ponedeljek, 27. maj 2013

Dan za sprehod po Goriških Brdih in Čedadu

Nimam obstanka, da bi bila doma. Kljub ponovno slabim vremenskim obetom, smo se "napokali" v avto. Naš prvotni plan je bilo neko lažje hribolazanje, ampak smo s pomočjo spletnih kamer ta plan ukinili in se sprijaznili, da je v hribih sneg. Padla je ideja o obisku Goriških Brd. Torej nekoliko več vožnje in manj hoje.
In če smo se že lotili izleta, smo ga zastavili konkretno. Avtocesta nas to dopoldne ni videla. Peljali smo se skozi Logatec, Kalce in se ovinkasto vzpeli proti "Ad Pirum". Pot me je spomnila na naš kolesarski podvig pred leti, ko smo šli s kolesi na morje, pri čemer smo se popolnoma izogibali prometnic, pot pa si začrtali po Vipavski dolini in preko Krasa. Takrat smo do Obale "mlinčkali" tri dni, približno 75 kilometrov na dan in po nemogočih poteh in kombinacijah poti, ki včasih to niti niso bile. Takrat je bila to prava avantura, danes pa lep spomin na našo devetčlansko ekipico, v kateri sem bila ena od dveh žensk in od tega druga Barbara.


 Tokrat je bilo vse skupaj precej lažje. Peljali smo se še proti Predmeji. Pokrajina je prečudovita; večinoma bukovi gozdovi, majhni zaselki, pašniki in prekrasen razgled na Vipavsko dolino. Slednjega žal nisem videla, ker je pogled zastirala gosto gosta megla. Ura je bila ravno takšna, da so se ljudje zbirali pred cerkvami tik predno se je začela maša, zato ni bilo čudno, da so bile vasi videti strašljivo prazne. Na koncu planote, kjer se cesta začne spuščati proti Vipavi, nas je pospremila še spominska tabla Resslu, onemu Jožefu, ki se je zmislil ladijski vijak. Tam nekje se lačne tudi planinaska pot na Kucelj. Cesta se je potlej spuščala skozi tri tunelčke, ki so si jih zamislili Italijali že pred leti in dalje po novi novcati cesti, vse do Vipave.
























































ponedeljek, 13. maj 2013

Tek trojk v Ljubljani


Lani je bilo vroče, soparno in sončno, letos pa deževno in temu primerno tudi hladneje. Vreme ni bilo kooperativno z nami, tekači. Ampak smo bili pa toliko bolj tekači kooperativni med seboj. Vendarle je to tek, ki je sicer tudi tekmovanje, z vključenimi vsemi komponentami tekmovanja (čipi, štartne številke, štoparice...), a predvsem je to tek trojk. Smisel teka trojk je povezanost ekipe treh tekačev, treh tekačic, enega tekača in dveh tekačic ali obratno. Do izraza pride povezanost, medsebojno spodbujanje, podpora in sodelovanje. Nenazadnje mora trojka priti v cilj skupaj (po večini se vsi trije primejo za roke in pritečejo skozi cilj z visoko dvignjenimi rokami) in čipi na vezalkah zabeležijo čas, ko tretji izmed trojice prestopi oni "merilni kabel" in ga "tajmingovci" spretno zakamuflirajo pod "kvazi tepih".


Deževalo je, precej je deževalo. Nekako tako, da če bi bila doma, zagotovo ne bi šla tečt. Ker je bila tekma, sem seveda šla in še toliko bolj, ker ne bi mogla "zafrkniti" Nike in Maje. Res pa je, da mi že zjutraj nekaj ni pasalo. Malo sem bila živčna in tečna, družba in šunder v Mantovi na jutranji kavi sta mi vse prej kot ugajala.

Ampak čim smo tekle od Fakultete za kemijo do štarta na Kongresnem trgu, sem se počutila bolj sproščeno. Postalo mi je luštno in prijetno. Zeblo me ni, moj Nikeov anoraček me je ščitil pred mokroto in me grel, tako da mi ni bilo hudega. Na hitro sem pomahala znancu, ki sem ga slučajno zagledala, ko se je plazih preko ograje na štart in se še sama postavila nekam med tekače. Dve ženski trojki smo štartale skupaj in bile pravzaprav šestica. Nekajkrat se nas je vseh šest raztegnilo preko cele ceste in kar začutila sem neko tekaško povezovalno energijo.


Do pod Golovca mi je šlo tekoče. Malo sem klepetala, malo se smejala, poslušala pogovore drugih tekačev. Skakala sem po lužah, ker so me moje "gore-texice" varovale pred mokroto in istočasno sem vedela, da bom prej ali slej itak mokra. Tekla sem sproščeno, ne prehitro ne prepočasi. In tako vse do konca asfalta, ker se je začel strm klanec. Vsaj takšnega sem imela v spominu. Tokrat se me je zdel vse prej kot naporen. V kakšni slabi pripravljenosti sem bila lani, sem se spraševala, ko sem brez problema prestavljala eno nogo pred drugo in pri tem prav nič trpela. Na živce so mi šli le drugi tekači. Nekateri omagajo in se ustavijo točno tam kjer omagalo. To je vedno sredi poti, da se skorajda "nalimaš" na njihov hrbet, ko se kot zid kar naenkrat postavijo pred teboj, ki nič hudega sluteč tečeš.


Res nam je šlo precej dobro. No, vsaj dokler se nisem spotaknila in kljub silnim poskusom, da bi se ujela na noge, telebnila po tleh kolikor sem dolga in široka. Zdelo se mi je, da so me tekači, ki so tekli za menoj pobrali hitreje, kakor sem padla. V momentu sem bila na nogah. Dva sta me prijela pod roke, vsak na eni strani in že sem bila na nogah. Padala sem tako dolgo, da sta me Maja in Nika uspeli celo videti, in baje sem padala in na tla priletela s stilom in eleganco. Štiri leta sodobnega plesa in učenja padanja je bilo očitno koristnih. Imela sem srečo, da se niti nisem udarila kaj dosti, le na dlani sem imela precej globoko rano iz katere se je že ulila kri. Sicer pa mi ni bilo hudega.
Za kako minuto ali dve sem se morala ustaviti, da sem sploh dojela kaj se je zgodilo. Tekači, ki so tekli mimo, so mislili da le počivamo, zato so nas spodbujali, ampak tisti trenutek so me naredili le jezno. Prehitele so nas tudi naše Janja, Nataša in Branka, ki so mislile, da se slačim le, ker mi je vroče.
Čeprav mi je bilo popolnoma jasno, da se padec pač zgodi, sem bila jezna, da sem padla, se morala ustaviti, da sem popolnoma umazana od mivke (od kape do kolen - od kolen navzdol je bilo blato) in da krvavim iz dlani. Ustrašila sem se tudi za moj anoraček, da slučajno ni strgan.

Na hitro sem si majico obrnila naokoli, kar se je izkazalo za traparijo, ampak v tisti naglici se bedarije pač dogajajo. Spravila sem se k sebi in šibale smo dalje. Na vodni postaji sem si za silo sprala dlan z vodo in gospa, ki je stala poleg mi je ponudila "flajšter". Ni imejo smisla, zato sem se ji le na hitro zahvalila, s pogledom poiskala moji "kampanjonki" in odtekle smo dalje.





V nekem trenutku sem imela blata že vrh glave, metaforično in dejansko. Komaj sem čakala, da pridemo na asfalt, potlej pa ni bilo več daleč do cilja. Preživeti je bilo potrebno še tek navzdol po kockah, pri čemer sem bila še posebaj oprezna in pazljiva, že zato, da ne bi "usekala" na tla še enkrat.
Ko smo pritekli na asfalt, se mi je vse zdelo stokrat enostavneje in lahko sem se sprostila. Noge so kar same šibale. Konkretno smo pospešile in stisnile vse moči mimo našega spremljevalca in fotografa, odsopihale še klanček od nabrežja Ljubljanice do Univerze in napol s ponosom pritekle pod ciljni napihljivi lok. Končno!

Na cilju je bilo nemogoče priti do vode, ljudje so se grebli za banane in pomaranče, kot najbolj sestradani reveži. Za trenutek me je prešinilo, da ta množica tekačev zgleda kot trop za hrano borečih se zveri. Tako sem komaj dobila zasluženo flaško vode. Z našim časom nisem bila zadovoljna in še vedno sem bila malce jezna zaradi padca. Ampak na koncu sem zamahnila z roko in si želela le še to, da spravim mivko s sebe in roka me je zaradi padca nekoliko resneje začela boleti, zato mi ni bilo več do postopanja naokoli v mokrih in umazanih tekaških "cunjah".

Ampak v končni fazi je bila to le še ena izkušnja več. Pač slaba, pa kaj potem. Ne glede na vse, mi ni žal, da sem se udeležila teka, kljub razmeram. Luštno mi je bilo teči z Majo in Niko, ter začetni del poti še z Janjo, Natašo in Branko. Redko na tekmovanjih tečemo tako skupaj.
In čeprav sem v jezi rekla, da naslednje leto ne bom šla teči na trojke... zarečenega kruha se največ poje! Poleg tega imam že danes popolnoma drugačno mnenje.

četrtek, 09. maj 2013

Kolovrat in Kobarid, Nagnoj bo počakal

Brskanje po tisti spletni strani, kjer so opisi praktično vseh vrhov v Sloveniji in še marsikaj drugega (tudi podatek da je lama baje alpska žival... ob čemer sem se dobro nasmejala), mi je dalo idejo za izlet. Glede na to, da je višje bilo še kar nekaj snega, sem ciljala na nekaj nižjega, lažje dostopnega in ne preveč kompliciranega za priti do vznožja z avtom. Izbrala sem Nagnoj. Vreme ni bilo lepo, krasno in oh in sploh sončno, ampak sem vseeno tvegala. Upala sem, da vsaj ne bi deževalo, čeprav je bila napoved precej klavrna.

Vožnja je bila v smeri Tolmina. Manj elegantna, a ena hitrejših poti je preko Idrije in Spodnje Idrije, mimo vseh onih vasi, v imenih katerih se omenja Bača. Mimo Mosta na Soči do Tolmina in dalje proti Kobaridu, ampak kmalu sem zavila proti Volčam in prelazu Solarji. Tam nekje naj bi pustila avto. Na parkirišču sem pridno pazila, da ne bi ovirala morebitnih gozdarskih del.

Ker je bilo vreme z metra v meter in minute v minuto videti slabše, sem naredila še "back-up" plan. Nekako tako naj bi to šlo, da bi se malce več vozila z avtom kot hodila in si ogledovala zanimivosti, do katerih ni potrebna dolgotrajna hoja. To bi še posebno prav prišlo v primeru, da bi začelo deževati. Tak plan je sicer uredu, ampak tokrat sem nekje zgrešila enostavnost in priročnost tega plana in ga le še bolj zakomplicirala in otežila.




Precej hitro sem ugotovila, da je pot, po kateri sva šla, pravzaprav pot, ki vodi po travnatem grebenu Kolovrata, se vmes vzpenja in spušča, ampak po levem in desnem pobočju pa pelje tudi cesta, ki nekajkrat pešpot celo seče. Torej je hoja po pešpoti skoraj nesmiselna, ker lahko na vse te vmesne hribčke prideš v nekaj minutah, če avto parkiraš kje bližje na že omenjeni cesti na slovenski ali italijanski strani. Ampak če imaš namen hoditi, je popolnoma primerno, da pač hodiš in se ne oziraš na to, da je cesta v bližini. Lepemu vremenu se zagotovo pridružijo tudi čudoviti pogledi na okolico.  




Že prvi osvojen kuceljček Na gradu se je pobahal z lepim razgledom na Krn in njegove planine, Mrzli vrh, Tolmin in tudi proti JZ do Padske nižine. Planini Zaslap in Slapnik sta bili vidni le, če si točno vedel kje sta. Leskovice, Kašine in Kuhinje se pa sploh ni videlo, tudi če veš kje so. Lepše se je videla rojstna vas Simona Gregorčiča.

Ko sva se vračala z vrha Na gradu, sva se spustila do muzeja na prostem na Kolovratu. Tu so lepo obnovljene kaverne, tuneli, bunkerji in tudi prehodni rovi so, kljub eroziji, še vedno lepo vidni. Ko se sprehodiš po vseh tunelčkih in se po betonskih stopnicah spustiš na dno katere od lukenj, si težko predstavljaš, kaj se preživljali vojaki. Ne morem si predstavljali, kako je bilo živeti v luknjah, kakršne so tu, kaj šele pozimi in ko je vse okoli njih pokalo in se svetlikalo. In kaj si je mislil vojak, ki se je prišel iz južne Italije borit na Soško fronto in ko so mu pokazali, da se bo jutri boril na pobočju zasneženega Krna!




Tedaj je začelo močneje deževati in zavetje sva si našla v majhni stražarnici. Čakala sva in čakala in upala, da bo dež ponehal, ampak je bilo vedno huje. Krna se sploh ni več videlo in kmalu nama je bilo jasno, da nima več smisla čakati, da bo dež ponehal. Opremila sva se za hojo v dežju in tokrat po cesti odšla nazaj do avtomobila. Nagnoj bo počakal.

Zahvaljujoč moji primitivni pelerini, sva jaz in moj vijoličast nahrbtnik ostala popolnoma suha. V nadaljevanju izleta pa ni bilo več tako. Z avtom sva se odpeljala do Kobarida in parkirala sem na makadamskem parkirišču, nekoliko naprej od prečkanja Napoleonovega mosta. Trije simpatični Poljaki so parkirali poleg naju in zgledali so prav posrečeno; en je imel obute sandale, drug prave "gojzarje". Tretji je imel nek vrhunski "windstopper", prvi pa le bombažno majico. Odpravili so se do Kozjaka, midva pa za njimi. To je slap, ki je upravičeno imenovan za najlepšega v Sloveniji.



Spotoma sva se splazila še v nekaj kavern ob poti, prečofotala preko kar nekaj blatnih luž in končno prišla do slapa. Lep je ko hudič! In z lahkoto bi zrla vanj minute in minute. Ob povratku iz Kozjakove soteske sva se dogovorila, da se sprehodiva še do Tonovcovega gradu. To je bil tisti del poti, ki je bil veliko bolj težaven, strm in zoprn za hojo, kakor pa najin prvotni plan, iti na Nagnoj, poleg tega pa tudi blizu ni bilo. Pot sva si zaradi dežja želela poenostaviti, ampak sva si jo le še bolj otežila. Nekje na sredi poti sem postala prav "po žensko" tečna. Vroče mi je bilo, moj nahrbtnik ni bil ravno najlažji, deževalo je, če nisem imela dežnika, sem morala imeti jakno, če sem imela oblečeno jakno, mi je bilo vroče, če nisem imela oblečene jakne, bi morala imeti odprt dežnik, dežnik se mi je zatikal v grmovje in tečno je bilo hoditi navkreber z dežnikom v roki. Najraje bi vse vrgla na tla in na ves glas zaklela. Ampak sem se pomirila in stopicala dalje, brez dežnika in z jakno v nahrbtniku. Sem bila pač malo mokra, pa kaj, saj nisem vodotopna. Vse do grada.



Rimljani in njihovi predniki so bili nori, kje so si zgradili naselje. Nekje daleč gori na hribu nad Kobaridom. Vas je, glede na svojo majhnost, imela celo četo cerkva in ena od njih je precej dobro arheološko raziskana. Pravo malo naselje so imeli in razgled, ki so ga bili deležni je bil verjetno že tedaj zelo lep.
Od gradu sva se spustila nazaj navzdol po isti poti, a sva pri kampu Lazar pot nadaljevala po desnem bregu deroče Soče. Pred tem sva jo namreč prečkala preko dobrih 52 metrov dolge brvi, ki kljub svoji gibljivosti in majavosti daje občutek zanesljivosti. Tokrat sva torej sledila desnemu bregu in prišla do Napoleonovega mosta, kjer se cesta odcepi tudi do planine Kuhinja, v nasprotno smer pa proti Drežnici.




Preparkirala sva avto v center Kobarida, kjer je bila pred časom super slaščičarna s še bolj super sladoledom, danes pa je le navaden lokalček. Ko sem bila majhna in smo precej redno zahajali v Kobarid, sem vedno imela željo po sladoledu v tisti slaščičarni, tokrat pa sem se zadovoljila s sprehodom po križevem potu do italijanske kostnice, ki jo je pred primernim številom let "otvoril" Mussolini in jo tudi še danes kompletno oskrbujejo Italijani.
Kostnico sva si ogledala od tal do vrha, preletela imena vseh padlih vojakov in si pogledala tudi cerkev na vrhu, ki nič kaj ne spominja na klasično "neoklasicistično" cerkev, pravzaprav je njena notranjost zelo lepa, ker je skromna.




Dež naju je konkretno namakal, ampak sva bila še vedno vztrajna. Padla je ideja, da se odpeljeva kar preko Vršiča, da si pogledava še tiste silne količine snega, ki so menda še vedno kraljevale na prelazu in sprožale valove navdušenja med kolesarji. Bolj, ko sva se vzpenjala, manj mi je bilo jasno, kje je ves ta sneg. Bila sva že na 27. ovinku o snegu pa še vedno ne duha na sluha. Res, da ga je v zadnjem tednu pobralo dobra dva metra, ampak vseeno... Sneg je bil le čisto na vrhu in potlej tam nekje še do Erjavčeve koče. Pa še to le tam, kjer so bili zameti in kjer so ga naplužili. Je bilo pa zanimivo videti tolikšno količino ob cesti. Ponekod je zagotovo segal krepko preko dveh metrov.



Ob vznožju spusta se nisem mogla načuditi dejstvu, da so do temeljev podrli hotel Erika. Dobro, uredu, ampak mi ni šlo v glavo, da za novo leto, ko sem šla v Krnico, tega niti opazila nisem. Hja, vse se spreminja. In predvsem tudi vreme. Na avtocesti od Jesenic do Lesc je lilo kot iz škafa. Brisalci na mojem avtu so tako mahali, da so skoraj odleteli, pa vseeno nisem videla na cesto nič bolje, kot bi gledala pod vodo. Ampak ker sva bila na suhem, me to ni motilo, le peljala sem počasneje. Konec koncev me preko celega dneva dež niti ni tako zelo motil. Pač pada dež in kaj potem?! Svoje plane in izlete prilagodiš in prilagodiš si opremo, pa se imaš lahko ravno tako luštno.


Zares ni razloga, da bi na deževen dan le poležavali doma, gledali televizijo in kleli zaradi slabega vremena in posledično slabega počutja. Tudi deževni dnevi preživeti v naravi so lahko še kako lepi! Splača se! In takšni dnevi imajo še eno prednost; nikjer ni gneče.




nedelja, 05. maj 2013

Polmaraton v Trstu

V soboto zjutraj, torej dan pred "d-dnevno" nedeljo, sem se pridružila ostalim prisostvovalcem na tržaškem polmaratonu na jutranji kavi, da smo se dogovorili za logistiko do Trsta. Torej, dva avtomobila ob pol sedmih zjutraj z Vrhnike.
Celo sobotno dopoldne sem se počutila odlično, bila sem polna energije in nobene živčnosti nisem čutila. V trgovino sem si šla po sveženj ogljikovih hidratov, po domače to pomeni testenin. Šla sem še h kolegu na drugo dopoldansko kavo in potlej končno domov. Nekaj časa sem namenila pripravi oblačil in "tehnične opreme" za tek, potem pa se me je kar naenkrat začelo nekaj lotevati. Glava mi je postajala pretežka, začelo me je boleti grlo, bila sem utrjena. Spraševala sem se, kako je možno, da mi uspe zboleti tik pred tekom. Poslužila sem se vsega, kar bi mi lahko pomagalo, da ne bi dokončno obležala v postelji in začuda mi je celo uspelo zatreti packarijo v kali. Nenazadnje sem se spomnila, da sem v otroštvu nemalokrat zbolela ravno dan pred tekmovanjem. Torej je verjetno vsaj malo bila vpletena tudi psiha, podzavestno.

Foto: Bojan


Zjutraj me je budilka vrgla pokonci ob 5h. Svojega jutranjega rituala nisem spreminjala, saj bi bil to popoln nesmisel in bi tako prej naredila kakšno bedarijo, kakor korist. Skuhala sem si kavo in nekaj malega pojedla. Na hitro sem preverila, če imam s seboj vse potrebno (predvsem tekaške copate) in že je bilo treba iti od doma. Med potjo mi nervoza in trema nista prišli do živega, ker sem enostavno preveč klepetala in na tek praktično nisem niti pomislila. Napetost se me je polotila šele v Trstu, ko smo iskali parkirni prostor v bližini, ko sem se morala na hitro preobleči, za boljši "filing" noge namazati z Naklofen gelom in poiskati WC kar v pritličju  parkirne hiše. Mimogrede sem se že dodobra predihala, ker sem tekala po stopnicah gor in dol, pred in po obisku WCja.




Peš smo se odpravili do ciljnega prostora, kjer naj bi, po logiki, z Branko in Janjo dobile štartne številke in čipe. Ampak očitno je v Italiji vsa logika obrnjena na glavo. Poslali so nas kar na avtobus, ker naj bi kuverto s številko in čipom prevzele na štartu, ki pa je bil od centra Trsta oddaljen 21 kilometrov in do koder nas je peljal avtobus. Dobro. Izborile smo si sedež na avtobusu in ta nas je odpeljal do Devina.
Med vožnjo sem gledala okolico in si poskušala zapomniti zanimivosti na progi, ki bi mi lahko lajšale morebitno trpljenje...  predvsem pa polepšale tek. Opazovala sem druge tekače in nihče se mi ni zdel zaskrbljen, da zaradi česarkoli ne bi zmogel preteči tistih kilometrov. Torej tudi jaz nisem želela izgledati zaskrbljena. Pa saj niti nisem bila. Nenazadnje sem relativno dobro trenirala in zaupala sama vase, da mi bo uspelo.

Avtobus nas je odložil na bencinski črpalki, nekje na sredini med prevzemnim mestom številke in štartom. Počasi smo se "odmajale" do trgovskega centra po številko. Za to smo morale plačati celih 5€, ampak ok, naj jim bo. Med potjo smo srečale še nekaj znancev, s katerimi smo si izmenjali nekaj besed in si zaželeli dober tek.




Ker je bilo do štarta še več kot eno uro časa, smo se usedle na robnik pri že omenjeni bencinski črpalki in na sončku malce poklepetale, opazovale druge tekače, ki so se že vsi zagnani pripravljali na štart. Pripele smo si še štartne številke (seveda sem iz tega naredila celo znanost) in vsaka je imela s seboj še nekaj malega za pojesti. Jaz sem imela v žepu anoračka spravljen gelček za pred aktivnostjo. Skremžila sem se ob njegovem kiselkastim okusu, ampak še dobro, da ga ni bilo veliko. Vse ostalo, kar smo imele s seboj in med tekom nismo potrebovale, smo praktično natlačile v eno "ruzak-vrečko",  in spotoma po poti do štarta, je Janja nesla "paket" na avtobus; enega od petih, ki so peljali robo tekačev na cilj. Tu se je pokazala še ena blazna bistroumnost organizatorjev. Namreč, ko je Janja že nesla naš paketek z robo na prvi avtobus, mimo katerega smo šle, smo opazile, da so avtobusi označeni po številkah. Torej, na vsakem avtobusu je pisalo od katere do katere številke roba je lahko v njem. Te številke so bile seveda vezane na naše štartne številke. Dobro, to je še logično, večji hec se mi je zdel to, da je bil le en avtobus namenjen za ženske in celi štirje za moške. Ženske smo namreč imele številke z oznakama HF, moški pa le H in štirje busi so imeli oznako le H. Ampak na koncu smo itak ugotovile, da smo dale prtljago na pravi avtobus popolnoma nevede. Hecne reči! Ampak še vedno,... zakaj so imeli moški na razpolago toliko več prostora?



Dobro, sledil je štart. Ozračje se je že kar dobro segrelo in vročine sem se nekako bala. Prebile smo se skozi ograjo in se postavile kar v cono za čase med 1h 30min in 1h 45min. V gneči smo stale praktično brez besed, le opazovale smo okolico in tekače in tekačice v gneči.
Na štartu pravzaprav nikoli ne razmišljam nič konkretnega. Ne razmišljam o teku niti o čem drugem. Vedno pa komaj čakam, da bomo štartali. Kakih 10 minut pred pokom štartne pištolce, smo vsi obmolknili za eno minuto v spomin na bombni napad na maratonu v Bostonu. Kakšna traparija se je to zgodila!
Končno je bilo do štarta le še tri minute. Pripravila sem si Sunnta in "najkico", zaslišala pok in se skupaj z množico začela premikati. Štart se je, glede na precejšnje število tekačev, "speljal" precej hitro. Zalaufala sem se dobro, nog nisem imela v krču, dihala sem korektno, kljub temu, da je bilo prvih 3500 metrov rahlega klanca navkreber. Vročina se pritiskala in večina tekačev je že iskala senco. Tekla sem, opazovala tekače pred seboj, poskušala čimprej ujeti ritem, ki ga bom potlej držala večino kilometrov in želela sem, da bi začela čimprej uživati. Nekaj me je namreč motilo. Čutila sem napetost nekoliko levo in desno od ahilove tetive na obeh nogah, na desni celo nekoliko bolj. V stopalu desne noge sem prav neposrečeno čutila mravljince, še bolj pa vsakič, ko se je stopalo dotaknilo tal. Spet neka nova "trapasta finta"!

Motilo me je, ampak sem vztrajala brez ustavljanja. Janja je že tekla spredaj, Branka me je ujela, ampak sem jo do prvega "napajališča" prehitela. Besnela sem nad nevljudnostjo drugih tekačev; vsakokrat, ko sem segla po flaši, mi jo je nekdo speljal izpred dosega. Barabe! Jaz pa žejna. Končno sem pograbila flašo, spila nekaj požirkov, si malo osvežila obraz, vrgla flašo vstran na tla in odtekla dalje. Tedaj mi je šlo že nekoliko lažje. Tenzije so popustile in začela sem uživati. Pogled na morje je bil sijajen. Tekala sem od enega konca ceste na drugega, odvisno od tega, kako vegasta je bila cesta, kakšen razgled je nudila, kje je bilo "napajališče" in kje se je dalo naužiti nekaj hlada v senčki.
Pri drugi vodni postaji sem se tokrat zagrebla za flaško, spila nekaj požirkov, dalje pa flaško nosila v roki. Tedaj sem se izdatneje polivala z vodo po ramenih, glavi, vratu in hrbtu... in tako vražje je pasalo. Veliko lažje sem tekla in čutila sem, kako sem celo nekoliko pojačala tempo. Ujela sem Janjo, ki je cel čas tekla kakih 200 metrov pred menoj, potem pa še nekoliko pospešila. Ponosna sem bila sama nase, ko so prehitevala vse polno ljudi in pri tem nisem občutila večjega napora.



Približno od gradu Miramare dalje se je klanec položil in začela se je ravnina. Po nekaj kilometrih navzdol nagnjene ceste sem imela občutek, da tečem v klanec. Ne, le ravnina je bila, meni pa je nekoliko že zmanjkovalo moči, kljub temu, da sem gel pojedla na približno 9. kilometru. Gledala sem na uro in na hitro preračunala, da bi mi lahko nemara uspelo teči pod dvema urama. Na koncu sem se uštela za 3 minute. Verjetno točno tiste tri (ali kako sekundo manj), ki sem jih porabila na "napajališčih", ker sem v miru med hojo spila nekaj požirkov.
Zadnje tri kilometre sem se trudila, da mi tempo ne bi upadel, čeprav sem bila že precej utrujena in sem se nekajkrat celo zavedala, kako hecno vijugam z glavo in celim telesom, kot bi v vratu imela "heksenšus". Vsakič, ko sem postala pozorno na držo, sem se vzravnala in kar malce lažje sem zadihala. Slab kilometer pred ciljem sem spontano zagledala še naše navijače in s strumnim in veselim korakom odbrzela mimo njih, z nasmeškom. V ciljni ravninici sem na semaforju zagledala uro, ki je kazala, da sem zelo izboljšala svoj čas od predlani. Pod ciljni balon sem stekla z nasmehom na obrazu.


V cilju so mi dali spominsko medaljo, vzela sem si vodo in počakala moji dve soborki. Počutila sem se izvrstno, nič nisem bila izčrpana, le noge so me bolele. Moja iliotibialisa sta bila tiho ko miški, oglašal se je predel okoli "ahilke", ampak brez nje in bolela so me kolena, ampak nič strašnega.
Res sem uživala v teku in verjetno je to res en najlepših polmaratonov v Evropi in zagotovo najlepši tek, kar sem jih tekla. Dejstvo, da sem svoj rekord izboljšala za dobrih 5 minut in to ne na koncu sezone, temveč na začetku in še po poškodbi, mi je dvignilo samozavest. Lahko bi stisnila še kakšno minuto, če bi se mi šlo le za čas, uživala sem in to brez silnih bolečin, in to mi je bil še toliko večji užitek. Vse tri smo bile vrhunske!


Fotografije: Bojan & Anže