torek, 02. april 2013

Po dopoldanskem teku; sprehod po dolini Glinščice

Sem si rekla, da bom šla spat, pa še nisem zaspana. Kujem načrt za moj jutrišnji trening. Pa ne oni, ko bom proti večeru preganjala mojo ekipo deklet po telovadnici in mirno gledala na štoparico, medtem, ko bodo sedele v "špagi", ampak za tisti moj tekaški trening, ki ga imam v planu.
Danes sem imela počitek, ker je tudi počitek del treninga. Pretiravati ni nikoli pametno, ker ti prej ali slej telo reče: "Ustavi se, če ne te bom ustavil jaz." Po mojih izkušnjah to pomeni bolečino. Ker je preventiva veliko boljša od kurative, je torej na vsake toliko potrebno tudi počivati. Dan, ki je namenjen počiteku rada izkoristim na kakšne masaže ali nekaj lažjih vajic za raztezanje in moč, ravno toliko, da telo ne pade iz ritma aktivnosti.
In včasih pride dan, ko je potrebno razbiti vsakodnevno rutino s kakšnim izletom. Včeraj po treningu sem šla na Primorsko, v dolino Glinščice. To je bil že moj tretji obisk te prelepe doline, za katero mnogi ne vedo, da sploh obstaja in skoraj nemogoče je verjeti, kaj vse lepega se nahaja tako blizu.
Po mojem mnenju je najenostavnejči dostop iz Italije. V Kozini sem sledila smerokazu za Krvavi potok in prečkala državno mejo z Italijo. Od tam so lepe oznake za dolino, le nakoliko opreznejša sem morala biti. Fino je, če veš, da Italijani rečico imenujejo Rosandra, tako se lahko izogneš marsikateri dilemi o pravem izboru poti. Parkirišče na začetku vasi Boršt ob vijugajoči cestici je dobro služilo svojmu namenu. Skozi Boršt sem se do vasi Boljunec sprehodila kar peš. Skoraj pri vsaki hiši je bil vsaj en kuža in po večini vsi so bili precej zgovorni. Veliki in majhni kužki, kratkodalki in dolgodlaki so lajali in marsikaterega sem se ustrašila. Zgolj zato, ker nisem pričakovala laježa za škarpo ali ograjo, mimo katerih sem hodila. Prava pojava je bil majhen mucek, ki ni točno vedel, a bi se me bal ali ne, nazadnje pa je kar mirno nadaljeval s svojim kosilom. Italijanski mački očitno jedo pašto. 

V Boljuncu se že začne odpirati dolina. Arhitektura vasi je tipična primorska in takšne vasi me neverjetno močno privlačijo. Kar tam bi ostala.


Kmalu na desni so dobro vidni ostanki starorimskega akvadukrat, po katarem je tekla voda za takratne Tržačane. To pa ni edina zgodovinska imovina doline. Omembe vredna je še cerkev sv. Marije na Pečah, na katero je vezana zanimiva zgodba, in vas Botač na koncu vasi, kjer so vidni ostanki mlinskih objektov in pripadajočih umetno speljanih rak.
Od Botača se pešpot strno in cikcakasto vzpne do stare avstrijske železnice, ki je nekoč povezovala Benetke, Trst in Istro preko Ljubljane in je danes le še sprehajalna in kolesarska pot s prav posrečenimi tuneli in na desnem skalnem pobočju malim rajem za plezalce. Stene niso prav visoke, so pa zagotovo prijeten učni poligon za vse, ki radi visijo na vrvi in se borijo s špranjami v skalah. Progo si ukinili pred 55 leti, danes pa služi tudi kot glavni dostop da izhodišč za plezalce.
Glinščica je izdolbla luštne tolmune, in visok slap daje dolini piko na i v njeni lepoti. Kljub temu, da je letošnja zima korajžna tudi na Primorskem, pa le nisem pričakovala, da je vsa vegetacija še na samem začetku svojega brstenja. Kljub temu pa se je za tiste koze in kozle, ki so smukali prve poganjke, nekaj našlo. Tudi o špargljih ni še ne duha ne sluha. Narava tudi na Primorskem še spi. V svojem polnem razcvetu so le narcise, tulipani in nekaj hiacint, pa še to le v zatišnih legah ob hišah.


In na koncu izleta se je prilegla kava, v Izoli. Najkrajša pot do tja je kar preko Italije, mimo Milj. Italijansko se Miljam reče Muggia in tu sem bila letos že nekajkrat. V Miljah je namreč nam najbližja tista velika italijanska trgovina z nekoliko cenejšo športno robo za nezahtevne.


In ko sem že pri tem... moje najnovejše čtivo za branje, ki me je zjutraj pričakalo v mojem poštnem nabiralniku mi vedno znova daje občutek, da se moram vprašati, kako, hudiča, sem do sedaj lahko tekla brez nekih hudih tehnologij po katerih so izdelani tekaški copati, brez kompresijskih oblačil in nekih hudih modrčkov, da elektrolitnih zvarkov sploh ne omenjam. Vseh teh izrazov še prebrati ne znam, kaj šele da bi iz opisa prepoznala model copat, ki mi ustreza. Torej so ti opisi itak popolnoma brezpredmetni. Kupovanje tekaških copat je veliko več, kot le branje opisov. Ampak ženska potreba po nakupovanju vedno novih stvari mi ne da miru in za kar nekaj reči sem si rekla: "Tole pa nujno rabim."
Torej, moj jutrišnji trening...





   

Ni komentarjev: