nedelja, 10. februar 2013

Trojka na Pokljuki

Lepe, krasne in na sploh čudovite dneve je treba izkoristiti. Predlog za tekanje po Pokljuki se mi je zdel več kot na mestu, da ne grem tokrat spet v Rateče. Malenkost me je skrbel novozapadel sneg in istočasno sem upala, da bodo proge zratrakirali in da ne bo sile. Če bi se izkazalo, da je novega snega na progi preveč ali da je sneg že na cesti in zaradi tega ne bi mogli do našega predvidenega štarta, smo imeli pripravljeno alternativo; Bohinjska Bistrica, kjer je baje raj za "cross country skiing".

Glede na včerejšni večer sem se počutila presenetljivo dobro in niti padlo mi ni na pamet, da bi ostala doma. Vožnja za spremembo po ovinkasti cesti mimo Zatrnika in dalje do Mrzlega studenca je bila precej kratka, a dovolj dolga, da sem se dokončno prebudila. Bilo je prijetno sončno in nekoliko manj prijetno hladno. Zima je zima in pozimi je mrzlo.
Na hitro smo ocenili, da je sicer na progi nekaj centimetrov snega, ampak da se bo ravno tako dalo teči, le naporno bo nekoliko bolj.


Vsa navdušena sem se v trenutku preobula, si zapela smuči in že sem bila pripravljena na akcijo. En korak in... padec! Zgodilo se je že drugič zaporedoma, da sem padla že pri prvem koraku. Nadalje mi gre lepo, prvi korak je očitno tisti, ki mi ni usojen, da ga izpeljem elegantno. No, mogoče pa vsaj ti moji padci izgledajo elegantno.

Hitro sta se mi pridružila še moja "inštruktor" in "varnostnik" in zarezali smo prvi v rahel pršič na utrjeni progi. Napor je bil pomnožen z dve, ampak se je lepo dalo odrivati od podlage. Bilo je celo lažje, kakor predvčerejšnjim na razriti progi v Tamar.

Lepa, prijetna ozka gozdna cesta skozi pokljuški gozd nas je spremljala in okolica je bila tiha in naravnost čudovita. Nikjer nobenega človeka, nobenega hrupa, le sneg in visoke smreke. Lepšega ni! Mestoma sem ostala nekoliko zadaj in za kakšno sekundo me je postalo malo strah zaradi vse te mirnosti. Koneckoncev smo bili na Pokljuki, ki slovi (tudi) po velikih živalih in tokrat nimam v mislih krav. Bolj, ko sem razmišljala o tem, bolj neprijetno mi je bilo, zato sem raje gledala lepo okolico in se ukvarjala s svojo tehniko teka.



Večinoma se je pot dvigala, nekaj malega spuščala, ampak v nogah sem imela dovolj moči za solidno izpeljavo vseh klancev. Izogibala sem se storžev, majhneh vejic in kosmov lišejev, ki so z drevja popadali na progo. Menda to ni bila veveričja sabotaža.  Nikoli ne veš, na čem se lahko smučka "zabremza" in temu sledi padec.

Pri zadnjem spustu pred planino Zajavornik, me je doletela čast, da sem se lahko prva pognala na planino. Rahel spust mi je razkril čudovit pogled na pašno planino in istočasno na Viševnik in Veliki Draški vrh. Preko poletja na planini pasejo in sirijo in pohvalijo se lahko z vodovodnim omrežjem, pozimi pa jo prečkajo pohodniki, ki gredo na Blejsko kočo, Mrežce ali Brda. Po planini so speljane smučarsko tekaške proge, ki poleg rekreacije nudijo tudi fantastičen pogled na bajte.

Klanec, spust, klanec, spust, nagnjena proga in spet vzpon po Zajavorniški planini mi niso bili dovolj in predlagala sem, da gremo vse tja do smučišča pod Viševnikom in do Rudnega polja. Vse lepo in prav, če me ne bi klanec do peskokopa popolnoma utrudil. Ampak ker sem trmasta, sem brez pritoževanja sledila mojima sotekačema. Na najvišji točki proge sem si oddahnila, ampak se istočasno zavedala, da to še ne pomeni konec klancev.



Okolica trase proge je res prekrasna. Kljub moji utrujenosti sem uživala v vsakem "slajdu". Vsake toliko smo srečali še kakšnega tekača in kmalu smo pritekli do ograje, ki je označevala rob smučišča pod Viševnikom. Končno mi je bilo popolnoma jasno, kje točno sem, saj sem v onem gozdu nekoliko izgubila oriantacijo. Ob spustu ob smučišču do parkirišča na Rudnem polju sem sama pri sebi nekajkrat potihem zaklela. Najprej me je spust konkretno ohladil, prsti so mi, kljub močno toplim rokavicam, malo da ne, primrznili na palice, v spodnjem delu so se po progi sprehajali ljudje v "pacarjih". Dobro, razumem, da je nekako potrebno priti do smuščiča in da je to edina pot, ampak kako se me moreš umakniti niti za pet centimetrov, če vidiš da po strmini drvim na nestabilnih tekašnih smučeh! Še dobro, da sem imela vse pod nadzorom in da nisem brezglavo brzela navzdol, ker bi sicer nekomu poletela naravnost v naročje.
Še zadnji mini klanček z nekoliko ledu in že smo bili pri cesti.
Standarden prehod preko asfaltne ceste in hiter pogled na proge me je takoj opomnil na to, da je naš avto zelo daleč. Tu so bile proge urejene do potankosti in tako lepo je drselo, da se mi niti najbolj strm klanec ni zdel nepremagljiv, kljub utrujenosti.






Kmalu po ponovnem prečkanju ceste in približno petsto metrih teka ob glavni cesti, smo zavili v gozd in zelo kmalu nas je ponovno presenetila planina. Sonce se je skrilo za temen oblaček in ozračje se je še nekoliko ohladilo. Naredili smo še en krog po planini in se skobacali na enem mestu kar po "ceucu". Udiralo se je konkretno, ampak meni je bilo vse skupaj tako hecno, ko sem racala, ko pingvinček po tistem snegu.
Zeblo je ko hudič, pred nami pa je bil še zadnji del poti. Tisti klanec, ki je bil v nasprotno smer tako prijeten, mi je tokrat dal vetra. Moje noge so se uprle in niso od sebe dale več toliko moči, da bi ga speljala brez ustavljanja. Res da sem se ustavljala, ampak "štamfala" pa nisem. Po ravnem delu sem še na hitro ponovila, kar sem se naučila novega glede pravilnejše tehnike in tedaj do cilja ni bilo več daleč.



Pri parkirišču sem si oddahnila. Zeblo me je precej že, ker se na klancih navzdol pošteno namraziš. Nenazadnje je bilo 6 stopinj pod ničlo. Boleli so me prsti na rokah, bila sem utrujena in na obrazu sem čutila "iglice" mraza. Amapk nič od tega mi ni pokvarilo veselja. To je bila moja najdaljša in najbolj naporna trasa na tekaških smučeh nasploh.


Kava in krof v Radovljici sta bili kot višnja na vrhu smetane čudovitega dneva. Rateče in Tamar se lahko malce skrijeta pred Pokljuko. Pokljuška okolica je tako lepa in gneče nobene. Kaj sledi v prihionje, še nevem. Za začetek ne bi bilo slabo kak kilometer več preteči v tekaških copatih namesto na smučeh. Prvi tek se nezadržno bliža. Ampak kljub vsemu je vsak dan, ko bi ga lahko izkoristila za tek na smučeh, pa ga ne izkoristim, zame izgubljan dan!

petek, 08. februar 2013

Štirica v Tamarju

Dan kulture sem izkoristila za športni dan z enim mojih najljubših športov. France mi gotovo ne bi zameril, da sem se mimo njegove srečne drage Vrbe le peljala in da nisem med tem zrecitirala Sonetnega venca. Vedno le okoli divjam in prijatelji sprašujejo me kam.
V sredo je zapadel nov sneg in tako me je še bolj vleklo na Gorenjsko, ki naj bi bila obsijana s soncem. Lepo vreme in podaljšan vikend je pomenil grozno gnečo, še posebej »gužvasto« je bilo parkirati nekje v centru Kranjske Gore, ki je postala že skorajda mondena prestolnica naše Gorenjske. Nališpane Italijanke v hecnih svetlečih oblačilih in Slovenke, ki nič kaj ne zaostajajo za njimi, se prevažajo v BMWjih, največjih Audijih, niti Lexusi in Jaguarji niso izključeni. Ravno zaradi tega, mi je Borovška vas preko poletja veliko ljubša, kakor pozimi. Ljubša mi je poleti, ko srečuješ večinoma pohodnike, ki jim je jasno, da je pločnik, in ne cesta, namenjen pešcem.
Sprehod skoz del centra mi je bil vseeno všeč, sploh ker so mi nad glavo letale planinske vrane, ki jih po navadi videvam le visoko v hribih. Še lepše je, ker na coni za pešce ne plužijo snega in ne solijo. Tako ostaja sneg po tleh in daje zares občutek zime. Dobila sva se še z Branko in Lenartom, ki sta naju že čakala. Spili smo dopoldansko kavo in se na hitro dogovorili, kje bomo štartali z našim tekaškim podvigom. Odločitev je padla: Tamar, iz Planice!



Od samega začetka me je bilo malce strah, kako bom zmogla, ker imam od sinočnega treninga precej zakisane mišice. Cela vrsta variacij na temo počepov in izpadnih korakov, je opravila svojo funkcijo. Dobro, sam »muskelfiber« ni tolikšen problem, kot utrujenost mišic, takrat enostavno ne moreš nič.
Parkiranje v Planici je plačljivo, ampak je cena sprejemljiva. Kljub temu se je ogromno ljudi obračalo, ko so zagledali sredi ceste strička v živo rumenem jopiču, ki je prijazno pobiral kovančke. Ampak, če je v planu Tamar, potlej je kar prijetno parkirati v Planici in pač daš tista 2€.
V trenutku smo bili na smučeh in jaz tudi že na riti; včasih pač zmanjka ravnotežja in tal pod nogami. Švignili smo po klančini, fanta nekoliko hitreje, punci sva nekoliko zaostajali, ampak sva se s slabo utrjeno progo in konkretnim klancem spopadli kot za šalo.
Res je bila proga razrita, slabo steptana in prav nič utrjena. Palice so se mestoma zapičile tudi več deset centimetrov v sneg in nemalokrat se mi je zdelo, kot bi se odrivala od vode. Zaradi razrite proge sem se tudi spotikala in pogosto izgubljala ritem. Več kot malček živčnosti mi to ni povzročalo. Tudi noge so me čudežno dobro držale in znakov hude utrujenosti skoraj da ni bilo. Zdi se mi, da sem do koče prišla celo bistveno hitreje, kakor zadnjič.



Pri koči pa… gneča. Lenart je čakal v vrsti za čaj in borovničke, ko sva se z Branko še malo borile s progo, ki tako lepo zavijuga ob hiši. Ljudi je bilo polno, večinoma pa sprehajalcev s kužki. Bernski planšarji, višavski terierji, maltežani in labradorci. Nekdo je celo na smučeh pritekel s psom, z Border Colliejem. To mi bo še izziv!
Ljudje pa, kakor bi se vsa tista »mestna smetana« preselila v Tamar; ko se pripelješ na smučeh, jih odpenjaš in zapičiš v sneg, v njihovih očeh izpadeš kot sedmo čudo, no vsaj gledali so nas tako. Zakaj? Ne vem, res ne! Zavidanje, spoštovanje ali predvidevanje norosti.
Klepetajoči smo se okrepčali in izza uvivnka švignili navzdol. »Pluženja« navzdol sem se že nekoliko navadila, ampak mi še vedno ni v največje veselje. Nazaj v Planici smo bili v trenutku. Polglasno sem se razjezila še na par, ki se je brez vidne slabe vesti sprehajal po progi. Ne razumem, res ne razumem ljudi, kako ne ugotovijo, da to ni legitimno. Pa saj ti more biti čudno, da vsi šibajo mimo na smučeh, da ni nikogar drugega v skibuckah. Pa pomislila sem tudi že, da morda to nekateri počnejo iz zlobe. Kaj imaš od tega! Takšna stvar mi resnično ne gre v glavo, le razjezi me.


Vnovično iskanje parkirnega prostora v Kranjski Gori je bila loterija, brez zadetka. Če bi bili parkirni prostori bolje očiščeni snega, bi lahko parkiralo več ljudi svoje avtomobile. Ampak sneg je sneg, pozimi naj bo sneg, ljudje se moramo pa prilagoditi na razmere. Odpeljali smo se nekoliko izven Kranjske Gore v picerijo ob cesti in si privoščili zasluženo okrepčilo in prijeten klepet.
Mislim, da smo bili vsi štirje zadovoljni z današnjim dnem. Mene bo nekaj dni na to opominjala muskularna fibroza, ki bo v parih dneh, upam, minila. Če ne drugega, si želim v nedeljo ponovno teči in tudi v ponedeljek imam spet trening, ki ne bo nič kaj prizanesljiv. Do takrat pa bo vstajanje s kavča moj največji podvig. Kljub vsemu sem bila navdušena sama nad seboj, da sem ponovila moj že doseženi izziv in cilj, ki sem si ga tako dolgo želela doseči.
Vreme je bilo odlično, družba vrhunska, ozračje ravno pravšnje in občutek ob zaključku dneva neopisljiv.