četrtek, 31. januar 2013

Smučarsko-tekaški cilj: Tamar

Napoved za sredin dan je bila lepa in planirala sem enak "podvig", kakor prejšnjič; iz Rateč v Italijo in do Planice in nazaj. Zjutraj sem se zbudila polna energije in veselja, da bom spet tekala na svežem zraku. Kava, dvig rolet na oknih in spomin na morje ob rahlem vonju po rožmarinu na okenski polici, so mi vlili še dodatno dobro voljo. Nič mi ni moglo pokvariti jutra.

Projekt "basanja" smuči v beli avto mi je navsezgodaj pojedel nekaj sivih celih. Črn avto je veliko bolj praktičen, ampak dokler se lahko pelem v Rateče, sprejmem tudi aktivacijo možgančkov v hladnem zgodnjem jutru.



Obvezen postanek na bencinski črpalki za drugo jutranjo kavico je ponudil še čas, da dokončno splaniram dopoldne. V Fridi sem mislila spiti še en kofetek in se potlej zagnati v enako krog, kakor sem ga že osvojila pred parimi dnevi.
Plan se mi je porušil, ko so mi pri parkirišču prijazni fantje nekaj mahali in mi hoteli nekaj dopovedati. Dobila sem pojasnilo, da se bo ravno na ta dan odvijala tekaška tekma in da bo proga zaprta. Pa kako?! Sledila je hitra sprememba plana. Obrnila sem mojega "lipicanca" in šla parkirat v Planico. Smer teka: Tamar, do kamor bo šlo, potlej pa nazaj.

Po cesti so tekali neki fantje in en od njih je bil Kranjec. Sem ga zmotila ravno med jutranjim ogrevalnim tekom. Tudi jaz bi potrebovala nekaj ogrevanja, saj je bilo ozračje v tej "luknji" na nasprotju s tistim v Borovški vasi, precej hladno.

Oblekla sva se in krenila po trasi proti Tamarju. Predno sem v sebi preklopila na "teci v klanec" program, je trajalo kar nekaj časa, ampak nisem odnehala, čeprav je bilo težko. Je bilo pa izredno lepo se razgledovati po gozdni okolici; na drevju je bilo še nekaj snega in jutranje sonce je svetilo skozi kristalčke.



Nenadoma se je iz dokaj položnega klančka razvil precej konkreten klanec. Napenjala sem mišice, stiskala zobe, peklo je že ko hudič, ampak moja vztrajnost je bila poplačana, ko sem pred seboj zagledela neke vrste vodno zajetje, za katerega sta mi Boris in Lenart zatrdila, da pomeni konec najhujšega klanca na celotni progi do Tamarja. Od tu naprej naj bi bili klanci znosnejši. In so bili. Precej z lahkoto sem opravila z njimi in kmalu sva bila pri koči v Tamarju.

Smreke so bile še zasnežene in bilo je idilično zimsko. Od koče se je ravno odpravljala množica glasnih srednješolcev, tako da sem bila vesela, da ne bo prevelikega hrupa.




Vsa ponosna, da se dosegla cilj, katerega sem si zadala že lani in mi je bil še pred dobrim mesecem nepredstavljivo nedosegljiv, sem majčkeno malenkost pozirala pred kočo, tako za spomin. Kmalu za nama je prav prišprintal še en nadobudni tekač. Med prijaznim klepetom je nekaj začelo čudno bobneti in gledala sem, kje je avion. Pa ni bilo letalo, plaz je bil. Sprožil se je na pobočju levo od koče in kljub temu, da ni bil velik, ga je bilo zanimivo, ampak strašljivo opazovati in poslušati. Ne bi želela biti v bližini. Za njim so se sprožili še trije.



Po teku sva si zaslužila čaj in šilce nečesa žganega. Med čakanjem, da bi naročila, sem si na roko, kot kak majhen otrok pritisnila štampiljko koče in v trenutku je bila pri nama neka gospa, ki je trdila, da dela neko reportažo za revijo Jana in bi naju želela fotografirati na tekaških smučeh. Zakaj pa ne!
V koči je bilo neznosno vroče, zato sva se usedla kar zunaj na klop. Prihitela sta dva smučarja izza uvivnka, en s turnimi smučmi, drugi z "bigfootkami". V trenutku smo se zaklepetali o snegu in plazovih. Želela sta na Kot, pa so ju pregnali plazovi, enega sta celo posnela in nama filmček tudi pokazala. Nič kaj prijetno ni bilo videti. Edino pametno, da sta prišla nazaj v dolino. Novih nesreč v gorah si resnično ne želimo! Bila sta fanta moje generacije, simpatična in zgovorna.



Fotograf naju je na hitro fotografiral za tisto reportažo. Tamar sam po sebi je stara zgodba. A sedaj je kočo na novo dobila v "kremplje" lokalna agrarna skupnost in z njo lahko naredijo, kar želijo. Upam le, da ji ne bodo bistveno spremenili namembnosti ali pretirano povečali obseg dosedanje dejavnosti.
Pred začetkom najinega "adijo" od Tamarja, sva še malo poklepetala in mimogrede izvedela, da sta prijazna smučarja člana slovenske veslaške reprezentance. Po naglasu sodeč sta bila definitivno Gorenjca. Moje zasliševanje se ne bi spodobilo.
Kljub temu, da me je spust nekoliko skrbel, je šlo gladko in brez padcev, čeprav so mi na poledenelih delčkih proge smuči uhajale izpod nadzora. Enostavneje mi je bilo tudi zato, ker ni bilo ljudi, katerim bi se morala umikati in paziti, da jih ne oviram.
Kar prehitro sva bila spet nazaj v Planici. Kar malo premalo mi je bilo. Tako sva za piko na i odpeljala še tiste tri pentlje pri skakalnicah. V resnici so imele moje mišice že dovolj, utrujene so bila. Do konca sem speljala le s pomočjo trme.


Ne le vesela, navdušena sem bila sama nad seboj, da sem opravila s Tamarjem in s tem dosegla svoj prvi cilj, ki sem si ga zadala za letos. Opravila, in to brez "štamfanja" in drugih muk. Nenazadnje sem pomislila, da si morda sploh ne zasluži črne oznake težavnosti. No, verjamem pa, da je veliko težjo "prilezti" do tja, če štartaš iz Rateč ali celo Kranjske Gore.

Dopoldne je bilo super, odlično in vrhunsko. Vlilo mi je polno energije in mi pljuča napolnilo s svežim zrakom. Polna pljuča in močan glas sem potrebovala še isti večer, ko sem ničkolikokrat na glas štela do deset, vedno znova in znova ter omenjala kolena, ravn hrbet in dvignjen pogled.

Ni ga čez dober tek!

nedelja, 27. januar 2013

Snežni tek v Italijo, pod Ponce in nazaj

Dan je bil lep, z nekaj jutranje koprenaste oblačnosti, ampak jo je soncu uspelo stopiti. Bila sva malce poznejša kakor prejšnjič, pa sva kljub temu morala počakati še deset minut, da sva prišla do jutranje kavice in krepilnega zajtrka. Izkušnja od prejšnjič se je izkazala za vredno ponovitve. Kremšnita.


Pri Ponci je postajalo vse bolj živahno, ko se je ozračje ogrelo za kakšno stopinjo, a je termometer še vedno kazal krepki minus. Pri teku na smučeh se človek zelo hitro ogreje, saj dela in miga celotno telo. Veliko k temu dodajo še sodobni materiali. Hecno je pravzaprav, da imaš lahko oblečenih malo oblačil, pa sploh ne zebe. Tu se pokaže, da je kvaliteta oblačil pomembnejša in zaneslivejša od kvantitete, predvsem pa veliko bolj smiselna.

Zeblo je le v prste. Tu pa lahko narediš bolj malo. Dlani in prsti so pač pri miru in tudi prekrvavitev je slabša. Zebe ko hudič, a ko ti uspe pognati kri v prste, začne še boleti. Te bolečine enostavno ne morem odmisliti. Trpim in potrpim, ampak ko mine je pa vrhunsko.


Švignila sva v Italijo. Na "frišno" namazane smuči so lepo drsele tokrat tudi pri hladnejšem snegu. Sliši se hecno, ampak dejanske je tako. Glede na temperaturo snega je odvisna tudi maža. Tokrat sem imela namazane "dile" z "žavbico", ki je namenjena za tek po snegu s temperaturo od -10 do -1. Torej ravno prav.
Na onem koncu ni bilo veliko ljudi in zato nobenega umikanja in prehitevanja, kar je seveda prijetno. Odpeljala sva vse tiste "mašnice" v Italiji, se pripeljala nazaj v Slovenijo in se ponovno čudila pentljam znotraj pentelj na travnikih v Ratečah. Super obvladajo, kako na majhnem prostoru speljat progo z dvema vzponoma in dvema spustoma.
Vmes sva se nekajkrat ustavila. Za požirek vode, kratek počitek in malo klepeta. Koneckoncev je bilo stoječe počivanje in "martinčkanje" na sončku skoraj obvezno. Kaj imaš od tega, če le divjaš! Saj sneg ne skopni tako hitro, da bi se nam moralo kam muditi.  



Po ravnini sva odtekla do ceste, ki vodi v Planico. Tekanje na tekaških smučeh v drugo v tej zimi, mi je že vlilo toliko samozavesti, da sem bila nekoliko bolj pozorna na pravilnejšo tehniko. Bolj pravilno kot sem se trudila teči, lažje je bilo. Pravila pri tehniki teka le niso sama sebi namen.
Sledilo je odpenjanje smuči in kratek sprehod čez cesto, pa zopet zapenjanje. Ob tolikšnem ponavljanju tega opravila, mi je uspelo zapeli smuči že v prvo. Videti pa se da celo tri načine prečkanja asfaltne cestice. Tisti, ki svoje smuči ohranjamo za čimveč sezon, si jih odpenjamo in zapenjamo. Najdejo se nekateri, ki seiodpnejo le eno smučko in potem po eni nogi odskakljajo preko ceste. Tisti, ki pa se ne zmenijo za kakšno novonastalo prasko, pa zakorakajo na asfalt kar z zapetimi smučmi. Za lajšanje tovrstnega prehoda nekateri mečejo sneg na cesto, a le nekaj avtomobilov je potrebnih, da peljajo mimo, pa sneg zgine. Koliko časa pravzaprav vzame, da odpneš "dile" in si jih na drugi strani ceste napneš nazaj? Pa še novih prask ne "fašeš"!
Klanec do vznožja otroškega smučišča pri CŠODu me tokrat ni presenetil in odpeljala sem ga popolnoma brez "štamfanja", kar sem si štela v dokaz, da se moja tehnika izboljšuje tudi v klanec, moč v nogah pa jača.




Pri Planici sva se tokrat držala desno in prišla do zgornjega planiškega parkirišča. Nekoliko naprej sva prečkala še križišče tekaških prog proti Tamarju. Tedaj sem si mislila, naj Tamar mirno počaka name za kdaj drugič.

Sonce je že dobro mehčalo progo in tudi naju je lepo grelo, bilo je celo malo vroče, a sva speljala še vse pentlje nasproti planiških skakalnic. Moči mi je že precej primanjkovalo, a je bila trma močnejša. Želela sem speljati, kakor sem si zamislila. In speljala sem.

Ostal nama je le še spust, s katerim sem tudi že precej domača. Smuči postavim na "A", prilagajam hitrost, da se še počutim varno in švigam izza uvivnkov.



Manjši vzpon mi je bil za skrajni konec proge silno zopern, ampak sem stisnila še zadnje moči in odbrzela preko njega.
Tekla sva dobre tri ure, seveda z nekaj krajšimi počitki in na pamet sem ocenila, da sva pretekla slabih deset kilometrov. To seveda nikakor ni slabo, če razmišljam, da je bilo od tega več kot polovica klancev navkreber.
Tek na smučeh sem že popolnoma vzljubila in želim si izkoristiti čimveč priložnosti za tekanje po snegu, vendar je nenazadnje precej težko naleteti na prave snežne in vremenske razmere in sočasno uskladiti še druge obveznosti. Ko pa sve vse troje uskladi, pa ni več omejitev za moje "atomicsice"!

sobota, 19. januar 2013

Od Rateč do Planice na tekaških smučeh


V zadnjih dneh je namedlo precej snega in obetala se je sončna sobota, ki jo je bilo več kot vredno izkoristiti za uživanje na snegu. Še toliko bolj, ker je bilo za naprej že napovedano slabše vreme. Uživanje seveda pomeni fizično aktivnost. Sneg, sonce in prosti čas zame pomeni tek na smučeh. Ker sem našla somišljenika, sem ga vzela s seboj.
Plan je bil parkirati na začetku ceste, ki pelje v Planico in "odslajdati" proti Tamarju. Že v naprej sem vedela, da bo naporno in da morda celo ne bo izvedljivo, sploh ker sem bila to sezono le enkrat na tekaških smučeh, ker sem malo "švoh" in nenazadnje, ker moja tehnika ni še tako dobra, da bi si z njo lahko pomagala v klance.
Vedno se mi zdi pametno štartati zgodaj. Ni še gneče, ne na parkirišču ne na progi. Ampak zgodnjo uro spremljajo tudi nižje temperature. In res je bilo hudičevo hladno. Približno 14 celzijevih stopinj pod ničlo je kazalo. V takšnem mrazu sem že teka, tako da me podatek niti ni prestrašil.

 
Pri parkirišču, kjer sva si zapela smučke, se je proga takoj vzpela. Takoj se je pojavilo par problemov. Zaradi mraza smuči niso kaj prida drsele po snegu, zeblo je v prste ko hudič, kljub dvojim parom rokavic. Poleg tega, je bilo zame čisto preveč naporno takole zgodaj štartati na polno s tekom na smučeh v klanec. Enostavno ni šlo. Energije nobene, moči še manj. Nisem se mogla nadihati in malo se mi je celo vrtelo. Takoj sem vedela, da bi bila skrajna neumnost "lezti" proti Tamarju, zato sem spremenila plane.
"Odslajdala" sva proti Fridi  in Ponci in si najprej privoščila kremšnito in čaj. Po tem se je sonce že malo razgrelo in malo otoplilo ozračje. Počutila sem se bolje in na "dile" sem spravila vso energijo. Odpeljala sva vse tiste pentlje in mašnice za Frido in prav luštno je bilo. Klanec in spust, klanec in spust. Vse sem dajala od sebe, da sem pritekla na vrh klanca, se spustila navzdol in ponovno.
Pentlja znatraj pentlje, zavoj in ponovno pentlja. Sva pomislila, da se je tisti, ki je ratrakiral progo, gotovo malo norca delal. Četudi je ono polje tako majhno, je po njem speljanih toliko vijug in zavojev, da se dodobra namatraš, da jih pretečeš.
Odtekla sva proti parkirišču in moja ideja je bila, da greva vsaj do Planice. Za tokrat se mi je zdelo popolnoma dovolj, Tamar bo še malo počakal, da naberem malo več kondicije in še malo natreniram tehniko.



Tako prijetno je bilo na soncu, da bi si najraje odpela smuči in si prinesla ležalnik, ampak sem bila vztrajna in želela sem si doseči vsaj Planico. Pri prečenju ceste v Planico si je bilo potrebno odpeti smuči in se peš sprehoditi nekaj metrov. To je nekoliko moteče, ampak nič drastičnega. Nekateri so leni, pa raje uničujejo "podvozje dil", kot pa da bi si jih odpenjali in zapenjali. Na kraj pameti mi ne pade, da si se s smučmi sprehodila po asfaltu.


Klanec do vznožja otroškega smučišča je bil najhujši; dolg in strm. Začela sem odlično, ampak ko so mi začele uhajati moči sem se začela ustavljati. Tedaj pa je šlo le še težje. Ampak sem se res trudila, da ne bi "štamfala".



Zoprno je, ker je bila proga dokaj mehka in potlej imaš občutek, kakor bi se odrival od vode, pa še večkrat se spotakneš, kar ti uniči ves ritem. Ampak brez pritoževanja gre boljše. Nenazadnje me ni nihče silil v tiste klance.

Pri CŠODu me je čakal še zadnji klanec in še nekaj deset metrov ravnine, nato pa sem končno zagledala svoj tokratni cilj: planiške skakalnice.

Po nekaj minut počitka, sva se vrnila. Kolikor me je skrbel klanec navzdol, so mi spusti tudi po večjih strminah odlično uspevali. S "pluženjem" sem si prilagajala hitrost do te mere, da sem se počutila udobno in prijetno. Pa je kar šlo. Pri parkirišču sem imela dovolj. Bila se utrujena.


Kot na vse, sem tudi na tokratni tek pogledala z malenkost kulturno-antropološkega gledišča. Kdo vse teče! Stari, mlajši, starejši in mladi. "Profiji" in popolni amaterji. Nekateri v vrhunski opremi, drugi v volnenih puloverjih in običajni trenirki. Vse polno je tudi neponovljivih posebnosti, ki so vzbudili mojo pozornost. Frajer v kolesarskem dresu in kolesarsko podloženimi pajkicami. Stare gospe, ki "zlezejo" v najhujši klanec, kot da ga ni. Mlad možakar z dolgimi "dredi", ki ni imel najmanjšega pojma o tem, kako se premikati na "dilah". Starejši možakarji z vpadljivimi svetlo turkiznimi pajkicami. Fantje srednji let, ki jih je tako sram, da so padli, da se te potem ne upajo prehiteti. Ženske srednjih let, ki tečejo s tehniko, kot bi se že rodile s tekaškimi smučmi.
Obstajajo pa tudi redki, ki še vedno ne razumejo, da je tekaška proga za tek na smučeh in ne za sprehajanje ali hojo s krpljami. , ker tako le uničujajo progo. Tistim srnicam, katerih odtisi kopit so se videli v snegu je seveda oproščeno. Vidiš "svašta"!
Teči resda nisem mogla več, ampak dovolj moči sem pa še imela, da sva se odpeljala še na Bled, se sprehodila okoli jezera, da sem Anžetu razkazala traso Nočne 10ke in si privoščila kavo za 2,50€. Labodi so me tokrat pustili pri miru, račke so bile precej živahne in "rački čeladniki" so se prav hecno pogovarjali. Luštno je bilo, čeprav me sprehajanje na Bledu redko pritegne. Ampak, ker sva imela hiter aktivem sprehod, je bilo fino.
Vrhunski dan, ki sem ga preživela vrhunsko. In moj naslednji smučarko-tekaški podvig? Planina Zajavornik. Potem bo pa res že čas za sončenje v Tamarju.

sreda, 02. januar 2013

Novoletna pohajkovanja; krnica, slapovi, tromeja in jezero


Nekje med "žuranjem", ekskurzijami in športnim sprehajanjem se je ustavil moj letošji (lanskoletni) novoletni dopust, na katerega povabilo sem se, z veseljem in z malo oklevanja, odzvala. In ta odločitev me je spravila v dobro volje, saj se je izkazala za odlično. 

Odjuga je precej ogrožala moje upe, da bom lahko tekala na smučeh v Ratečah ali nekje med Planico in Tamarjem. Kot alternativo sem v veliko črno vrečo "zbasala" še tekaške copate iz gore-texa, saj si nisem upala napovedati popolnoma suhe ceste. No, nazadnje so tekaške "dile" in tekaške "superge" udobno čakale v avtu na konec dopusta. Možnosti in planov za preživljanje časa na prostem je bilo enostavno preveč in odločila sem se za bolj pohodno varianto.

Po prvem, dokaj žurerskem večeru, je bilo jutro sveže in malce hladno, a ravno pravšnje za ravninski sprehod. Moja ideja je bila Krnica. Domnevala sem, da bo za v Tamar gneča in res ni prijetno, če se počutiš kot na promenadi. Moja domneva, da bo na poti v Krnico malo ljudi, je bila brca k črno črno temo. No, ni bila ravno gneča, ampak sprehajalcev pred nama, za nama in nama naproti ni manjkalo. K sreči (ali ne), so bili vsi videti kakor neke "mestne srajce", ki ne znajo niti pozdravit niti odzdravit. Najbolje je iti mimo in se delati, kot bi se srečevala z ljudmi na Čopovi v Ljubljani, ne pa nekje, takorekoč v hribih.  


Čeprav zložna pot je bila že od samega začetka naporna. Led, sneg, led in še več ledu. Z malo elegance in iznajdljivosti se je dalo po poti napredovati tudi brez padcev. Sonce je sijalo skozi veje in ledene kapljice, ki so se prejšnji dan ujele na vejice in preko noči ustvarile ledene bunkice, so se lesketale že kar pravljično.
Nekaj časa pot spremlja Pišnica, ki je tisto dopoldne ustvarjala puhaste meglice tik nad vodo, v času, ko sva se vračala in je bilo sonce že precej niže, pa se je svetloba v vodi spremenila v tekoče zlato. Sem se morala večkrat obrniti in s pogledom oceniti, čemu pripada zasluga za takšno lepoto.

V Krnici na koncu doline je koča, ki je bila ta dan odprta in notri se je trlo gostov. Imela sva kar srečo, da sva dobila še zadnjo mizo, sploh ker je kakšne pol ure za nama prilomastila cela množica ljudi, željnih okrepčila sede za mizo. Ob sprehodu po hladnem zraku človeku zapašejo "borovničke" v kombinaciji s kokto in čajem.





Vedno mi je zanimivo opazovati, kakšni ljudje in kako opremljeni hodijo po hribih. No ja, Krnica niso ravno hribi, a kljub temu ni primerna pot za mestne škornjčke, ki jih obuješ za sprehod v stari Ljubljani. Videla sem vse možne izvedenke pohodnih čevljev, zimskih pohodnih hlač, nekateri so imeli pohodne palice, druge dereze, ena skrajnost je bila mesta jakna, drugi ekstrem je bil ogromen planinski nahrbtnik. Na takšnem mestu je moč videti vse možno. Tud kratkodlake pse, dolgodlake ovčarje in postrižene Shih Tzuje s plaščki. Dame s krznenimi čepicami, pretirano odišavljeni gospodi in gospodične z več make-upa, kakor ga sploh premore moja kopalnica niso bili le izjema.
Ob prijetni utrujenost sve švignila še v trgovino po nekaj osnovnih živil za pozno kosilo. Ob vrnitvi sem bila zmožna iti le še pod vroč tuš in ob razprtem zemljevidu planirati izlet za naslednji dan. Seveda so teme pogovora zašle še v marsikatero drugo smer.





Že pred nekaj leti smo z družbo želeli videti Martuljške slapove, pa nam je takrat malo zagodel led na poti, naša slabša pripravljenost, tema že precej zgodaj v poznam popoldnevu in oni mraz pri -15°C. Želja, da bi ta dva slapova videla je še kar ostajala in ostajala, ampak preko leta se nikoli ne spomnim, da bi se odpravila tja. Kot nalašč sem se spomnila zdaj, pozimi, že spet. Plan sem imela parkirati v Gozdu Martuljku na onem ovinku pred zapuščenim gostiščem in se peš podati kolikor daleč se bi dalo. Moj pohodniški neustrašni optimizem je že slišal bučanje drugega slapa, ki kraljuje na višini okoli 1300 m.n.v.

Že nekaj deset metrov od avtomobila sem imela pomisleke o moji pravilni odločitvi za ogled slapov. Čim sva prišla v senco Špika in njegovih "sosed", je bilo mrzlo ko hudič in pod nogami se je lomil led. Nato je začelo drseti in led je trdno vztrajal na celoti širini poti. Ko sva prišla do prvega mostička, naju je na poti čakalo opozorilo, trojno opozorilo; da je pot št. 6 zaprta, da kamenje pada in se kruši in da bom od zdaj dalje nadaljevala pot na lastno odgovornost. Skeptična sem bila, ali bi pot sploh nadaljevala ali ne. Rada se držim pravil in če je nekaj prepovedano, zaprto ali ni priporočljivo, to rada in s pridom upoštevam. Po kratkem razmisleku sva nadaljevala pot. Bila je še prekrita z listjem, s so zaplate snega in ledu po nekod ovirale moj samozavestni korak.

Kmalu sem opazila, da s pečin soteske ne pada le kamenje, ampak verjetno tudi ledene sveče, ki so se pri temperaturi okoli ledišča, svojega "rastišča" držale vedno bolj rahlo. Raje nisem gledala navzgor, da ne bi po neumnosti še kam padla. Soteska se je ožala. Pot se je s stare struge dvignila ob steno in tam sva obtičala. Ja, morala bi skočiti čez reko, ki je bila v resnici rečica, ampak vseeno je ni bilo smislno podcenjevati. Ocenila sva, da bi v eno smer še lahko preskočila deročega "hudiča", za nazaj pa ne bi šlo, saj bi morala skočiti na pot, ki je bila dober meter nad potencialnim odskočiščem. Ni imelo smisla. Od daleč sva le potrto gledala, kje poteka pot, do katere ne moreva. Sploh ob pogledu na napljavljeno trupelce gamsa, nama je bilo jasno, kakšna je bila usoda poti. Enostavno jo je odplaknila voda. Reka si je pač izbrala novo strugo, za ubogega gamsa mi je bila pa kar precej hudo. Revček!





Zdel se mi je pravšnji trenutek, da si za pot nazaj obujeva dereze. Tako je bila hoja bolj zanesljiva in fizično manj naporna. Pravzaprav sem imela prvič obute derezice, saj sem se do sedaj elegantno izogibala snegu in ledu. Pač, hodila sem v kraje, kjer ni bilo snega. Moji priljubljeni "vršaci", vsako zimo, so bili Slavnik, Vremščica in lani prvič Sabotin. Kakšna naključje, da po teh hribčkih ponavadi vedno lazim zadnji dan v letu.
Za nazaj sva se še malce izobrazila, saj sva se ustavila pri repliki oglarske bajte in prebrala vse o oglarstvu na tem koncu in oglarjenju.

Ni mi preostalo drugega, kakor da na hitro skujem nov plan. Peričnik. Zapeljala sva se do Mojstrane in na koncu vasi tudi parkirala. Tako in tako je bila nekoliko naprej cesta že zaprta. Sprehod po široki cesti po Vratih vse tja do Peričnika nama je vzel tričetrt ure časa. Lažje bi bilo hoditi, če po cesti ne bi bila tanka plast spolzkega ledu, ampak v obe smeri sem hojo preživela brez padcev.

Peričnik je malce hinavski slap; slišiš ga, po lepi gozdni poti se vzpenjaš proti njemu, a zagledaš ga šele, ko si že čisto tam. Lep slap je, res je lep. Še lepši je, ko bolj zamrzne in ga zvečer osvetlijo luči. Človek se počuti kakor v ledenem kraljestvu.
Po sestopu nazaj do koče pri Peričniku sem ugotovila, da slap sploh ni tak "sramežljivec", saj se le malo naprej bohoti med skalami in "žanje" fotografije, nas, ki ga navdušujoče gledamo.  




Ko sva se vračala iz Vrat v Mojstrano me je že precej zeblo. Ne hitra hoja ne moje stalno čvekanje me očitno ni ogrelo dovolj. Vedno, če me še tako zebe, vedno zaključim svoj plan. In tokrat sva zaključila dan z obiskom Zelencev. To je tisto slavno močvirje, ki je bilo nekoč jezero, kjer izvira velik del Save, manjši del Savine vode pa priteče izpod Komarče v skrajnem koncu Bohinja, kjer kvatrni teden sploh ni hec.
Na Zelencih so uredili luštkano pot in jo povezali s cestico pod smučišči mimo Podkorna. V splošnem je tu močvirje, kjer plavajo race, poleti lezejo kuščarice in kače, spomladi pa gnezdijo številni ptički.
Na Zelencih me je že pošteno zeblo in tedaj sem imela mraza že vrh glave, bila sem tudi že lačna in postajala sem sitna. Po žensko, pač. Krenila sva nazaj v naš novoletni domek, si skuhala juhico in se nasitila z zelenjavno rižoto. Preostali del kompanije je užival v družabnih igrah, midva pa sva spet kovala plane za zadnji izlet v letu 2012.





Za zadnji dan starega leta se je spodobilo, da "splezam" na kakšen hribček in tromeja se mi je zdela ravno pravšnja, saj jo poznam že od prej, z nekimi novimi podvigi se mi pa ubistvu niti ni zdelo ukvarjati. V mislih se sicer malo kolebala med tromejo in Vitrancem, ampak se odločila za tromejo. No, vrh se pravzaprav imenuje Peč, visok nekaj malega preko 1500 metrov, nudi pa čudovit razgled na Planico, vse do jezera Faaker v Avstriji in na del Italije. Prav do vrha je po avstrijski strani speljana tudi vlečnica in na zadnji dan v letu se je po belini vozikalo kar nekaj smučarskih navdušencev.

Midva sva na pot krenila pozno, zgodaj popoldne, ampak da bi naju ujela tema se niti niem bala. Izbrala sem si pot iz Rateč in tudi tam, kjer lahko izbiraš med krajšo in daljšo, sem se odločila za daljšo, saj se mi je hoja po kar nekaj centimetrih snega zdela prijeta, poleg tega se nama nikamor ni mudilo. Res nisva hodila hitro, ampak sva za pot do vrha potrebovala slabi dve urici. Zanimivo je razmišljati o tem, da si na vrhu pri tromejnem kamnu praktično v treh državah hkrati.



Po poti navkreber sem mišice kar dobro "zagrela", kar se mi je zdelo super, da sem iz telesa spravila kakšen novoletni strupek ali gramček maščobice. Skrbel me je led na poti, ampak
 tudi navzdol sem z lahkoto stopala samozavestno, le na parih mestih sem morala upočasniti in nadaljevati previdneje. Ob najinem prihodu nazaj k avtu se je sonce še skoraj skrilo za Ponce in postalo je malce neprijetno hladno.
Pohodek je bil res prijeten in znova me je razveseljeval pogled na vse tiste senožetne planine, kjer so včasih ovce ostajale na pašniku preko cele zime, da pastrijem in kmetom ni bilo potrebno tovoriti sena v dolino. Težko si sicer predstavljam, kako so ovce preživele zimo na planini, pa vendar sem prepričana, da so imeli njihovi gospodarji vse to dovolj dobro "pogruntano".

V Ratečah sva ujela še odprto trgovino, da sva skočila po nekaj malenkosti. Najnujnejše je bilo mleko, za kavo. Brez kave enostavno ne morem več. Po slastni večerji je bil že čas, da se pripravimo na praznovanje novega leta. Veliko se je pelo, plesalo in jedlo, do neke mere tudi pilo, ampak za večino "praznovalcev" zadeva niti približno ni ušla izpod nadzora.
Vsak zaključi staro leto po svoje in vsak začne novo leto po svoje. Jaz sem končala in začela leti simbolno z dvema meni najljubšima rečema, ki ju rada počnem in seveda z željo, da bi v 2013 tega počela čimveč. Nekaj minut pred polnočjo sem tekla, tekla čez pašnik in se za par sekund ustavila pri pastirski bajti v bližini. Po odštevanju sekund do polnoči, nazdravljanju in spitju slabega požirka šampanjca, sem zadevo ponovila. V eno željo sem združila tek in obiskovanje in raziskovanje planin. Zaželjanih in izrečenih želja je bilo še mnogo. Gotovo se bo kaka uresničila.  





 Novoletno jutro je bilo super. Sonce, nekaj malih oblačkov se je podilo po nebu, ni bilo ravno toplo, ampak pozimi se je potrebno bolj obleči.
Ker bi se bilo greh odpeljati kar tako domov, sva izkoristila še ta dan. Ideja o kremšniti na Bledu je bila mamljiva vse do trenutka, ko sem pomislila na vso silno množico ljudi, ki so si 1.1. ravno tako zaželeli kremno rezino na Bledu. Spremenila sem plan in odpelala sva se na Belopeška jezera. Nekaj težavic na poledeneli cesti sva odpravila z lahkoto in parkirala med množico drugih avtomobilov. Okoli prvaga Belopeškega jezera (po italijansko se jezera imenujejo "laghi di Fusine") je speljana prijetna pot, po kateri se je ta dan sprehajalo precej glasnih Italijanov, ampak v resnici so bili zabavno, ko jim je drselo tam, kjer o ledu ni bilo ne duha na sluha. Gledati in poslušati jih je bilo prijetno razvedrilo.
Jezero je bilo delno zamrznjeno in kristalno čisto, v njem plavajoče račke in racaki pa so se prav hecno preganjali naokoli in uživali. Sonce nad gorami je ustvarjalo neverjeno lepe prizore, ki se jih kar nisem mogla nagledati, a je kljub temu prišlo prav, da sva šla nekam na toplo. Po poti domov sva se ustavila še na poznem kosilu, se do sito sitega najedla in se odpeljala proti Vrhniki.

Preživela sem enega najlepših novoletnih dopustov in uživala sem prav vsako minuto. Družba je bila zabavna in tiste redke trenutke, ki so kazali, da bodo dolgočasni, sem spremenila v sebi zabavne. In kar mi največ pomeni je to, da sem uživala na svoj najljubši način: pohajkovanje, raziskovanje in uživanje na svežem zraku. Nove dogodivščine pa verjamem, da bodo kaj kmalu tu, kot bi prišvigale izza uvivnka.