petek, 08. februar 2013

Štirica v Tamarju

Dan kulture sem izkoristila za športni dan z enim mojih najljubših športov. France mi gotovo ne bi zameril, da sem se mimo njegove srečne drage Vrbe le peljala in da nisem med tem zrecitirala Sonetnega venca. Vedno le okoli divjam in prijatelji sprašujejo me kam.
V sredo je zapadel nov sneg in tako me je še bolj vleklo na Gorenjsko, ki naj bi bila obsijana s soncem. Lepo vreme in podaljšan vikend je pomenil grozno gnečo, še posebej »gužvasto« je bilo parkirati nekje v centru Kranjske Gore, ki je postala že skorajda mondena prestolnica naše Gorenjske. Nališpane Italijanke v hecnih svetlečih oblačilih in Slovenke, ki nič kaj ne zaostajajo za njimi, se prevažajo v BMWjih, največjih Audijih, niti Lexusi in Jaguarji niso izključeni. Ravno zaradi tega, mi je Borovška vas preko poletja veliko ljubša, kakor pozimi. Ljubša mi je poleti, ko srečuješ večinoma pohodnike, ki jim je jasno, da je pločnik, in ne cesta, namenjen pešcem.
Sprehod skoz del centra mi je bil vseeno všeč, sploh ker so mi nad glavo letale planinske vrane, ki jih po navadi videvam le visoko v hribih. Še lepše je, ker na coni za pešce ne plužijo snega in ne solijo. Tako ostaja sneg po tleh in daje zares občutek zime. Dobila sva se še z Branko in Lenartom, ki sta naju že čakala. Spili smo dopoldansko kavo in se na hitro dogovorili, kje bomo štartali z našim tekaškim podvigom. Odločitev je padla: Tamar, iz Planice!



Od samega začetka me je bilo malce strah, kako bom zmogla, ker imam od sinočnega treninga precej zakisane mišice. Cela vrsta variacij na temo počepov in izpadnih korakov, je opravila svojo funkcijo. Dobro, sam »muskelfiber« ni tolikšen problem, kot utrujenost mišic, takrat enostavno ne moreš nič.
Parkiranje v Planici je plačljivo, ampak je cena sprejemljiva. Kljub temu se je ogromno ljudi obračalo, ko so zagledali sredi ceste strička v živo rumenem jopiču, ki je prijazno pobiral kovančke. Ampak, če je v planu Tamar, potlej je kar prijetno parkirati v Planici in pač daš tista 2€.
V trenutku smo bili na smučeh in jaz tudi že na riti; včasih pač zmanjka ravnotežja in tal pod nogami. Švignili smo po klančini, fanta nekoliko hitreje, punci sva nekoliko zaostajali, ampak sva se s slabo utrjeno progo in konkretnim klancem spopadli kot za šalo.
Res je bila proga razrita, slabo steptana in prav nič utrjena. Palice so se mestoma zapičile tudi več deset centimetrov v sneg in nemalokrat se mi je zdelo, kot bi se odrivala od vode. Zaradi razrite proge sem se tudi spotikala in pogosto izgubljala ritem. Več kot malček živčnosti mi to ni povzročalo. Tudi noge so me čudežno dobro držale in znakov hude utrujenosti skoraj da ni bilo. Zdi se mi, da sem do koče prišla celo bistveno hitreje, kakor zadnjič.



Pri koči pa… gneča. Lenart je čakal v vrsti za čaj in borovničke, ko sva se z Branko še malo borile s progo, ki tako lepo zavijuga ob hiši. Ljudi je bilo polno, večinoma pa sprehajalcev s kužki. Bernski planšarji, višavski terierji, maltežani in labradorci. Nekdo je celo na smučeh pritekel s psom, z Border Colliejem. To mi bo še izziv!
Ljudje pa, kakor bi se vsa tista »mestna smetana« preselila v Tamar; ko se pripelješ na smučeh, jih odpenjaš in zapičiš v sneg, v njihovih očeh izpadeš kot sedmo čudo, no vsaj gledali so nas tako. Zakaj? Ne vem, res ne! Zavidanje, spoštovanje ali predvidevanje norosti.
Klepetajoči smo se okrepčali in izza uvivnka švignili navzdol. »Pluženja« navzdol sem se že nekoliko navadila, ampak mi še vedno ni v največje veselje. Nazaj v Planici smo bili v trenutku. Polglasno sem se razjezila še na par, ki se je brez vidne slabe vesti sprehajal po progi. Ne razumem, res ne razumem ljudi, kako ne ugotovijo, da to ni legitimno. Pa saj ti more biti čudno, da vsi šibajo mimo na smučeh, da ni nikogar drugega v skibuckah. Pa pomislila sem tudi že, da morda to nekateri počnejo iz zlobe. Kaj imaš od tega! Takšna stvar mi resnično ne gre v glavo, le razjezi me.


Vnovično iskanje parkirnega prostora v Kranjski Gori je bila loterija, brez zadetka. Če bi bili parkirni prostori bolje očiščeni snega, bi lahko parkiralo več ljudi svoje avtomobile. Ampak sneg je sneg, pozimi naj bo sneg, ljudje se moramo pa prilagoditi na razmere. Odpeljali smo se nekoliko izven Kranjske Gore v picerijo ob cesti in si privoščili zasluženo okrepčilo in prijeten klepet.
Mislim, da smo bili vsi štirje zadovoljni z današnjim dnem. Mene bo nekaj dni na to opominjala muskularna fibroza, ki bo v parih dneh, upam, minila. Če ne drugega, si želim v nedeljo ponovno teči in tudi v ponedeljek imam spet trening, ki ne bo nič kaj prizanesljiv. Do takrat pa bo vstajanje s kavča moj največji podvig. Kljub vsemu sem bila navdušena sama nad seboj, da sem ponovila moj že doseženi izziv in cilj, ki sem si ga tako dolgo želela doseči.
Vreme je bilo odlično, družba vrhunska, ozračje ravno pravšnje in občutek ob zaključku dneva neopisljiv.

Ni komentarjev: