sobota, 19. januar 2013

Od Rateč do Planice na tekaških smučeh


V zadnjih dneh je namedlo precej snega in obetala se je sončna sobota, ki jo je bilo več kot vredno izkoristiti za uživanje na snegu. Še toliko bolj, ker je bilo za naprej že napovedano slabše vreme. Uživanje seveda pomeni fizično aktivnost. Sneg, sonce in prosti čas zame pomeni tek na smučeh. Ker sem našla somišljenika, sem ga vzela s seboj.
Plan je bil parkirati na začetku ceste, ki pelje v Planico in "odslajdati" proti Tamarju. Že v naprej sem vedela, da bo naporno in da morda celo ne bo izvedljivo, sploh ker sem bila to sezono le enkrat na tekaških smučeh, ker sem malo "švoh" in nenazadnje, ker moja tehnika ni še tako dobra, da bi si z njo lahko pomagala v klance.
Vedno se mi zdi pametno štartati zgodaj. Ni še gneče, ne na parkirišču ne na progi. Ampak zgodnjo uro spremljajo tudi nižje temperature. In res je bilo hudičevo hladno. Približno 14 celzijevih stopinj pod ničlo je kazalo. V takšnem mrazu sem že teka, tako da me podatek niti ni prestrašil.

 
Pri parkirišču, kjer sva si zapela smučke, se je proga takoj vzpela. Takoj se je pojavilo par problemov. Zaradi mraza smuči niso kaj prida drsele po snegu, zeblo je v prste ko hudič, kljub dvojim parom rokavic. Poleg tega, je bilo zame čisto preveč naporno takole zgodaj štartati na polno s tekom na smučeh v klanec. Enostavno ni šlo. Energije nobene, moči še manj. Nisem se mogla nadihati in malo se mi je celo vrtelo. Takoj sem vedela, da bi bila skrajna neumnost "lezti" proti Tamarju, zato sem spremenila plane.
"Odslajdala" sva proti Fridi  in Ponci in si najprej privoščila kremšnito in čaj. Po tem se je sonce že malo razgrelo in malo otoplilo ozračje. Počutila sem se bolje in na "dile" sem spravila vso energijo. Odpeljala sva vse tiste pentlje in mašnice za Frido in prav luštno je bilo. Klanec in spust, klanec in spust. Vse sem dajala od sebe, da sem pritekla na vrh klanca, se spustila navzdol in ponovno.
Pentlja znatraj pentlje, zavoj in ponovno pentlja. Sva pomislila, da se je tisti, ki je ratrakiral progo, gotovo malo norca delal. Četudi je ono polje tako majhno, je po njem speljanih toliko vijug in zavojev, da se dodobra namatraš, da jih pretečeš.
Odtekla sva proti parkirišču in moja ideja je bila, da greva vsaj do Planice. Za tokrat se mi je zdelo popolnoma dovolj, Tamar bo še malo počakal, da naberem malo več kondicije in še malo natreniram tehniko.



Tako prijetno je bilo na soncu, da bi si najraje odpela smuči in si prinesla ležalnik, ampak sem bila vztrajna in želela sem si doseči vsaj Planico. Pri prečenju ceste v Planico si je bilo potrebno odpeti smuči in se peš sprehoditi nekaj metrov. To je nekoliko moteče, ampak nič drastičnega. Nekateri so leni, pa raje uničujejo "podvozje dil", kot pa da bi si jih odpenjali in zapenjali. Na kraj pameti mi ne pade, da si se s smučmi sprehodila po asfaltu.


Klanec do vznožja otroškega smučišča je bil najhujši; dolg in strm. Začela sem odlično, ampak ko so mi začele uhajati moči sem se začela ustavljati. Tedaj pa je šlo le še težje. Ampak sem se res trudila, da ne bi "štamfala".



Zoprno je, ker je bila proga dokaj mehka in potlej imaš občutek, kakor bi se odrival od vode, pa še večkrat se spotakneš, kar ti uniči ves ritem. Ampak brez pritoževanja gre boljše. Nenazadnje me ni nihče silil v tiste klance.

Pri CŠODu me je čakal še zadnji klanec in še nekaj deset metrov ravnine, nato pa sem končno zagledala svoj tokratni cilj: planiške skakalnice.

Po nekaj minut počitka, sva se vrnila. Kolikor me je skrbel klanec navzdol, so mi spusti tudi po večjih strminah odlično uspevali. S "pluženjem" sem si prilagajala hitrost do te mere, da sem se počutila udobno in prijetno. Pa je kar šlo. Pri parkirišču sem imela dovolj. Bila se utrujena.


Kot na vse, sem tudi na tokratni tek pogledala z malenkost kulturno-antropološkega gledišča. Kdo vse teče! Stari, mlajši, starejši in mladi. "Profiji" in popolni amaterji. Nekateri v vrhunski opremi, drugi v volnenih puloverjih in običajni trenirki. Vse polno je tudi neponovljivih posebnosti, ki so vzbudili mojo pozornost. Frajer v kolesarskem dresu in kolesarsko podloženimi pajkicami. Stare gospe, ki "zlezejo" v najhujši klanec, kot da ga ni. Mlad možakar z dolgimi "dredi", ki ni imel najmanjšega pojma o tem, kako se premikati na "dilah". Starejši možakarji z vpadljivimi svetlo turkiznimi pajkicami. Fantje srednji let, ki jih je tako sram, da so padli, da se te potem ne upajo prehiteti. Ženske srednjih let, ki tečejo s tehniko, kot bi se že rodile s tekaškimi smučmi.
Obstajajo pa tudi redki, ki še vedno ne razumejo, da je tekaška proga za tek na smučeh in ne za sprehajanje ali hojo s krpljami. , ker tako le uničujajo progo. Tistim srnicam, katerih odtisi kopit so se videli v snegu je seveda oproščeno. Vidiš "svašta"!
Teči resda nisem mogla več, ampak dovolj moči sem pa še imela, da sva se odpeljala še na Bled, se sprehodila okoli jezera, da sem Anžetu razkazala traso Nočne 10ke in si privoščila kavo za 2,50€. Labodi so me tokrat pustili pri miru, račke so bile precej živahne in "rački čeladniki" so se prav hecno pogovarjali. Luštno je bilo, čeprav me sprehajanje na Bledu redko pritegne. Ampak, ker sva imela hiter aktivem sprehod, je bilo fino.
Vrhunski dan, ki sem ga preživela vrhunsko. In moj naslednji smučarko-tekaški podvig? Planina Zajavornik. Potem bo pa res že čas za sončenje v Tamarju.

Ni komentarjev: