četrtek, 31. januar 2013

Smučarsko-tekaški cilj: Tamar

Napoved za sredin dan je bila lepa in planirala sem enak "podvig", kakor prejšnjič; iz Rateč v Italijo in do Planice in nazaj. Zjutraj sem se zbudila polna energije in veselja, da bom spet tekala na svežem zraku. Kava, dvig rolet na oknih in spomin na morje ob rahlem vonju po rožmarinu na okenski polici, so mi vlili še dodatno dobro voljo. Nič mi ni moglo pokvariti jutra.

Projekt "basanja" smuči v beli avto mi je navsezgodaj pojedel nekaj sivih celih. Črn avto je veliko bolj praktičen, ampak dokler se lahko pelem v Rateče, sprejmem tudi aktivacijo možgančkov v hladnem zgodnjem jutru.



Obvezen postanek na bencinski črpalki za drugo jutranjo kavico je ponudil še čas, da dokončno splaniram dopoldne. V Fridi sem mislila spiti še en kofetek in se potlej zagnati v enako krog, kakor sem ga že osvojila pred parimi dnevi.
Plan se mi je porušil, ko so mi pri parkirišču prijazni fantje nekaj mahali in mi hoteli nekaj dopovedati. Dobila sem pojasnilo, da se bo ravno na ta dan odvijala tekaška tekma in da bo proga zaprta. Pa kako?! Sledila je hitra sprememba plana. Obrnila sem mojega "lipicanca" in šla parkirat v Planico. Smer teka: Tamar, do kamor bo šlo, potlej pa nazaj.

Po cesti so tekali neki fantje in en od njih je bil Kranjec. Sem ga zmotila ravno med jutranjim ogrevalnim tekom. Tudi jaz bi potrebovala nekaj ogrevanja, saj je bilo ozračje v tej "luknji" na nasprotju s tistim v Borovški vasi, precej hladno.

Oblekla sva se in krenila po trasi proti Tamarju. Predno sem v sebi preklopila na "teci v klanec" program, je trajalo kar nekaj časa, ampak nisem odnehala, čeprav je bilo težko. Je bilo pa izredno lepo se razgledovati po gozdni okolici; na drevju je bilo še nekaj snega in jutranje sonce je svetilo skozi kristalčke.



Nenadoma se je iz dokaj položnega klančka razvil precej konkreten klanec. Napenjala sem mišice, stiskala zobe, peklo je že ko hudič, ampak moja vztrajnost je bila poplačana, ko sem pred seboj zagledela neke vrste vodno zajetje, za katerega sta mi Boris in Lenart zatrdila, da pomeni konec najhujšega klanca na celotni progi do Tamarja. Od tu naprej naj bi bili klanci znosnejši. In so bili. Precej z lahkoto sem opravila z njimi in kmalu sva bila pri koči v Tamarju.

Smreke so bile še zasnežene in bilo je idilično zimsko. Od koče se je ravno odpravljala množica glasnih srednješolcev, tako da sem bila vesela, da ne bo prevelikega hrupa.




Vsa ponosna, da se dosegla cilj, katerega sem si zadala že lani in mi je bil še pred dobrim mesecem nepredstavljivo nedosegljiv, sem majčkeno malenkost pozirala pred kočo, tako za spomin. Kmalu za nama je prav prišprintal še en nadobudni tekač. Med prijaznim klepetom je nekaj začelo čudno bobneti in gledala sem, kje je avion. Pa ni bilo letalo, plaz je bil. Sprožil se je na pobočju levo od koče in kljub temu, da ni bil velik, ga je bilo zanimivo, ampak strašljivo opazovati in poslušati. Ne bi želela biti v bližini. Za njim so se sprožili še trije.



Po teku sva si zaslužila čaj in šilce nečesa žganega. Med čakanjem, da bi naročila, sem si na roko, kot kak majhen otrok pritisnila štampiljko koče in v trenutku je bila pri nama neka gospa, ki je trdila, da dela neko reportažo za revijo Jana in bi naju želela fotografirati na tekaških smučeh. Zakaj pa ne!
V koči je bilo neznosno vroče, zato sva se usedla kar zunaj na klop. Prihitela sta dva smučarja izza uvivnka, en s turnimi smučmi, drugi z "bigfootkami". V trenutku smo se zaklepetali o snegu in plazovih. Želela sta na Kot, pa so ju pregnali plazovi, enega sta celo posnela in nama filmček tudi pokazala. Nič kaj prijetno ni bilo videti. Edino pametno, da sta prišla nazaj v dolino. Novih nesreč v gorah si resnično ne želimo! Bila sta fanta moje generacije, simpatična in zgovorna.



Fotograf naju je na hitro fotografiral za tisto reportažo. Tamar sam po sebi je stara zgodba. A sedaj je kočo na novo dobila v "kremplje" lokalna agrarna skupnost in z njo lahko naredijo, kar želijo. Upam le, da ji ne bodo bistveno spremenili namembnosti ali pretirano povečali obseg dosedanje dejavnosti.
Pred začetkom najinega "adijo" od Tamarja, sva še malo poklepetala in mimogrede izvedela, da sta prijazna smučarja člana slovenske veslaške reprezentance. Po naglasu sodeč sta bila definitivno Gorenjca. Moje zasliševanje se ne bi spodobilo.
Kljub temu, da me je spust nekoliko skrbel, je šlo gladko in brez padcev, čeprav so mi na poledenelih delčkih proge smuči uhajale izpod nadzora. Enostavneje mi je bilo tudi zato, ker ni bilo ljudi, katerim bi se morala umikati in paziti, da jih ne oviram.
Kar prehitro sva bila spet nazaj v Planici. Kar malo premalo mi je bilo. Tako sva za piko na i odpeljala še tiste tri pentlje pri skakalnicah. V resnici so imele moje mišice že dovolj, utrujene so bila. Do konca sem speljala le s pomočjo trme.


Ne le vesela, navdušena sem bila sama nad seboj, da sem opravila s Tamarjem in s tem dosegla svoj prvi cilj, ki sem si ga zadala za letos. Opravila, in to brez "štamfanja" in drugih muk. Nenazadnje sem pomislila, da si morda sploh ne zasluži črne oznake težavnosti. No, verjamem pa, da je veliko težjo "prilezti" do tja, če štartaš iz Rateč ali celo Kranjske Gore.

Dopoldne je bilo super, odlično in vrhunsko. Vlilo mi je polno energije in mi pljuča napolnilo s svežim zrakom. Polna pljuča in močan glas sem potrebovala še isti večer, ko sem ničkolikokrat na glas štela do deset, vedno znova in znova ter omenjala kolena, ravn hrbet in dvignjen pogled.

Ni ga čez dober tek!

Ni komentarjev: