sreda, 02. januar 2013

Novoletna pohajkovanja; krnica, slapovi, tromeja in jezero


Nekje med "žuranjem", ekskurzijami in športnim sprehajanjem se je ustavil moj letošji (lanskoletni) novoletni dopust, na katerega povabilo sem se, z veseljem in z malo oklevanja, odzvala. In ta odločitev me je spravila v dobro volje, saj se je izkazala za odlično. 

Odjuga je precej ogrožala moje upe, da bom lahko tekala na smučeh v Ratečah ali nekje med Planico in Tamarjem. Kot alternativo sem v veliko črno vrečo "zbasala" še tekaške copate iz gore-texa, saj si nisem upala napovedati popolnoma suhe ceste. No, nazadnje so tekaške "dile" in tekaške "superge" udobno čakale v avtu na konec dopusta. Možnosti in planov za preživljanje časa na prostem je bilo enostavno preveč in odločila sem se za bolj pohodno varianto.

Po prvem, dokaj žurerskem večeru, je bilo jutro sveže in malce hladno, a ravno pravšnje za ravninski sprehod. Moja ideja je bila Krnica. Domnevala sem, da bo za v Tamar gneča in res ni prijetno, če se počutiš kot na promenadi. Moja domneva, da bo na poti v Krnico malo ljudi, je bila brca k črno črno temo. No, ni bila ravno gneča, ampak sprehajalcev pred nama, za nama in nama naproti ni manjkalo. K sreči (ali ne), so bili vsi videti kakor neke "mestne srajce", ki ne znajo niti pozdravit niti odzdravit. Najbolje je iti mimo in se delati, kot bi se srečevala z ljudmi na Čopovi v Ljubljani, ne pa nekje, takorekoč v hribih.  


Čeprav zložna pot je bila že od samega začetka naporna. Led, sneg, led in še več ledu. Z malo elegance in iznajdljivosti se je dalo po poti napredovati tudi brez padcev. Sonce je sijalo skozi veje in ledene kapljice, ki so se prejšnji dan ujele na vejice in preko noči ustvarile ledene bunkice, so se lesketale že kar pravljično.
Nekaj časa pot spremlja Pišnica, ki je tisto dopoldne ustvarjala puhaste meglice tik nad vodo, v času, ko sva se vračala in je bilo sonce že precej niže, pa se je svetloba v vodi spremenila v tekoče zlato. Sem se morala večkrat obrniti in s pogledom oceniti, čemu pripada zasluga za takšno lepoto.

V Krnici na koncu doline je koča, ki je bila ta dan odprta in notri se je trlo gostov. Imela sva kar srečo, da sva dobila še zadnjo mizo, sploh ker je kakšne pol ure za nama prilomastila cela množica ljudi, željnih okrepčila sede za mizo. Ob sprehodu po hladnem zraku človeku zapašejo "borovničke" v kombinaciji s kokto in čajem.





Vedno mi je zanimivo opazovati, kakšni ljudje in kako opremljeni hodijo po hribih. No ja, Krnica niso ravno hribi, a kljub temu ni primerna pot za mestne škornjčke, ki jih obuješ za sprehod v stari Ljubljani. Videla sem vse možne izvedenke pohodnih čevljev, zimskih pohodnih hlač, nekateri so imeli pohodne palice, druge dereze, ena skrajnost je bila mesta jakna, drugi ekstrem je bil ogromen planinski nahrbtnik. Na takšnem mestu je moč videti vse možno. Tud kratkodlake pse, dolgodlake ovčarje in postrižene Shih Tzuje s plaščki. Dame s krznenimi čepicami, pretirano odišavljeni gospodi in gospodične z več make-upa, kakor ga sploh premore moja kopalnica niso bili le izjema.
Ob prijetni utrujenost sve švignila še v trgovino po nekaj osnovnih živil za pozno kosilo. Ob vrnitvi sem bila zmožna iti le še pod vroč tuš in ob razprtem zemljevidu planirati izlet za naslednji dan. Seveda so teme pogovora zašle še v marsikatero drugo smer.





Že pred nekaj leti smo z družbo želeli videti Martuljške slapove, pa nam je takrat malo zagodel led na poti, naša slabša pripravljenost, tema že precej zgodaj v poznam popoldnevu in oni mraz pri -15°C. Želja, da bi ta dva slapova videla je še kar ostajala in ostajala, ampak preko leta se nikoli ne spomnim, da bi se odpravila tja. Kot nalašč sem se spomnila zdaj, pozimi, že spet. Plan sem imela parkirati v Gozdu Martuljku na onem ovinku pred zapuščenim gostiščem in se peš podati kolikor daleč se bi dalo. Moj pohodniški neustrašni optimizem je že slišal bučanje drugega slapa, ki kraljuje na višini okoli 1300 m.n.v.

Že nekaj deset metrov od avtomobila sem imela pomisleke o moji pravilni odločitvi za ogled slapov. Čim sva prišla v senco Špika in njegovih "sosed", je bilo mrzlo ko hudič in pod nogami se je lomil led. Nato je začelo drseti in led je trdno vztrajal na celoti širini poti. Ko sva prišla do prvega mostička, naju je na poti čakalo opozorilo, trojno opozorilo; da je pot št. 6 zaprta, da kamenje pada in se kruši in da bom od zdaj dalje nadaljevala pot na lastno odgovornost. Skeptična sem bila, ali bi pot sploh nadaljevala ali ne. Rada se držim pravil in če je nekaj prepovedano, zaprto ali ni priporočljivo, to rada in s pridom upoštevam. Po kratkem razmisleku sva nadaljevala pot. Bila je še prekrita z listjem, s so zaplate snega in ledu po nekod ovirale moj samozavestni korak.

Kmalu sem opazila, da s pečin soteske ne pada le kamenje, ampak verjetno tudi ledene sveče, ki so se pri temperaturi okoli ledišča, svojega "rastišča" držale vedno bolj rahlo. Raje nisem gledala navzgor, da ne bi po neumnosti še kam padla. Soteska se je ožala. Pot se je s stare struge dvignila ob steno in tam sva obtičala. Ja, morala bi skočiti čez reko, ki je bila v resnici rečica, ampak vseeno je ni bilo smislno podcenjevati. Ocenila sva, da bi v eno smer še lahko preskočila deročega "hudiča", za nazaj pa ne bi šlo, saj bi morala skočiti na pot, ki je bila dober meter nad potencialnim odskočiščem. Ni imelo smisla. Od daleč sva le potrto gledala, kje poteka pot, do katere ne moreva. Sploh ob pogledu na napljavljeno trupelce gamsa, nama je bilo jasno, kakšna je bila usoda poti. Enostavno jo je odplaknila voda. Reka si je pač izbrala novo strugo, za ubogega gamsa mi je bila pa kar precej hudo. Revček!





Zdel se mi je pravšnji trenutek, da si za pot nazaj obujeva dereze. Tako je bila hoja bolj zanesljiva in fizično manj naporna. Pravzaprav sem imela prvič obute derezice, saj sem se do sedaj elegantno izogibala snegu in ledu. Pač, hodila sem v kraje, kjer ni bilo snega. Moji priljubljeni "vršaci", vsako zimo, so bili Slavnik, Vremščica in lani prvič Sabotin. Kakšna naključje, da po teh hribčkih ponavadi vedno lazim zadnji dan v letu.
Za nazaj sva se še malce izobrazila, saj sva se ustavila pri repliki oglarske bajte in prebrala vse o oglarstvu na tem koncu in oglarjenju.

Ni mi preostalo drugega, kakor da na hitro skujem nov plan. Peričnik. Zapeljala sva se do Mojstrane in na koncu vasi tudi parkirala. Tako in tako je bila nekoliko naprej cesta že zaprta. Sprehod po široki cesti po Vratih vse tja do Peričnika nama je vzel tričetrt ure časa. Lažje bi bilo hoditi, če po cesti ne bi bila tanka plast spolzkega ledu, ampak v obe smeri sem hojo preživela brez padcev.

Peričnik je malce hinavski slap; slišiš ga, po lepi gozdni poti se vzpenjaš proti njemu, a zagledaš ga šele, ko si že čisto tam. Lep slap je, res je lep. Še lepši je, ko bolj zamrzne in ga zvečer osvetlijo luči. Človek se počuti kakor v ledenem kraljestvu.
Po sestopu nazaj do koče pri Peričniku sem ugotovila, da slap sploh ni tak "sramežljivec", saj se le malo naprej bohoti med skalami in "žanje" fotografije, nas, ki ga navdušujoče gledamo.  




Ko sva se vračala iz Vrat v Mojstrano me je že precej zeblo. Ne hitra hoja ne moje stalno čvekanje me očitno ni ogrelo dovolj. Vedno, če me še tako zebe, vedno zaključim svoj plan. In tokrat sva zaključila dan z obiskom Zelencev. To je tisto slavno močvirje, ki je bilo nekoč jezero, kjer izvira velik del Save, manjši del Savine vode pa priteče izpod Komarče v skrajnem koncu Bohinja, kjer kvatrni teden sploh ni hec.
Na Zelencih so uredili luštkano pot in jo povezali s cestico pod smučišči mimo Podkorna. V splošnem je tu močvirje, kjer plavajo race, poleti lezejo kuščarice in kače, spomladi pa gnezdijo številni ptički.
Na Zelencih me je že pošteno zeblo in tedaj sem imela mraza že vrh glave, bila sem tudi že lačna in postajala sem sitna. Po žensko, pač. Krenila sva nazaj v naš novoletni domek, si skuhala juhico in se nasitila z zelenjavno rižoto. Preostali del kompanije je užival v družabnih igrah, midva pa sva spet kovala plane za zadnji izlet v letu 2012.





Za zadnji dan starega leta se je spodobilo, da "splezam" na kakšen hribček in tromeja se mi je zdela ravno pravšnja, saj jo poznam že od prej, z nekimi novimi podvigi se mi pa ubistvu niti ni zdelo ukvarjati. V mislih se sicer malo kolebala med tromejo in Vitrancem, ampak se odločila za tromejo. No, vrh se pravzaprav imenuje Peč, visok nekaj malega preko 1500 metrov, nudi pa čudovit razgled na Planico, vse do jezera Faaker v Avstriji in na del Italije. Prav do vrha je po avstrijski strani speljana tudi vlečnica in na zadnji dan v letu se je po belini vozikalo kar nekaj smučarskih navdušencev.

Midva sva na pot krenila pozno, zgodaj popoldne, ampak da bi naju ujela tema se niti niem bala. Izbrala sem si pot iz Rateč in tudi tam, kjer lahko izbiraš med krajšo in daljšo, sem se odločila za daljšo, saj se mi je hoja po kar nekaj centimetrih snega zdela prijeta, poleg tega se nama nikamor ni mudilo. Res nisva hodila hitro, ampak sva za pot do vrha potrebovala slabi dve urici. Zanimivo je razmišljati o tem, da si na vrhu pri tromejnem kamnu praktično v treh državah hkrati.



Po poti navkreber sem mišice kar dobro "zagrela", kar se mi je zdelo super, da sem iz telesa spravila kakšen novoletni strupek ali gramček maščobice. Skrbel me je led na poti, ampak
 tudi navzdol sem z lahkoto stopala samozavestno, le na parih mestih sem morala upočasniti in nadaljevati previdneje. Ob najinem prihodu nazaj k avtu se je sonce še skoraj skrilo za Ponce in postalo je malce neprijetno hladno.
Pohodek je bil res prijeten in znova me je razveseljeval pogled na vse tiste senožetne planine, kjer so včasih ovce ostajale na pašniku preko cele zime, da pastrijem in kmetom ni bilo potrebno tovoriti sena v dolino. Težko si sicer predstavljam, kako so ovce preživele zimo na planini, pa vendar sem prepričana, da so imeli njihovi gospodarji vse to dovolj dobro "pogruntano".

V Ratečah sva ujela še odprto trgovino, da sva skočila po nekaj malenkosti. Najnujnejše je bilo mleko, za kavo. Brez kave enostavno ne morem več. Po slastni večerji je bil že čas, da se pripravimo na praznovanje novega leta. Veliko se je pelo, plesalo in jedlo, do neke mere tudi pilo, ampak za večino "praznovalcev" zadeva niti približno ni ušla izpod nadzora.
Vsak zaključi staro leto po svoje in vsak začne novo leto po svoje. Jaz sem končala in začela leti simbolno z dvema meni najljubšima rečema, ki ju rada počnem in seveda z željo, da bi v 2013 tega počela čimveč. Nekaj minut pred polnočjo sem tekla, tekla čez pašnik in se za par sekund ustavila pri pastirski bajti v bližini. Po odštevanju sekund do polnoči, nazdravljanju in spitju slabega požirka šampanjca, sem zadevo ponovila. V eno željo sem združila tek in obiskovanje in raziskovanje planin. Zaželjanih in izrečenih želja je bilo še mnogo. Gotovo se bo kaka uresničila.  





 Novoletno jutro je bilo super. Sonce, nekaj malih oblačkov se je podilo po nebu, ni bilo ravno toplo, ampak pozimi se je potrebno bolj obleči.
Ker bi se bilo greh odpeljati kar tako domov, sva izkoristila še ta dan. Ideja o kremšniti na Bledu je bila mamljiva vse do trenutka, ko sem pomislila na vso silno množico ljudi, ki so si 1.1. ravno tako zaželeli kremno rezino na Bledu. Spremenila sem plan in odpelala sva se na Belopeška jezera. Nekaj težavic na poledeneli cesti sva odpravila z lahkoto in parkirala med množico drugih avtomobilov. Okoli prvaga Belopeškega jezera (po italijansko se jezera imenujejo "laghi di Fusine") je speljana prijetna pot, po kateri se je ta dan sprehajalo precej glasnih Italijanov, ampak v resnici so bili zabavno, ko jim je drselo tam, kjer o ledu ni bilo ne duha na sluha. Gledati in poslušati jih je bilo prijetno razvedrilo.
Jezero je bilo delno zamrznjeno in kristalno čisto, v njem plavajoče račke in racaki pa so se prav hecno preganjali naokoli in uživali. Sonce nad gorami je ustvarjalo neverjeno lepe prizore, ki se jih kar nisem mogla nagledati, a je kljub temu prišlo prav, da sva šla nekam na toplo. Po poti domov sva se ustavila še na poznem kosilu, se do sito sitega najedla in se odpeljala proti Vrhniki.

Preživela sem enega najlepših novoletnih dopustov in uživala sem prav vsako minuto. Družba je bila zabavna in tiste redke trenutke, ki so kazali, da bodo dolgočasni, sem spremenila v sebi zabavne. In kar mi največ pomeni je to, da sem uživala na svoj najljubši način: pohajkovanje, raziskovanje in uživanje na svežem zraku. Nove dogodivščine pa verjamem, da bodo kaj kmalu tu, kot bi prišvigale izza uvivnka.




Ni komentarjev: