sreda, 17. april 2013

Dolina Dragonje in Abitanti


Če imaš na razpolago cel dan in moraš biti šele ob 17h v Poreču, je pametno izkoristiti čas do tedaj na najboljši možen način. Ker nisem človek, ki bi poležaval na sončku, ki ga ta dan itak ni bilo, in čakala »da prođe«, sva naredila plan in se odpeljala do slovenske Istre. Ker nisem delala plana jaz, sem popolnoma izgubila orientacijo med vožnjo od Črnega Kala dalje in ne bi znala pokazat niti v kateri smeri je morje.

Skozi vas Popetre sva krenila proti Trsku in tam poiskala parkirišče. Zdelo se mi je, da bi lahko brez problema parkirala kar ob vaški »štirni«.
Gleda na to, da je rahlo kapljalo in precej pihalo, sem se oblekla za hladno vreme, kar se je kmalu izkazalo za napako. Vroče je bilo ko hudič, kljub oblačnemu vremenu. Poiskala sva še označbo poti, dvobarvno srce, in se peš spustila po klancu navzdol, mimo zgovornih kokoši, ki si ravno smukale glavo endivje.




Zaradi obilice vode to zimo in v prvi polovici pomladi, je bila pot bolj podobna strugi kakor potki. Sva pač tacala po blatu. Kmalu sva prišla na dno doline in se prebijala skozi gosto grmovje. Na levi strani poti sem opazila kamnito razvalino neke manjše hiše, do katere pa se enostavno ni dalo priti zaradi gostote »šavja« okoli nje. Nadaljevala sva po poti in prišla do Dragonje.




Čudno sva se spogledala, ker nama ni bilo jasno, kako bova prišla čez. Zdelo se mi je škoda, da bi nama voda ponovno pokvarila izlet, kot se je to zgodilo pred časom pod Martuljškimi slapovi in v Lintvernu. V glavi sem imela najprej idejo, da bi nametala kamenje v vodo do te mere, da bi nastal neke vrste pomol, ampak se mi, po pravici povedano, ni ljubilo metati kamenja v tolikšni količini. Druga ideja, malce nora, ampak boljša, je bila bosonogo prečkanje rečice. Zrak je imel nekih 15 stopinj, voda ni bila ledeno mrzla… zakaj pa ne bi šla bosa v vodo! Anže me je ob mojem predlogu malo čudno pogledal, ampak je videl, da mislim resno. Pravzaprav je bilo luštno hoditi v vodi, le malo je drselo.





Po prečkanju sva odhitela dalje in prišla do zelo lepo obnovljenega mlina. Mazurinov mlin. Mlin je na zgornjo vodo, z dvema vodnima kolesoma, enim lesenim, enega pa so dali kovinskega. Rake in zapornice so izredno lepo urejene, le stari leseni deli mlinskih koles nekoliko neugledno ležijo naokoli, ampak se jih z bežnim pogledom niti ne opazi. Sicer pa vse pohvale ljudem, ki so se odločili za obnovo mlina, ker so redki. Pogled v notranjost mi je žal onemogočala velika ključavnica na vhodnih vratih, sem se pa stegnila skozi okno, a ravno tako nisem imela možnosti, da bi si ogledala notranjost.







Dalje je bila pot prav hecna, blatna in voda je kar konkretno tekla po domnevni poti. Na poti je bilo nemalo podrtih ali le preko poti upognjenih borovcev in brinja. Trava, grmovje in drevje so se mi zdeli tako lepi, kot ne bi bila v Sloveniji, čisto nekaj posebnega so se mi zdeli.
Označbe poti so naju vodile na asfaltirano cesto v vasi Trebeše. Tu naju je nalajal črn star kuža, ki je bil na srečo privezan, ker se mi ni zdel najbolj prijazen. Po drugi plati pa se mi je smilil, ker je imel svobodo omejeno na lastno dvorišče.



Oznake poti sva opazila pod cesto na travniku ob ozki potki, ki se je cikcakasto strmo spuščala in naju presenetljivo pripeljala do slapa. Pretok je bil celo v tem času izredno skromen, a je tistih nekaj litrov vode strmo padalo preko pečine. Rob ni ne ograjen niti kakorkoli drugače fizično varovan, tako da se mi je zdelo sprva precej nevarno za pohodnike. Ampak verjetno se tu ravno ne trejo trume turistov, ki polzijo od vse povsod. Kdo pa pride in si pogleda slap, mu je pa verjetno kristalno jasno, da je približevanje robu nevarno in tega ne počne. Verjetno tod okoli hodijo le pohodniki z »zdravo pametjo« in »pohodniškim« bontonom, tako da varovanje niti ni potrebno. Upam, da bo tako tudi ostalo, saj je pogled na naravno znamenitost, ki je ne omejuje škarpa ali ograja veliko lepši.


Zopet sva se vzpela na hrib in v vasi na vrhu naju je preganjal psiček pasme jack russel. Kar ni in ni utihnil in slišalo se ga je tudi še potem, ko sva bila že precej daleč. Vztrajno se je skoraj že zaganjal v naju. Tečnobo sem hotela pomiriti z »visvitom«, pasjimi priboljški, ki jih nosim s seboj, ampak sem se odločila, da ga raje najprej malo ogovorim, nato pa ignoriram. Taka metoda vedno pride prav in je učinkovita pri takšnih zoprnih kužkih, ki ti na vsak način želijo povedati, da je to vas njegova in da je šef on.
 Nadaljevala sva proti smeri, ki je bila označena kot pot proti mlinu. Hja, pa taka pot! Blato, voda, grmovje, pa še drselo je. Mi je bilo že kar malo hecno. Umazana sem bila že tako, da mi je bilo vseeno, kako hodim in sem kar capljala po blatu. Še enkrat sva morala prečkati Dragonjo, spet bosonogo, druge variante skoraj ni bilo. Prišla sva nazaj do tiste ruševine v gostem grmovju. Radovednost in trma sta me premagali in prebila sem so do stavbice, za katero domnevam, da je bil nek pomožni kmetijski objekt na pašniku, ki pa je bil opuščen že pred leti, po stopnji zaraščenosti bi rekla, da pred približno 20 leti. Hiška je bila dvonadstropna in verjetno je bil spodnji del namenjen za spravilo orodja, zgornji pa mogoče celo začasno bivalni. Ampak vse to so le moja predvidevanja. Za spomin sem vzela od tam star zarjavel zakrivljen žebelj. Ne morem, da ne bi.
Za konec sva se vzpela še nazaj do Trska in si pri avtu še enkrat na zemljevidu pogledala pot, ker sva hodila. Nasmejal me je pogled na smerokaz za Truške. Peščice prijetnih spominov. Preoblekla sva se, ker sva bila mokra in umazana, potlej pa sva se na mojo veliko željo z avtom odpeljala do vasi Abitanti. Hotela sem jo videti, morala sem jo videti.



To je vasica prav ob hrvaški meji, čeprav ima prav lepo italijansko ime. Na prvi pogled izgleda, da je zapuščena, kar je do pred nekaj časa tudi res bila, a se je pred kratkim nazaj naselilo nekaj ljudi, ki so svoje hiše prav lepo obnovili in uredili. Vasica je lepa in čista, prav pravljična in tiha; v tem delu dneva naju je pozdravil le en luštkan mucek z modrimi očki.
Spominček na obisk Abitantov sem si izbrala tudi tu; zarjavel žebljiček, ki sem ga izpulila iz štoka vhodnih vrat v eno od propadajočih hiš. Vas me je navdušila!



Pohajkovanje po istrskih vaseh me je spomnilo na sicer moje študijsko branje knjige Boruta Brumna, Sv. Peter in njegovi časi, kjer opisuje življenje in delo ljudi. Če bereš le knjigo si vasi iz opisov težko predstavljaš, ko pa vidiš še vasi, se slika v glavi izpopolni, ne glede na to, da knjiga ne opisuje točno teh vasi.



Malce naju je že preganjal čas, zato sva se s Šavrinskih gričev spustila do morja, natančneje v Izolo, šla na kosilce, potlej pa švignila proti Poreču.

torek, 02. april 2013

Po dopoldanskem teku; sprehod po dolini Glinščice

Sem si rekla, da bom šla spat, pa še nisem zaspana. Kujem načrt za moj jutrišnji trening. Pa ne oni, ko bom proti večeru preganjala mojo ekipo deklet po telovadnici in mirno gledala na štoparico, medtem, ko bodo sedele v "špagi", ampak za tisti moj tekaški trening, ki ga imam v planu.
Danes sem imela počitek, ker je tudi počitek del treninga. Pretiravati ni nikoli pametno, ker ti prej ali slej telo reče: "Ustavi se, če ne te bom ustavil jaz." Po mojih izkušnjah to pomeni bolečino. Ker je preventiva veliko boljša od kurative, je torej na vsake toliko potrebno tudi počivati. Dan, ki je namenjen počiteku rada izkoristim na kakšne masaže ali nekaj lažjih vajic za raztezanje in moč, ravno toliko, da telo ne pade iz ritma aktivnosti.
In včasih pride dan, ko je potrebno razbiti vsakodnevno rutino s kakšnim izletom. Včeraj po treningu sem šla na Primorsko, v dolino Glinščice. To je bil že moj tretji obisk te prelepe doline, za katero mnogi ne vedo, da sploh obstaja in skoraj nemogoče je verjeti, kaj vse lepega se nahaja tako blizu.
Po mojem mnenju je najenostavnejči dostop iz Italije. V Kozini sem sledila smerokazu za Krvavi potok in prečkala državno mejo z Italijo. Od tam so lepe oznake za dolino, le nakoliko opreznejša sem morala biti. Fino je, če veš, da Italijani rečico imenujejo Rosandra, tako se lahko izogneš marsikateri dilemi o pravem izboru poti. Parkirišče na začetku vasi Boršt ob vijugajoči cestici je dobro služilo svojmu namenu. Skozi Boršt sem se do vasi Boljunec sprehodila kar peš. Skoraj pri vsaki hiši je bil vsaj en kuža in po večini vsi so bili precej zgovorni. Veliki in majhni kužki, kratkodalki in dolgodlaki so lajali in marsikaterega sem se ustrašila. Zgolj zato, ker nisem pričakovala laježa za škarpo ali ograjo, mimo katerih sem hodila. Prava pojava je bil majhen mucek, ki ni točno vedel, a bi se me bal ali ne, nazadnje pa je kar mirno nadaljeval s svojim kosilom. Italijanski mački očitno jedo pašto. 

V Boljuncu se že začne odpirati dolina. Arhitektura vasi je tipična primorska in takšne vasi me neverjetno močno privlačijo. Kar tam bi ostala.


Kmalu na desni so dobro vidni ostanki starorimskega akvadukrat, po katarem je tekla voda za takratne Tržačane. To pa ni edina zgodovinska imovina doline. Omembe vredna je še cerkev sv. Marije na Pečah, na katero je vezana zanimiva zgodba, in vas Botač na koncu vasi, kjer so vidni ostanki mlinskih objektov in pripadajočih umetno speljanih rak.
Od Botača se pešpot strno in cikcakasto vzpne do stare avstrijske železnice, ki je nekoč povezovala Benetke, Trst in Istro preko Ljubljane in je danes le še sprehajalna in kolesarska pot s prav posrečenimi tuneli in na desnem skalnem pobočju malim rajem za plezalce. Stene niso prav visoke, so pa zagotovo prijeten učni poligon za vse, ki radi visijo na vrvi in se borijo s špranjami v skalah. Progo si ukinili pred 55 leti, danes pa služi tudi kot glavni dostop da izhodišč za plezalce.
Glinščica je izdolbla luštne tolmune, in visok slap daje dolini piko na i v njeni lepoti. Kljub temu, da je letošnja zima korajžna tudi na Primorskem, pa le nisem pričakovala, da je vsa vegetacija še na samem začetku svojega brstenja. Kljub temu pa se je za tiste koze in kozle, ki so smukali prve poganjke, nekaj našlo. Tudi o špargljih ni še ne duha ne sluha. Narava tudi na Primorskem še spi. V svojem polnem razcvetu so le narcise, tulipani in nekaj hiacint, pa še to le v zatišnih legah ob hišah.


In na koncu izleta se je prilegla kava, v Izoli. Najkrajša pot do tja je kar preko Italije, mimo Milj. Italijansko se Miljam reče Muggia in tu sem bila letos že nekajkrat. V Miljah je namreč nam najbližja tista velika italijanska trgovina z nekoliko cenejšo športno robo za nezahtevne.


In ko sem že pri tem... moje najnovejše čtivo za branje, ki me je zjutraj pričakalo v mojem poštnem nabiralniku mi vedno znova daje občutek, da se moram vprašati, kako, hudiča, sem do sedaj lahko tekla brez nekih hudih tehnologij po katerih so izdelani tekaški copati, brez kompresijskih oblačil in nekih hudih modrčkov, da elektrolitnih zvarkov sploh ne omenjam. Vseh teh izrazov še prebrati ne znam, kaj šele da bi iz opisa prepoznala model copat, ki mi ustreza. Torej so ti opisi itak popolnoma brezpredmetni. Kupovanje tekaških copat je veliko več, kot le branje opisov. Ampak ženska potreba po nakupovanju vedno novih stvari mi ne da miru in za kar nekaj reči sem si rekla: "Tole pa nujno rabim."
Torej, moj jutrišnji trening...