Če imaš na razpolago cel dan in moraš biti šele ob
17h v Poreču, je pametno izkoristiti čas do tedaj na najboljši možen način. Ker
nisem človek, ki bi poležaval na sončku, ki ga ta dan itak ni bilo, in čakala
»da prođe«, sva naredila plan in se odpeljala do slovenske Istre. Ker nisem
delala plana jaz, sem popolnoma izgubila orientacijo med vožnjo od Črnega Kala
dalje in ne bi znala pokazat niti v kateri smeri je morje.
Skozi vas Popetre sva krenila proti Trsku in tam poiskala parkirišče. Zdelo se mi je, da bi lahko brez problema parkirala kar ob vaški »štirni«.
Gleda na to, da je rahlo kapljalo in precej pihalo, sem se
oblekla za hladno vreme, kar se je kmalu izkazalo za napako. Vroče je bilo ko
hudič, kljub oblačnemu vremenu. Poiskala sva še označbo poti, dvobarvno srce,
in se peš spustila po klancu navzdol, mimo zgovornih kokoši, ki si ravno
smukale glavo endivje.
Zaradi obilice vode to zimo in v prvi polovici
pomladi, je bila pot bolj podobna strugi kakor potki. Sva pač tacala po blatu.
Kmalu sva prišla na dno doline in se prebijala skozi gosto grmovje. Na levi
strani poti sem opazila kamnito razvalino neke manjše hiše, do katere pa se
enostavno ni dalo priti zaradi gostote »šavja« okoli nje. Nadaljevala sva po
poti in prišla do Dragonje.
Čudno sva se spogledala, ker nama ni bilo jasno, kako bova
prišla čez. Zdelo se mi je škoda, da bi nama voda ponovno pokvarila izlet, kot
se je to zgodilo pred časom pod Martuljškimi slapovi in v Lintvernu. V glavi
sem imela najprej idejo, da bi nametala kamenje v vodo do te mere, da bi nastal
neke vrste pomol, ampak se mi, po pravici povedano, ni ljubilo metati kamenja v
tolikšni količini. Druga ideja, malce nora, ampak boljša, je bila bosonogo
prečkanje rečice. Zrak je imel nekih 15 stopinj, voda ni bila ledeno mrzla… zakaj
pa ne bi šla bosa v vodo! Anže me je ob mojem predlogu malo čudno pogledal,
ampak je videl, da mislim resno. Pravzaprav je bilo luštno hoditi v vodi, le
malo je drselo.
Po prečkanju sva odhitela dalje in prišla do zelo lepo
obnovljenega mlina. Mazurinov mlin. Mlin je na zgornjo vodo, z dvema vodnima
kolesoma, enim lesenim, enega pa so dali kovinskega. Rake in zapornice so
izredno lepo urejene, le stari leseni deli mlinskih koles nekoliko neugledno
ležijo naokoli, ampak se jih z bežnim pogledom niti ne opazi. Sicer pa vse pohvale
ljudem, ki so se odločili za obnovo mlina, ker so redki. Pogled v notranjost mi
je žal onemogočala velika ključavnica na vhodnih vratih, sem se pa stegnila
skozi okno, a ravno tako nisem imela možnosti, da bi si ogledala notranjost.
Dalje je bila pot prav hecna, blatna in voda je kar konkretno
tekla po domnevni poti. Na poti je bilo nemalo podrtih ali le preko poti
upognjenih borovcev in brinja. Trava, grmovje in drevje so se mi zdeli tako
lepi, kot ne bi bila v Sloveniji, čisto nekaj posebnega so se mi zdeli.
Označbe poti so naju vodile na asfaltirano cesto v vasi
Trebeše. Tu naju je nalajal črn star kuža, ki je bil na srečo privezan, ker se
mi ni zdel najbolj prijazen. Po drugi plati pa se mi je smilil, ker je imel
svobodo omejeno na lastno dvorišče.
Oznake poti sva opazila pod cesto na travniku ob ozki potki,
ki se je cikcakasto strmo spuščala in naju presenetljivo pripeljala do slapa.
Pretok je bil celo v tem času izredno skromen, a je tistih nekaj litrov vode
strmo padalo preko pečine. Rob ni ne ograjen niti kakorkoli drugače fizično
varovan, tako da se mi je zdelo sprva precej nevarno za pohodnike. Ampak
verjetno se tu ravno ne trejo trume turistov, ki polzijo od vse povsod. Kdo pa
pride in si pogleda slap, mu je pa verjetno kristalno jasno, da je
približevanje robu nevarno in tega ne počne. Verjetno tod okoli hodijo le
pohodniki z »zdravo pametjo« in »pohodniškim« bontonom, tako da varovanje niti
ni potrebno. Upam, da bo tako tudi ostalo, saj je pogled na naravno
znamenitost, ki je ne omejuje škarpa ali ograja veliko lepši.
Zopet sva se vzpela na hrib in v vasi na vrhu naju
je preganjal psiček pasme jack russel. Kar ni in ni utihnil in slišalo se ga je
tudi še potem, ko sva bila že precej daleč. Vztrajno se je skoraj že zaganjal v
naju. Tečnobo sem hotela pomiriti z »visvitom«, pasjimi priboljški, ki jih
nosim s seboj, ampak sem se odločila, da ga raje najprej malo ogovorim, nato pa
ignoriram. Taka metoda vedno pride prav in je učinkovita pri takšnih
zoprnih kužkih, ki ti na vsak način želijo povedati, da je to vas njegova in da
je šef on.
Za konec sva se vzpela še nazaj do Trska in si pri avtu še enkrat na
zemljevidu pogledala pot, ker sva hodila. Nasmejal me je pogled na smerokaz za
Truške. Peščice prijetnih spominov. Preoblekla sva se, ker sva bila mokra in
umazana, potlej pa sva se na mojo veliko željo z avtom odpeljala do vasi
Abitanti. Hotela sem jo videti, morala sem jo videti.
To je vasica prav ob hrvaški meji, čeprav ima prav lepo
italijansko ime. Na prvi pogled izgleda, da je zapuščena, kar je do pred nekaj
časa tudi res bila, a se je pred kratkim nazaj naselilo nekaj ljudi, ki so
svoje hiše prav lepo obnovili in uredili. Vasica je lepa in čista, prav
pravljična in tiha; v tem delu dneva naju je pozdravil le en luštkan mucek z
modrimi očki.
Spominček na obisk Abitantov sem si izbrala tudi tu; zarjavel
žebljiček, ki sem ga izpulila iz štoka vhodnih vrat v eno od propadajočih hiš.
Vas me je navdušila!
Pohajkovanje po istrskih vaseh me je spomnilo na sicer moje
študijsko branje knjige Boruta Brumna, Sv. Peter in njegovi časi, kjer opisuje
življenje in delo ljudi. Če bereš le knjigo si vasi iz opisov težko
predstavljaš, ko pa vidiš še vasi, se slika v glavi izpopolni, ne glede na to,
da knjiga ne opisuje točno teh vasi.
Malce naju je že preganjal čas, zato sva se s Šavrinskih
gričev spustila do morja, natančneje v Izolo, šla na kosilce, potlej pa
švignila proti Poreču.