nedelja, 27. januar 2013

Snežni tek v Italijo, pod Ponce in nazaj

Dan je bil lep, z nekaj jutranje koprenaste oblačnosti, ampak jo je soncu uspelo stopiti. Bila sva malce poznejša kakor prejšnjič, pa sva kljub temu morala počakati še deset minut, da sva prišla do jutranje kavice in krepilnega zajtrka. Izkušnja od prejšnjič se je izkazala za vredno ponovitve. Kremšnita.


Pri Ponci je postajalo vse bolj živahno, ko se je ozračje ogrelo za kakšno stopinjo, a je termometer še vedno kazal krepki minus. Pri teku na smučeh se človek zelo hitro ogreje, saj dela in miga celotno telo. Veliko k temu dodajo še sodobni materiali. Hecno je pravzaprav, da imaš lahko oblečenih malo oblačil, pa sploh ne zebe. Tu se pokaže, da je kvaliteta oblačil pomembnejša in zaneslivejša od kvantitete, predvsem pa veliko bolj smiselna.

Zeblo je le v prste. Tu pa lahko narediš bolj malo. Dlani in prsti so pač pri miru in tudi prekrvavitev je slabša. Zebe ko hudič, a ko ti uspe pognati kri v prste, začne še boleti. Te bolečine enostavno ne morem odmisliti. Trpim in potrpim, ampak ko mine je pa vrhunsko.


Švignila sva v Italijo. Na "frišno" namazane smuči so lepo drsele tokrat tudi pri hladnejšem snegu. Sliši se hecno, ampak dejanske je tako. Glede na temperaturo snega je odvisna tudi maža. Tokrat sem imela namazane "dile" z "žavbico", ki je namenjena za tek po snegu s temperaturo od -10 do -1. Torej ravno prav.
Na onem koncu ni bilo veliko ljudi in zato nobenega umikanja in prehitevanja, kar je seveda prijetno. Odpeljala sva vse tiste "mašnice" v Italiji, se pripeljala nazaj v Slovenijo in se ponovno čudila pentljam znotraj pentelj na travnikih v Ratečah. Super obvladajo, kako na majhnem prostoru speljat progo z dvema vzponoma in dvema spustoma.
Vmes sva se nekajkrat ustavila. Za požirek vode, kratek počitek in malo klepeta. Koneckoncev je bilo stoječe počivanje in "martinčkanje" na sončku skoraj obvezno. Kaj imaš od tega, če le divjaš! Saj sneg ne skopni tako hitro, da bi se nam moralo kam muditi.  



Po ravnini sva odtekla do ceste, ki vodi v Planico. Tekanje na tekaških smučeh v drugo v tej zimi, mi je že vlilo toliko samozavesti, da sem bila nekoliko bolj pozorna na pravilnejšo tehniko. Bolj pravilno kot sem se trudila teči, lažje je bilo. Pravila pri tehniki teka le niso sama sebi namen.
Sledilo je odpenjanje smuči in kratek sprehod čez cesto, pa zopet zapenjanje. Ob tolikšnem ponavljanju tega opravila, mi je uspelo zapeli smuči že v prvo. Videti pa se da celo tri načine prečkanja asfaltne cestice. Tisti, ki svoje smuči ohranjamo za čimveč sezon, si jih odpenjamo in zapenjamo. Najdejo se nekateri, ki seiodpnejo le eno smučko in potem po eni nogi odskakljajo preko ceste. Tisti, ki pa se ne zmenijo za kakšno novonastalo prasko, pa zakorakajo na asfalt kar z zapetimi smučmi. Za lajšanje tovrstnega prehoda nekateri mečejo sneg na cesto, a le nekaj avtomobilov je potrebnih, da peljajo mimo, pa sneg zgine. Koliko časa pravzaprav vzame, da odpneš "dile" in si jih na drugi strani ceste napneš nazaj? Pa še novih prask ne "fašeš"!
Klanec do vznožja otroškega smučišča pri CŠODu me tokrat ni presenetil in odpeljala sem ga popolnoma brez "štamfanja", kar sem si štela v dokaz, da se moja tehnika izboljšuje tudi v klanec, moč v nogah pa jača.




Pri Planici sva se tokrat držala desno in prišla do zgornjega planiškega parkirišča. Nekoliko naprej sva prečkala še križišče tekaških prog proti Tamarju. Tedaj sem si mislila, naj Tamar mirno počaka name za kdaj drugič.

Sonce je že dobro mehčalo progo in tudi naju je lepo grelo, bilo je celo malo vroče, a sva speljala še vse pentlje nasproti planiških skakalnic. Moči mi je že precej primanjkovalo, a je bila trma močnejša. Želela sem speljati, kakor sem si zamislila. In speljala sem.

Ostal nama je le še spust, s katerim sem tudi že precej domača. Smuči postavim na "A", prilagajam hitrost, da se še počutim varno in švigam izza uvivnkov.



Manjši vzpon mi je bil za skrajni konec proge silno zopern, ampak sem stisnila še zadnje moči in odbrzela preko njega.
Tekla sva dobre tri ure, seveda z nekaj krajšimi počitki in na pamet sem ocenila, da sva pretekla slabih deset kilometrov. To seveda nikakor ni slabo, če razmišljam, da je bilo od tega več kot polovica klancev navkreber.
Tek na smučeh sem že popolnoma vzljubila in želim si izkoristiti čimveč priložnosti za tekanje po snegu, vendar je nenazadnje precej težko naleteti na prave snežne in vremenske razmere in sočasno uskladiti še druge obveznosti. Ko pa sve vse troje uskladi, pa ni več omejitev za moje "atomicsice"!

Ni komentarjev: