ponedeljek, 27. maj 2013

Dan za sprehod po Goriških Brdih in Čedadu

Nimam obstanka, da bi bila doma. Kljub ponovno slabim vremenskim obetom, smo se "napokali" v avto. Naš prvotni plan je bilo neko lažje hribolazanje, ampak smo s pomočjo spletnih kamer ta plan ukinili in se sprijaznili, da je v hribih sneg. Padla je ideja o obisku Goriških Brd. Torej nekoliko več vožnje in manj hoje.
In če smo se že lotili izleta, smo ga zastavili konkretno. Avtocesta nas to dopoldne ni videla. Peljali smo se skozi Logatec, Kalce in se ovinkasto vzpeli proti "Ad Pirum". Pot me je spomnila na naš kolesarski podvig pred leti, ko smo šli s kolesi na morje, pri čemer smo se popolnoma izogibali prometnic, pot pa si začrtali po Vipavski dolini in preko Krasa. Takrat smo do Obale "mlinčkali" tri dni, približno 75 kilometrov na dan in po nemogočih poteh in kombinacijah poti, ki včasih to niti niso bile. Takrat je bila to prava avantura, danes pa lep spomin na našo devetčlansko ekipico, v kateri sem bila ena od dveh žensk in od tega druga Barbara.


 Tokrat je bilo vse skupaj precej lažje. Peljali smo se še proti Predmeji. Pokrajina je prečudovita; večinoma bukovi gozdovi, majhni zaselki, pašniki in prekrasen razgled na Vipavsko dolino. Slednjega žal nisem videla, ker je pogled zastirala gosto gosta megla. Ura je bila ravno takšna, da so se ljudje zbirali pred cerkvami tik predno se je začela maša, zato ni bilo čudno, da so bile vasi videti strašljivo prazne. Na koncu planote, kjer se cesta začne spuščati proti Vipavi, nas je pospremila še spominska tabla Resslu, onemu Jožefu, ki se je zmislil ladijski vijak. Tam nekje se lačne tudi planinaska pot na Kucelj. Cesta se je potlej spuščala skozi tri tunelčke, ki so si jih zamislili Italijali že pred leti in dalje po novi novcati cesti, vse do Vipave.
























































Ni komentarjev: