala imeti odprt dežnik, dežnik se mi je zatikal v grmovje in tečno je bilo hoditi navkreber z dežnikom v roki. Najraje bi vse vrgla na tla in na ves glas zaklela. Ampak sem se pomirila in stopicala dalje, brez dežnika in z jakno v nahrbtniku. Sem bila pač malo mokra, pa kaj, saj nisem vodotopna. Vse do grada.



Rimljani in njihovi predniki so bili nori, kje so si zgradili naselje. Nekje daleč gori na hribu nad Kobaridom. Vas je, glede na svojo majhnost, imela celo četo cerkva in ena od njih je precej dobro arheološko raziskana. Pravo malo naselje so imeli in razgled, ki so ga bili deležni je bil verjetno že tedaj zelo lep.
Od gradu sva se spustila nazaj navzdol po isti poti, a sva pri kampu Lazar pot nadaljevala po desnem bregu deroče Soče. Pred tem sva jo namreč prečkala preko dobrih 52 metrov dolge brvi, ki kljub svoji gibljivosti in majavosti daje občutek zanesljivosti. Tokrat sva torej sledila desnemu bregu in prišla do Napoleonovega mosta, kjer se cesta odcepi tudi do planine Kuhinja, v nasprotno smer pa proti Drežnici.




Preparkirala sva avto v center Kobarida, kjer je bila pred časom super slaščičarna s še bolj super sladoledom, danes pa je le navaden lokalček. Ko sem bila majhna in smo precej redno zahajali v Kobarid, sem vedno imela željo po sladoledu v tisti slaščičarni, tokrat pa sem se zadovoljila s sprehodom po križevem potu do italijanske kostnice, ki jo je pred primernim številom let "otvoril" Mussolini in jo tudi še danes kompletno oskrbujejo Italijani.
Kostnico sva si ogledala od tal do vrha, preletela imena vseh padlih vojakov in si pogledala tudi cerkev na vrhu, ki nič kaj ne spominja na klasično "neoklasicistično" cerkev, pravzaprav je njena notranjost zelo lepa, ker je skromna.




Dež naju je konkretno namakal, ampak sva bila še vedno vztrajna. Padla je ideja, da se odpeljeva kar preko Vršiča, da si pogledava še tiste silne količine snega, ki so menda še vedno kraljevale na prelazu in sprožale valove navdušenja med kolesarji. Bolj, ko sva se vzpenjala, manj mi je bilo jasno, kje je ves ta sneg. Bila sva že na 27. ovinku o snegu pa še vedno ne duha na sluha. Res, da ga je v zadnjem tednu pobralo dobra dva metra, ampak vseeno... Sneg je bil le čisto na vrhu in potlej tam nekje še do Erjavčeve koče. Pa še to le tam, kjer so bili zameti in kjer so ga naplužili. Je bilo pa zanimivo videti tolikšno količino ob cesti. Ponekod je zagotovo segal krepko preko dveh metrov.



Ob vznožju spusta se nisem mogla načuditi dejstvu, da so do temeljev podrli hotel Erika. Dobro, uredu, ampak mi ni šlo v glavo, da za novo leto, ko sem šla v Krnico, tega niti opazila nisem. Hja, vse se spreminja. In predvsem tudi vreme. Na avtocesti od Jesenic do Lesc je lilo kot iz škafa. Brisalci na mojem avtu so tako mahali, da so skoraj odleteli, pa vseeno nisem videla na cesto nič bolje, kot bi gledala pod vodo. Ampak ker sva bila na suhem, me to ni motilo, le peljala sem počasneje. Konec koncev me preko celega dneva dež niti ni tako zelo motil. Pač pada dež in kaj potem?! Svoje plane in izlete prilagodiš in prilagodiš si opremo, pa se imaš lahko ravno tako luštno.


Zares ni razloga, da bi na deževen dan le poležavali doma, gledali televizijo in kleli zaradi slabega vremena in posledično slabega počutja. Tudi deževni dnevi preživeti v naravi so lahko še kako lepi! Splača se! In takšni dnevi imajo še eno prednost; nikjer ni gneče.




Ni komentarjev: