torek, 19. marec 2013

Od Lere do Stjuže v supergah; tek Povežimo soline

Prvič sem šla lani in mi je bilo všeč, na tek Povežimo soline. Ja, komu pa ni všeč tek na Obali! Letošnja zima je raztegnila svoje krake globoko v marec in kar malo pretiravala z mrazom in snegom. Pravzaprav me takšno vreme niti pretirano ne moti in me ne spravlja v slabo voljo, sploh ker nanj nimam vpliva, ampak ko pa se ponudi priložnost za tek na morju in še v dobri družbi, je za nič na svetu ne želim izpustiti. In je nisem.

Jutranja kava nas je spravila na kup v centru Vrhnike že zgodaj zjutraj in peterica se nas je odpeljala proti skrajnem jugo-zahodu. Kot vedno sem bila malce panična, če bomo dobili parkirni prostor, ampak mi je bilo kmalu jasno, da je bila panika odveč. No, mogoče niti ni bila panika, ampak le zdrava mera živčnosti.



Veter ni prizanašal in je tistih sedem stopinj, ki jih je kazal termometer v avtu uspešno zbijal na precej hladnejšo temperaturo in s tem povečeval dilemo, kaj in koliko se obleči za tek. Premisliti je bilo treba temeljito, saj nas je na štart peljal avtobus in z nami ni bilo nikogar, ki bi mu tik pred štartom človek lahko zaupal svojo vetrovko. Na srečo vsaj ni kazalo, da bi kaj kmalu začelo deževati in na vsake toliko se je za nekaj trenutkov pokazalo celo sonce. Če bi deževalo, bi bilo čakanje na štart res igra z angino in pljučnico, hkrati.

Ujeli smo enega zadnjih avtobusov, ki je tekače in tudi nas štiri med njimi, odpeljal do Lere, torej do solin v Sečovljah. Na sredi onega klanca od glavne ceste do vhoda v soline, kjer je bil štart, sta Bojan in Lenart poskrbela za ogrevanje trebušnih mišic. Smeha res nikoli ne manjka v takšni družbi. Lokalna dekleta so delila neke majhne nalepkice, ki so bile pravzaprav tatooji z napisom "jaz sem najboljša". Fantje so vzeli seveda tiste z napisom "jaz sem najboljši". Tedanja ideja o "tatooviranju" čela ni bila naključje.


Pot je postregla z najlepšim pogledom na soline in organizatorji so poskrbeli za nekaj motivacijskih napisov, mimogrede do štarta. Na dnu klanca je bilo že polno tekačev, ki so nestrpno čakali na štart. Pomešali smo se med množico in do štarta nas je ločevala še dobra ura časa. Kaj početi?



Za srečo smo vrgli pest soli z desno roko čez levo ramo in za ogrevanje ponavljali ne tako zelo lahek ples, ki so ga pokazala dekleta iz tamkajšnje akrobatsko-plesne skupine. Stanje na mestu mi je povzročalo dva manjša problema; zeblo me je in dolgčas mi je bilo. Lenartova ideja o ogrevanju s tekom se mi je zdela nadvse vrhunska in tekat sva šla slab kilometer v eno smer, naredila nekaj razteznih vaj in tekla nazaj do štarta. V prvo smer je šlo lahkotno, za nazaj pa je nasproti pihal veter in nama okrepil ogrevanje, ampak ni bilo nič strašnega.

Na teh tekih srečuješ ogromno ljudi. Tudi tiste, ki jih po nobeni varianti ne pričakuješ. Ta slučajna in nepričakovana srečanja so mi bila vedno všeč, ker na hitro pokramljaš s človekem, s katerim verjetno ne bi, če bi ga srečal v drugem okolju ob drugi priložnosti. Takšnih presenečenj je bilo tokrat kar nekaj.


Na hitro sem preverila še vezalke, moj zadnji žep na hlačah in se pripravila na štart, svojim sotekačem pa zaželela dober tek.
Gneča je bila, res je bila gneča, ampak z malo spretnosti se je dalo švigati izza hrbtov tekačev in mimo njih brez problema. Hitro je postalo toplo in kmalu tudi vroče, zato sem se razveselila Anžeta tam pri Robičevi klopci pred kampom v Luciji, da sem lahko stekla do njega, mu v hrambo zaupala svoj anoraček in tekla dalje. Tokrat sem krstno stestirala tudi trak za pripenjanje štartne številke. Odlično se obnese in prihranil bo marsikatero luknjo od "knofl" v tekaških majicah.


Z Branko sva tokrat tekli skupaj cel čas. Moja moč bi mi sicer dopuščala hitrejši tempo, ampak mi je bolj pasal počasnejši tempo in tudi moje koleno se je s tem strinjalo. Tekli sva v luštnem pogovornem tempu in se imeli prav fino. Najin tek skozi marino je najprej zmotilo "napajališče" in pozornost sva takoj po tem preusmerili na jahte, ki se bohotijo tam. Najinega zgražanja, pa ne iz zavisti, je bil deležen starejši avstrijski par, ki je užival na jahti na kopnem. Vse bi bilo prav in uredu, če ne bi gospa Avstrijka prav vzvišeno pila šampanjčka in zviška gledala na nas. Meni so v tistem trenutku popolnoma zadoščale moje superge, kakšna jahta nekaj!

Lahkotno smo tek nadaljevali po portoroški plaži in kratkočasili so naju neki prijetni mladi fantje in nekoliko kasneje še Urbanov tek, ki sva ga na hitro zanalizirali. Za trenutek se mi je celo zazdelo, da sem ob hitrem ozrtju nazaj, za seboj opazila znan obraz iz moje netekaške preteklosti, a sem se na žalost motila, saj bi bila resnično vesela takšnega srečanja.
Razne takšne analize in podobna oziranja nazaj vzamejo nekaj časa in nama so ga vzeli toliko, da sva že bili pri ploščadi, kjer je stalo še eno "napajališče", "pleh muzka" z bobni in razigrane maskote. Celo nekaj navijačev in gledalcev je bilo, ampak niso bili nič kaj navijaško razpoloženi. Moja, nekoliko krivična oznaka ljudi, ki se v nedeljo blizu poldneva sprehajajo po Portorožu, je "antitekači". In ti ne vedo, da je tekačem v spodbudo, če nekdo navija ali vsaj ploska, in jih ne gleda kot... tele v nova vrata.


Letos se klanca do tunela bivše Porečanke nisem bala. Samozavestno sem vedela, da mi ga bo brez problema uspelo preteči. In sem ga, čeprav je peklo ko hudič. Tekače sem prehitevala kot za šalo, ker praktično nihče ni tekel, vsi so hodili. Na vrhu sem počakala Branko, ki ji je tudi uspelo preteči celoten klanec, le z nekoliko krajšimi koraki.
S klancem navzdol se je začelo moje trpljenje. Klanca navzdol nisem nikoli marala. Zaradi kolena sem tekla počasneje in to je pomenilo "bremzanje". Tedaj sem se avtomatsko začela držati bolj pokončno in pokazala se je še šibkost mojih trebušnih in hrbtnih mišic. Komaj sem čakala, da pridemo na ravnino. V strunjanskem kampu. Tu do cilja ni bilo več daleč. Ampak tokrat se mi cilj ni zdel tako hudičevo oddaljen, ker sem res uživala v teku.

Kakih petsto metrov pred ciljam sva konkretno pospešili in tako prehiteli kar nekaj tekačev, ampak to tako ni bilo pomembno; gre le za "filing" pri samemu sebi, da si na koncu stisnil (skoraj) do konca.
V cilj nas je popeljala preproga in na koncu nas je čakala voda, pomaranče in banane. Najpametneje se je bili hitro preobleči, saj znižala odpornost po takšni telesni aktivnosti in krepka burja nista ravno najboljši par.



Vsakemu udeležencu teka je pripadla steklenica vina, škrnicelj soli, certifikat in bobiči. Po prve tri reči sem poslala kar Anžeta, ki mi je bil ta dan v veliko pomoč. Gneča na cilju mi je vse prej kot prijetna, zato se ji, če se le da, izognem. Bobiče pa se prepustila "ta lačnim".
Solinarska družina je poskrbela, da je vsak dobil delček morja, ki ni moglo v nebo in letos so naredili kar velik "peskovnik" soli, tekači pa so si lahko sami nagrebli tisto nekaj soli. Res luštno domiselno!



Veter se je jačal in vreme kvarilo, mi pa smo si privoščili kavo kar v hotelu. Fotelji v avli hotela so bili kot nalašč za nas, kofetkanje po teku pa je še dodatno naredilo dan še čudovitejši.
Moja kolena so zdržala brez svarilnih bolečin, vreme je zdržalo, družba je bila čudovita, s tekom sem bila zadovoljna. To je bil moj najdaljši tek po lanski poškodbi in v veselje mi je bilo, da sem z njim opravila s takšno lahkoto, ne glede na to, da je bil tempo nekoliko počasnejši. Daleč se lahko pride tudi počasneje.
Tek Povežimo soline je res en lepših tekov, katerega sem se udeležila. Najlepše je, ker poveže dvoje solin, tiste v Leri (Sečovljah) in one v Stjuži (Strunjanu), obudi nekaj kulturne dediščine in druži tekače.




četrtek, 07. marec 2013

Smučarski tek in ženski "skiatlon"

Obilico snega ob zadnjih padavinah smo že skoraj pozabili, večina ljudi že komaj čaka pomlad, zvončki tudi že vztrajno rastejo in se skozi razmočeno zemljo prebijajo na plano, snežni navdušenci pa izkoriščamo zadnje zimske izdihljaje. Zadnja snežna pošiljka je bila tako obilna, da se sneg še kar dobro drži in tekaške proge so relativno dobro urejene. Z izjemo trase Rateče - Kranjska Gora. Takšne so bila tudi minuli vikend, ko se nas je četverica podala na tekaške smuči.
Tokrat je bila temperatura zraka veliko bolj prijetna, saj skoraj ni bila pod ničlo, zato sploh ni zeblo in pošteno sem se zagrela že v prvi klanec. Sprva sem imela v planu, da se bom za našima fantoma pognala proti Tamarju, a sem kmalu obupala in se raje pridružila Branki, ki je v nekoliko počasnejšem tempu švignila do Borovške vasi. Moja šibka točka so še vedno klanci navzdol in ravno zaradi njih sem preveč zaostajala, da bi lahko lovila moški del ekip'ce.
Z Branko sva se imele luštno, počasi sva premagali oni, ne tako zelo nedolžen graben malo pred smučiščem v Podkornu. Vzpon po strmem in kratkem spustu je zgledal skoraj povsem vertikalen. No, tako je le zgledal in nenazadnje tudi resnica ni bila daleč od tega. Sledil je dolg spust, potlej pa najlepši del najine poti; sončkanje na ležalnikih ob čaju. Sonce je prijetno grelo in uživancija je bila popolna, kaj več si v tistem trenutku nisem želela.
Nadaljevali sva v smeri Kranjske Gore in tedaj naju je čakala vrsta odpenjanj in zapenjaj smuči in šviganj izza uvivnkov. Vmes pa še moj padec in kljubovanje snegu z vožnjo po "cevcu", ki je bil na srečo dovolj zmrznjen, da se mi ni udiralo. 
Kranjskogorci se nič kaj ne pobrigajo za tekače in na asfaltne prekinitve proge niti pozorni niso. Največja prekinitev teka naju je čakala pod Vitrancem, kjer najprej sploh nisva vedeli, kje se da priti mimo tribun. "Zgužvali" sva se kar skozi kolono na sedežnico čakajočih smučarjev. Deležni sva bili nekaj začudenih pogledov, ki pa sva jih sprejeli nasmejani.
Ob najinem "priteku" v Kranjsko Goro, je bila proga že fino razmočena in na srečo je bil tedaj tu istočasno že najin tekaški cilj.
Skozi center sva se sprehodili s smučmi v rokah do onega prijetnega lokalčka v centru in si privoščili pito s skuto in borovnicami. Fanta sta naju že čakala in naše tekaško popoldne se je končalo, prehitro. Z Branko sva najino športno udejstvovanje ta dan poimenovali "skiatlon". Počeli sva še vse kaj drugega, kot pa le tekli na snegu.  
Popoldne in proti večeru sem imela še dovolj moči, da sem še peš odtekla nekaj kilometrov in tako uspešno zaključila športni dan.
Menda bo zdaj počasi snega zmanjkalo, a vseeno upam, da si bom lahko še privoščila kak super vrhunski dan na snegu. Zanašam se predvsem na Pokljuko. Spominjam se, da so pred tremi ali štirimi leti, ko sem se potikala po Uskovnici, Zajamnikih, Konjščici in Praprotnici, ljudje še tekali na Rudnem polju na smučeh, ravno na dan mojega rojstnega dne, ki pa ni ravno zgodaj spomladi. Torej si mislim, da bo še šlo. No, le podmazati bo potrebno z "žavbo" za topel sneg.
Seveda pa z veseljem tudi jaz pričakujem toplejše dneve, da ne bom izpadla le čudna snežna navdušenka. Toplejši dnevi bodo prinesli še kolesarjenje po toplejših in najlepših krajih Slovenije, več peš teka vsepovsod, hribolazenje na najčudovitejše vrhove in nenazadnje tudi celo vrsto alergij na rastline in cvetni prah, ampak... kaj je to proti vesolju!?