Dan kulture sem izkoristila za športni dan z enim mojih
najljubših športov. France mi gotovo ne bi zameril, da sem se mimo njegove srečne drage Vrbe
le peljala in da nisem med tem zrecitirala Sonetnega venca. Vedno le okoli divjam in prijatelji sprašujejo me kam.
V sredo je zapadel nov sneg in tako me je še bolj vleklo na
Gorenjsko, ki naj bi bila obsijana s soncem. Lepo vreme in podaljšan vikend je pomenil grozno gnečo, še posebej
»gužvasto« je bilo parkirati nekje v centru Kranjske Gore, ki je postala že
skorajda mondena prestolnica naše Gorenjske. Nališpane Italijanke v hecnih
svetlečih oblačilih in Slovenke, ki nič kaj ne zaostajajo za njimi, se
prevažajo v BMWjih, največjih Audijih, niti Lexusi in Jaguarji niso izključeni.
Ravno zaradi tega, mi je Borovška vas preko poletja veliko ljubša, kakor pozimi.
Ljubša mi je poleti, ko srečuješ večinoma pohodnike, ki jim je jasno, da je
pločnik, in ne cesta, namenjen pešcem.
Sprehod skoz del centra mi je bil vseeno všeč, sploh ker so
mi nad glavo letale planinske vrane, ki jih po navadi videvam le visoko v hribih. Še
lepše je, ker na coni za pešce ne plužijo snega in ne solijo. Tako
ostaja sneg po tleh in daje zares občutek zime. Dobila sva se še z Branko in
Lenartom, ki sta naju že čakala. Spili smo dopoldansko kavo in se na hitro
dogovorili, kje bomo štartali z našim tekaškim podvigom. Odločitev je padla:
Tamar, iz Planice!
Od samega začetka me je bilo malce strah, kako bom zmogla,
ker imam od sinočnega treninga precej zakisane mišice. Cela vrsta variacij na
temo počepov in izpadnih korakov, je opravila svojo funkcijo. Dobro, sam »muskelfiber«
ni tolikšen problem, kot utrujenost mišic, takrat enostavno ne moreš nič.
Parkiranje v Planici je plačljivo, ampak je cena
sprejemljiva. Kljub temu se je ogromno ljudi obračalo, ko so zagledali sredi
ceste strička v živo rumenem jopiču, ki je prijazno pobiral kovančke. Ampak, če
je v planu Tamar, potlej je kar prijetno parkirati v Planici in pač daš tista
2€.
V trenutku smo bili na smučeh in jaz tudi že na riti; včasih
pač zmanjka ravnotežja in tal pod nogami. Švignili smo po klančini, fanta nekoliko hitreje, punci
sva nekoliko zaostajali, ampak sva se s slabo utrjeno progo in konkretnim
klancem spopadli kot za šalo.
Res je bila proga razrita, slabo steptana in prav nič
utrjena. Palice so se mestoma zapičile tudi več deset centimetrov v sneg in
nemalokrat se mi je zdelo, kot bi se odrivala od vode. Zaradi razrite proge sem
se tudi spotikala in pogosto izgubljala ritem. Več kot malček živčnosti mi to
ni povzročalo. Tudi noge so me čudežno dobro držale in znakov hude utrujenosti
skoraj da ni bilo. Zdi se mi, da sem do koče prišla celo bistveno hitreje,
kakor zadnjič.
Ljudje pa, kakor bi se vsa tista »mestna smetana« preselila v
Tamar; ko se pripelješ na smučeh, jih odpenjaš in zapičiš v sneg, v njihovih
očeh izpadeš kot sedmo čudo, no vsaj gledali so nas tako. Zakaj? Ne vem, res
ne! Zavidanje, spoštovanje ali predvidevanje norosti.
Klepetajoči smo se okrepčali in izza uvivnka švignili
navzdol. »Pluženja« navzdol sem se že nekoliko navadila, ampak mi še vedno ni v
največje veselje. Nazaj v Planici smo bili v trenutku. Polglasno sem se
razjezila še na par, ki se je brez vidne slabe vesti sprehajal po progi. Ne
razumem, res ne razumem ljudi, kako ne ugotovijo, da to ni legitimno. Pa saj ti
more biti čudno, da vsi šibajo mimo na smučeh, da ni nikogar drugega v
skibuckah. Pa pomislila sem tudi že, da morda to nekateri počnejo iz zlobe. Kaj
imaš od tega! Takšna stvar mi resnično ne gre v glavo, le razjezi me.
Vnovično iskanje parkirnega prostora v Kranjski Gori je bila
loterija, brez zadetka. Če bi bili parkirni prostori bolje očiščeni snega, bi
lahko parkiralo več ljudi svoje avtomobile. Ampak sneg je sneg, pozimi naj bo sneg, ljudje se moramo pa prilagoditi na razmere. Odpeljali smo se nekoliko
izven Kranjske Gore v picerijo ob cesti in si privoščili zasluženo okrepčilo in
prijeten klepet.
Mislim, da smo bili vsi štirje zadovoljni z današnjim dnem.
Mene bo nekaj dni na to opominjala muskularna fibroza, ki bo v parih dneh,
upam, minila. Če ne drugega, si želim v nedeljo ponovno teči in tudi v
ponedeljek imam spet trening, ki ne bo nič kaj prizanesljiv. Do takrat pa bo
vstajanje s kavča moj največji podvig. Kljub vsemu sem bila navdušena sama nad
seboj, da sem ponovila moj že doseženi izziv in cilj, ki sem si ga tako dolgo želela
doseči.
Vreme je bilo odlično, družba vrhunska, ozračje ravno
pravšnje in občutek ob zaključku dneva neopisljiv.
Ni komentarjev:
Objava komentarja