četrtek, 07. marec 2013

Smučarski tek in ženski "skiatlon"

Obilico snega ob zadnjih padavinah smo že skoraj pozabili, večina ljudi že komaj čaka pomlad, zvončki tudi že vztrajno rastejo in se skozi razmočeno zemljo prebijajo na plano, snežni navdušenci pa izkoriščamo zadnje zimske izdihljaje. Zadnja snežna pošiljka je bila tako obilna, da se sneg še kar dobro drži in tekaške proge so relativno dobro urejene. Z izjemo trase Rateče - Kranjska Gora. Takšne so bila tudi minuli vikend, ko se nas je četverica podala na tekaške smuči.
Tokrat je bila temperatura zraka veliko bolj prijetna, saj skoraj ni bila pod ničlo, zato sploh ni zeblo in pošteno sem se zagrela že v prvi klanec. Sprva sem imela v planu, da se bom za našima fantoma pognala proti Tamarju, a sem kmalu obupala in se raje pridružila Branki, ki je v nekoliko počasnejšem tempu švignila do Borovške vasi. Moja šibka točka so še vedno klanci navzdol in ravno zaradi njih sem preveč zaostajala, da bi lahko lovila moški del ekip'ce.
Z Branko sva se imele luštno, počasi sva premagali oni, ne tako zelo nedolžen graben malo pred smučiščem v Podkornu. Vzpon po strmem in kratkem spustu je zgledal skoraj povsem vertikalen. No, tako je le zgledal in nenazadnje tudi resnica ni bila daleč od tega. Sledil je dolg spust, potlej pa najlepši del najine poti; sončkanje na ležalnikih ob čaju. Sonce je prijetno grelo in uživancija je bila popolna, kaj več si v tistem trenutku nisem želela.
Nadaljevali sva v smeri Kranjske Gore in tedaj naju je čakala vrsta odpenjanj in zapenjaj smuči in šviganj izza uvivnkov. Vmes pa še moj padec in kljubovanje snegu z vožnjo po "cevcu", ki je bil na srečo dovolj zmrznjen, da se mi ni udiralo. 
Kranjskogorci se nič kaj ne pobrigajo za tekače in na asfaltne prekinitve proge niti pozorni niso. Največja prekinitev teka naju je čakala pod Vitrancem, kjer najprej sploh nisva vedeli, kje se da priti mimo tribun. "Zgužvali" sva se kar skozi kolono na sedežnico čakajočih smučarjev. Deležni sva bili nekaj začudenih pogledov, ki pa sva jih sprejeli nasmejani.
Ob najinem "priteku" v Kranjsko Goro, je bila proga že fino razmočena in na srečo je bil tedaj tu istočasno že najin tekaški cilj.
Skozi center sva se sprehodili s smučmi v rokah do onega prijetnega lokalčka v centru in si privoščili pito s skuto in borovnicami. Fanta sta naju že čakala in naše tekaško popoldne se je končalo, prehitro. Z Branko sva najino športno udejstvovanje ta dan poimenovali "skiatlon". Počeli sva še vse kaj drugega, kot pa le tekli na snegu.  
Popoldne in proti večeru sem imela še dovolj moči, da sem še peš odtekla nekaj kilometrov in tako uspešno zaključila športni dan.
Menda bo zdaj počasi snega zmanjkalo, a vseeno upam, da si bom lahko še privoščila kak super vrhunski dan na snegu. Zanašam se predvsem na Pokljuko. Spominjam se, da so pred tremi ali štirimi leti, ko sem se potikala po Uskovnici, Zajamnikih, Konjščici in Praprotnici, ljudje še tekali na Rudnem polju na smučeh, ravno na dan mojega rojstnega dne, ki pa ni ravno zgodaj spomladi. Torej si mislim, da bo še šlo. No, le podmazati bo potrebno z "žavbo" za topel sneg.
Seveda pa z veseljem tudi jaz pričakujem toplejše dneve, da ne bom izpadla le čudna snežna navdušenka. Toplejši dnevi bodo prinesli še kolesarjenje po toplejših in najlepših krajih Slovenije, več peš teka vsepovsod, hribolazenje na najčudovitejše vrhove in nenazadnje tudi celo vrsto alergij na rastline in cvetni prah, ampak... kaj je to proti vesolju!?

Ni komentarjev: