nedelja, 29. december 2013

Sabotin, 609 m.n.v.

Skoraj točno dve leti sem bila nazadnje na Sabotinu. Vzpetinica nad Solkanom, ki na eno stran gleda na Goriška Brda, na drugo pa se spogleduje s Sveto Goro in Škabrijelom, je v prejšnjem stoletju preživela spopade med Italijani na Avstro-ogrsko vojsko, danes pa nanjo "spleza" veliko več Slovencev. Iz neznanega razloga se mi dopade že ime Sabotina, všeč mi je tudi, ker je veliko bolj primorski, kakor gorski, snega praktično ni tu gori in je zato super izlet tudi v zimskih mesecih, pa še praviloma je tudi precej bolj toplo, kakor kje drugje.

Sveta Gora s pobočja Sabotina, foto: A.P.


Ker obljuba dela dolg, sem se "napokala" v avto, spotoma pobrala še kolega in mimogrede sva po jutranji kavi v Šempasu, že bila v Solkanu. Na parkirišču se je še zdelo, da bo toplo ozračje uničila burja, ampak se je do takrat, ko sva prišla na vrh že popolnoma umirila.



Najboljši izbor poti je po severni poti gor in po južni dol. Na tak način pot ni monotona in res si pogledaš celoten hrib, po celotnem grebenu. Vreden je ogleda. Kaverne iz prve svetovne vojne, ostanki strelskih jarkov, manjši urejen muzejček v eni od kavern takoj ob planinskem domu in napisne table pripovedujej zgodbe vojakov, ki so imeli nadzor nad avstrijsko vojsko. Pri raziskovanju ohranjenih rovov je čelna svetilka neprecenljiva in izziv se je sprehajati v kavernah, kjer ne vidiš niti deset centimetrov pred seboj in edino kar slišiš so kapljice vode, ki trkajo ob skale. Še vedno si težko predstavljem, kako so vse te rove, jarke in luknje skopali vojaki med tem, ko se je vse okoli njih svetlikalo in jih pokalo nad glavami, še manj pa, kako so zmogli tu živeti in celo preživeti.



Pot od planinskega doma dalje poteka po grbenu. Levo se odlično vidi cerkev na Sveti Gori in pripadajoči samostan, pogled nižje razkrije nekaj porečja Soče, ki je bila ta dan hecno motna. Desno se odkriva Padska nižina z Vidmom, Goriška Brda, nekoliko bolj spredaj pa Gorica, Nova Gorica s Sočo, dalje se vidi Kras s Cerjami, Miren in nekje v ozadju se je svetilo morje in pred njim žerjavi v Trstu. Ob boljši vidljivosti bi lahko opazovala še naše Julijce in celo Dolomite. V glavnem, razgled za dolgotrajno opazovanje. V tako lepih razgledih rada užival molče, brez besed. 


Ljudi na grebemu je bilo precej. Buongiorno, dober dan, ciao, živjo... Še več je konfinov. To je eno od področij, kjer neuradno lahko največkrat prestopiš državno mejo med Slovenijo in Italijo. Linija obmejnih kamnov poteka malo po poti, malo levo, malo desno, cik-cak... Tudi signalu na telefonu je meša cel čas. Po celo vrsti belih obmejnih kvadrov pot pripelje do ruševine cerkvice sv. Valentina. Še vedno se lepo vidi glavna ladja, oltar in zakristija. Od tu je po mojem mnenju najlepšo razgled daleč naokoli in vzela sem si minutko za uživanje s svojimi mislimi. Predramil me je kuža, ki me je prišel pozdravit. Očitno je bil italijanski psiček. Na "kuža" se ni odzval, ko sem mu rekla pa "cane", me je pogledal. Luškano za nasmejat se.



Le še pot navzdol naju je čakala. Ni pretirano strma in prizanesljiva do mojih kolenskih sklepov. Postalo je tudi toplo, kljub temu, da se je sonce sramežljivo skrivalo za oblaki. Za v vazo sem po poti nabrala nekaj vejic asparagusa... rastlinje je tu popolnima primorsko, nižje ob cesti proti Goriškim Brdom raste celo brnistra.



Le še zadnji pogled na oba mosta naju je ločil od avta in malce žal mi je bilo, da se je izlet končeval. Podaljšala sem ga še z obiskov Svete Gore s predhodnim obračanjem v Grgarju. Zgrešila sem cesto za na Sveto Goro, pač. Moj avtoček je sopihal v strm klanec proti vrhu, ampak je bilo vredno. V cerkvi so postavljene jaslice. Res so lepe in lepo postavljene, brez pretiravanja. Skromno in lepo, tudi rdeče lučke na asparagusu. Na Sveto Goro tudi vodi pešpot, le ni tako dobor označena. Na poti je tudi nekaj kavern, avstrijskih.
Odkrivanje ostankov 1. svetovne vojne na Sveti Gori in Škabrijelu bo počakalo do naslednjič.  


ponedeljek, 25. november 2013

Mezza Maratona di citta Palmanova; polmaraton v Palmanovi, 2013

Dober teden dni je že od našega kofetkanja na počivališču pri Šempasu.  To nas je energijsko pripravilo na polmaraton v Palmanovi na sijajno lep in topel dan, pa čeprav je bilo jutro vse prej kakor toplo. Gospa, zaprta v Garmin napravi mi je dopovedovala čudne smernice, ampak smo naposled le prišli do obzidja Palmanove. Res pa je, da smo šli "okol rit v varžet".
Malenkost živčna sem se postavila v vrsto za izdajo štartnih številk. Na srečo je bila vrsta za tuje tekače bistveno krajša, kakor ona za italijanske. No, ampak, ko sem končno prišla na vrsto, me je prijazna gospa napotila v drugo vrsto, na izdajo za skupinske prijave. Prerivanja, prerekanja, sprotnega prevejanja in tolmačenja je bilo polno okoli mene, jaz pa sem lahko je ko lolek stala zraven in se počutila, kakor, da me nihče ne sliši niti ne vidi. Končno se je moj pogled ujel s pogledom prijazne gospe s seznamom prijav. "Sinigoj Barbara." Ja, spadam v ekipo ŠD Povž. Vse je šlo tako počasi, da je moja mirnost pojenjala in sem kar naenkrat razumela in govorila italijansko in se na hitro zmenila vse. S kupončkom za prevzem prijavne darilne vrečke, sem stala v še daljši vrsti živčnih tekačev. Vrhunsko!
Štartna številka in čip sta bila deležna vbodnih "ran" in močno sonce me je razrešilo dileme, kakšno vrsto majice naj oblečem. Brez rokavov, definitivno. Čez sem oblekla še majico z lanskega LMja, ampak sem jo tik pred štartom raje zbasala v nahrbtnik za katerega je skrbel Mitja, ker je bilo vroče. Niti tik pred štartom nisem čutila nobene pretekmovalne anksioznosti, sproščena sem bila in čisto netekmovalna. Med ogrevanjem sem zagledala moški del naše povžarske ekipe in trenerjev vzklik "kje ste, asi?" mi je dal nekaj spodbude, da sem z njimi stekla nekaj metrov. Trepljanje po ramenih, rokovanje, spodbuden objem in par hecov mi je še za "štengico" više spravil energijo. Potlej pa je bilo treba na štart. Moje "varovanke" pa nikjer.
Kje se je izgubila Mateja? Ja, čakala je na WC. Nisem videla smisla, da jo čakam, ker vprašanje, če bi se v gneči sploh našli. Pok, ki je oznanjal štart, je bil res pok. POK!!! Prava bomba, petarda, granata. In še odmevalo je ko hudič. In smo stekli ob zvokih Aviciijevega besedila pesmice. "So wake me up when it's all over..." Pa smo šli na pot. Eni v eno stran, drugi v drugo. Ampak smo s kmalu srečali in skupaj tekli dalje.
Lepo, lahkotno sem tekla, ni mi šlo slabo. Prvih deset kilometrov je šlo celo kanček hitreje, kakor na LMju. Po polovici pretečenih kilometrov pa so se začele težave. Pravzaprav nič konkretnega. Brezveze, le tekla ne bi več. Nisem imela zagona. Ustavila sem se na vsaki vodni postaji in namesto hitrega požirka vode, sem se odločila za počasno čajčkanje. Enostavno sem si vzela čas. Še najraje bi se usedla nekam na sonce in uživala. Eh, tek.
Vmes sem ujela našo Majo in z veseljem bi raje klepetala, kakor tekla. Motivacija v podnu, ampak brez razloga.
Kraji skozi katere smo tekli so bili lepi. Nizke pritlične hiše z do najmanjše potankosti urejenimi vrtovi, kakiji na drevju, sivko v lončenini, oh... Z največjim veseljem bi se preselila v tiste kraje. Bluzenje z mislimi po takšnih rečeh mi je pomagala premagovati zadnje kilometre. Za vrhunec moje nemotiviranosti so me začele boleti še noge, vse od kolkov preko zunanje strani nog do meč. Groza!
Nekaj kilometrov pred ciljem sva srečala še poškodovanega trenerja "tekovcev". Če bi se mi dalo, bi se zaklepetala, ampak sem bila raje tiho. Malenkost me je pograbila tekmovalnost in izgubljeni kanček motivacije se je vrnil.
Z dosegom zunanjega obzidja smo začeli srečevati tudi tekače, ki so že s cilja hodili proti avtomobilom. Ja, kako demotivacijsko! Potem sem se s pogledom srečala z nekim tipom, ki mi je rekel "dejmo, Barbara". Samo nasmehnila sem se mu in pojma nimam, kdo je to bil in od kje pozna moje ime. Z novo, frišno molekolo energije, bolečimi nogami in uganko v glavi, kdo vraga je bil to in od kje me pozna, sem se pognala proti cilju. Nekaj sem bila še celo sposobna jamrat. Do trenutka, ko sem zagledala naše povžarje, ki so navijali. Tadeja, Lenart, Branka, Nika... vsi so bili na kupu. Nekoliko naprej me je prijazno pozdravil še "urbani" trener in tedaj je bil moj tekaški korak že krepko strumen in vesel, primeren za ciljno ravnino. Še nekaj metrov in konec.
Noge ne niso več dobro držale. Ne stoje ne čepe, noben položaj mi ni ustrezal. Od kje ta bolečina? Od kje presenečenje, če mi je lahko kristalno jasno? Po LMju sem praktično samo počivala. Tistih nekaj počasih kilometrov, ki mi jih je uspelo preteči, pa je bilo odločno premalo, da bi bilo nogam jasno, da imajo spet za opraviti s tako dolgo preizkušnjo. Poleg tega, pa se psihično nisem niti malo pripravljala na tek. Ni mi bil ciljni tek, bilo mi je skoraj vseeno, kako ga pretečem, le da ga. In sem ga. Še vedno v času, s katerim bi morala biti zadovoljna. Od štirih polmaratonov letos je bil ta drugi po času. Brez vseh mojih "čajank" in zabušavanja na poti, pa bi verjetno bil celo hitrejši kakor LM.
Kljub vsemu sem lahko zadovoljna. Končno sem tekla v Palmanovi. To sem si želala že precej let. Tudi nasplošno sem lahko zadovoljna s celotno sezono. Nenazadnje nisem tip tekačice, ki bi se postavila v tekaške copate in tekla. Za svoje uspehe sem se morala boriti, trenerati. Tek mi gre precej težje, kakor marsikdo misli, ampak sem zato še toliko bolj ponosna na svoje rezultate, ker se moram za njih truditi. Nekaj dni nazaj sem slišala znanca, ki mi je rekel: "Aja, jaz sem pa mislil, da tečeš 21 kilometrov krepko pod 1:50." Ne, precej se moram truditi, da jih pretečem pod dvema urama. Pa vendar jih. Mnogi jih ne ali pa se jih niti ne lotijo.
Palmanova je name naredila lep vtis. S potiskom mojih "nožnih" težav nastran sem uživala, res uživala. Vreme in temperatura sta bila idealna.
Ponosna sem nase in na svojo "varovanko".. Rada se pošalim, da sem dobra trenerka, ker sem začetnico z ljubljanskih 10km natrenerala za palmanovinih 21km v pičlih treh tednih.
Ampak, še vedno me zanima, kdo je moj skrivni navijač...

nedelja, 10. november 2013

Tek na Krasu; Tekaški pozdrav jeseni na Krasu 2013

Po tem, ko se ga lansko leto nisem udeležila, me je letos spet zamikal. Sploh zaradi spremenjene trase, mi je bil zanimiv in tudi časovno je lepo padel med ljubljanski polmaraton in polmaraton v Palmanovi. Mislim na Tekaški pozdrav jeseni na Krasu.
Ne glede na vremensko napoved, s katero so grozili, sem prijavo plačala in se odpeljala do Sežane. Planirala sem, da grem seveda odtečt, razen če bi se vreme izkazalo za izredno slabo. Če bi močno deževalo in še pihalo po vrhu. Pa je bilo vse prej kakor to. Dežja praktično sploh ni bilo, veter tudi ni bil močan, temperatura zraka pa je bila celo presenetljivo visoka, kakih 17 stopinj. Pravzaprav zelo prijetno za tek.
V športni dvorani sta mi prijazna fanta "postregla" s številko 451, na hitro sem preletala ponudbo športne opreme in se počasi pripravila za tek. Mimogrede mi je Mojmir v roke potisnil še dva reklamna letaka za luštne teke v začetku naslednjega leta, oba na Obali, Povežimo soline in Istrski maraton. Če bo zima mila in bomo lahko veliko tekali... Oba letaka sem skupaj z onim za Kraški mali maraton doma dala na vidno mesto, kot opomnik.
Že vnaprej mi je bilo jasno, da sem se oblekla preveč, ampak tako mi je pasalo. Razmišljala sem, da nočem, da bi me na štartu zeblo, med tekom se bom pa že znašla. Štartali smo skozi del Sežane in nadaljevali proti gasilnem domu. Od tu smo tekli po makadamski cesti, lepi in dovolj široki, da se je dalo tudi prehiteti katerega od počasnejših tekačev. Ta del poti je bil rahlo valovit in vzpenjajoči se klančki so bili za nekatere tekače prehudi, ali pa so le začeli s prehitrim tempom.
V gmajni je bilo zatišno, praktično nobenega vetra ni bilo čutiti in vroče mi je bilo že konkretno. Slačenje med tekom je postalo cel projekt; anorak dol, majica z dolgimi rokavi dol in vezanje le-te okoli pasu in anorak nazaj gor. Vse to mi je uspelo med tekom, s katerim sem vztrajala namerno. Izzivala sem napačen ritem dihanja, a mi je uspelo.
Če bi tekli še naprej, bi prišli točno v center Bazovice, a smo na pol poti zavili ostro desno in nadaljevali nazaj proti Orleku. "Kačasta" pot je potekala skozi živi muzej, ki je očitno še v delu. Očistili so kal, verjetno ga bodo še nekoliko obnovili in vključili še pašnike obdane s škarpami.  Mogoče postavijo še kakšno hiško. Se že vnaprej močno veselim, da bom videla ta muzej v delovanju. Kraška kulturna dediščina je resnično neprecenljiva.
Na približno 6. kilometro smo pritekli v Orlek, nekako na zahodno stran vasi. Spustili smo se po klančku navzdol, kjer smo ponavadi tekli navzgor in po nekaj metrih smo se lahko okrepčali. Okrepčevalnica! Zagledala sem mandarine in si vzela dve. To sicer ni v moji navadi, a ker ta tek ni bil tekmovalnega značaja, sem si jih z veseljem privoščila. Za poplaknit sem si vzela še kozarček vode in se sprehodila nekaj deset metrov. Med "medtekovsko" malico me je nalajal kuža in prehitelo kar nekaj tekačev. Pa kaj potem.
Cesto od Orleka do Sežane že zelo dobro poznam in prijetno mi je bilo ponovno teči tukaj. Rahlo vijugasta, široka asfaltna cesta sredi orleške gmajne je tik pred Sežano dobila še nekaj vodne pošiljke, ki so si jo razdelili, a ni bilo nič dolgotrajnega. Na ovinku nas je spodbudila še manjša kopica navijačev, čakal me je še nadvoz nad progo in zavoj v drevored do cilja. Na cilju sem si prislužila energijski napitek in plastenko vode, za spomin pa še medaljico.
Tek v Sežani mi je bil vedno všeč in udeležujem se jih že odkar tečem. Celo moj prvi tek na prireditvi je bil ravno v Sežani. Poleg tega me nanjo veže cel kup lepih spominov. Organizacija je vedno vrhunska in lepo poskrbijo za tekače. Kaj, bom natrenirala za MKM do marca? 

petek, 01. november 2013

Vogel, 1922 m.n.v.


Moje hecanje, da bi šli na Mangart se je sprevrglo v dejansko idejo, da bi šli na Mangart, na koncu pa smo pristali na Voglu. V fiksnem planu smo torej imeli zgodnji štart od doma in vožnjo prek Jesenic do Kranjske Gore in dalje mimo Rateč v Italijo in preko Predela nazaj v Slovenijo. Potem pa bi se sproti odločali za konkretnejše podvige.

Zjutraj je bila še tema, ko sem si skuhala kavo in istočasno spakirala nahrbtnik, v avto zmetala pohodne čevlje in palice. Na srečo sem lahko na zadnjem sedežu še malenkost zadremala. "Kavoljubci", kakršni smo bili ta dan skupaj, nismo mogli, da se ne bi ustavili še na eni kavi, v Vopi v Kranjski Gori. Kofe, ambient in splošno vzdušje so mi tam tako pri srcu že vrsto let, da se tam vedno rada ustavim. Tokrat me ni motil niti hrup zaradi prenavljanja lokala in tematske okrasitve za večerno žurko ob noči čarovnic.

Nismo se zadržali pretirano dolgo, ker smo imeli še kar nekaj vožnje pred seboj. Bolj, ko smo se bližali Predelu, bolj gosta je bila megla. Trma nas je silila, da smo se odpeljali do sedla in upali, da sloj megle ni debel in da nas bo na vrhu sedla pričakalo sonce. Iz ovinka v ovinek smo imeli manj upanja. Megla, megla in megla, povsod in vedno gostejša. Krepko sem bila razočarana. Niti svetlilo se ni, nič. Ni imelo smisla, da bi se odločili za pohod na Mangart, ne glede na željo. Nič nimaš od izleta, če celo pot vidiš le dober meter pred seboj. Poleg tega je še par stopinj hladneje in potem res ne moreš imeti lepega spomina na izlet.


Med vožnjo s sedla smo srečali dva para ljudi, ki s ose peljali na sedlo. Kaj, njim je vseeno, če bodo vsaj štiri ure hodili v megli? Kje drugje je verjetno bolje.
Od cesti se še vedno jasno vidi kraj, kjer se je pred leti utrgal plaz; kar z grozo sem si predstavljala, kaj so takrat doživljali prebivalci Loga. In ravno Log, ta luškana in prijetna vasica nam je priskrbel čudovit pogled naprej po dolini navzdol; že pred Klužami je sijalo sonce. V Logu sem se pravzaprav želela za hip ustaviti, ker mi je po pripovedovanju Log ostal v spominu kot kraj prijetnih ljudi, posebne arhitekture in v katerem deluje pub, katerega lastnik je "vaški posebnež". Nikakor ne z negativnim prizvokom, zagotovo pa je zanimiv človek. A čas nas je preganjal.



Nepričakovano smo se ustavili nekaj deset metrov naprej od trdnjave in se po urejeni potki spustili do Koritnice. Čista, na las podobna Soči, je poskočno skakljala preko skal, pritekla pa je prav izpod trdnjave, ki se je nekoliko više na griču kopala v soncu. Preko Koritnice na tem mestu vodi ozka brv. Mostovi so trdni, brvi pa... hinavsko se je guncala levo in desno. Kljub malce neprijetnemu občutku sem se podala čez, kjer je dalje vodila pot po vrhu kanjona prav do podstene. Pri koncu poti je zapičen spominski križ nekemu Štefanu, ki je tam nekje nesrečno preminil. Kako? Morda je se celo po kanjonu peljal s čolnom in se ni vse izteklo po njegovem planu?

Prava vaja za moč je bil naš vzpon do avta, na nivo ceste proti Bovcu. Morda celo tako zahtevna, da je druga ženska članica naše ekipice zahtevala postanek za nadomestilo "cukra v krvi" v Bovcu. "Čomparski" kraj je bil obsijan s soncem, zrak prijetno topel in ljudje so se martinčkali ob kofetkih. Ampak kaj bo pa pozimi? Kaninsko smučišče je "fuč", dva velika hotela so zaprli... koliko bo sploh turistov pozimi v Bovcu in kaj lahko nudijo turistom zdaj, ko smučarija odpade?




No, za nov cilj smo si izbrali planine pod verigo Tolminskega Kuka, Vrha nad Škrbino, Globokega in Vogla. Te planine so vse pašne in delujoče; Lom, Kuk in Razor. Nekoliko nižje ob cesti je še planina Stador, precej višje in nedostopna z avtomobilom pa planina Na kalu, ki je po vsej verjetnosti opuščena. Iz Tolmina cesta pelje skozi Podljubinj in Ljubinj, potem pa se začne strmeje vzpenjati in kmalu se asfalt spremeni v makadam. Na splošno je cesta precej lepa in lahko prevozna, ampak tokrat jo je nekoliko uničilo deževje, poleg tega pa še domači gozdarji med spravilom lesa, nekaj pa verjetno tudi traktorji in krave, ko so se ob nedavnem koncu sezone paše vračali v dolino. Sploh ker je cesta ozka in prekrita z listjem je srečanje z nasproti vozečimi (večinoma) domačini izziv. "Rikvercanje" kar naenkrat ni več tako enostavno. Po nekaj dozah stresa smo parkirali na Planini Kuk.

Glede na to, da je bila ura že krepko v popoldnevu, smo rekli, da gremo do planine Razor, potem pa se bomo odločili dalje.
Zrak je bil še nekoliko topel, malo ga je še grelo sonce, ampak ker je konec novembra že precej nizko niti nisem pričakovala viskih temperatur. Poleg tega je pihalo kar krepko. S planine Kuk do planine Razor pelje prijetna, precej zložna in široka pot, pastirji in sirarji jo uporabljajo celo kot vozno. Ljudi je bilo ta dan sila malo. Srečali smo četverico mlajših pohodnikov, ki so se vračali navzdol in malce kasneje še moškega z neskončno radovednim aljaškim malamutom. Radovedneža bi z lahkoto odpeljala s seboj.

Že po dobre pol ure smo prišli na planino Razor. Tam ni bilo žive duše. Pastirji in sirarji so že odšli in s seboj odpeljali krave in ovce. Tudi planinska koča malenkost više je bila zaprta. Edini ljudje na planini so bili tričlanska družina, ki so zavzeto nabirali šipek, ki ga je res v izobilju v tem času.




Planina me je prevzela, ponovno. Pojma nimam kaj je tisto, zaradi česar se mi na planinah svetijo oči. Še bolj so se mi zasvetile, ko sem daleč preko doline zagledala planino Sleme. To planino sem obiskala skupaj s še nekaj drugimi planinami pod Mrzlim vrhom. Vedno me navduši, ko od daleč zagledam planino, koije že poznam. Tako si lažje predstavljam, koliko planin in katere so bile (in so) na tako velikem, a vseeno malem področju in kako množična je bila gorska paša včasih. Hkrati pa še ugotavljam, koliko starih "pašnih običajev" se je ohranilo do danes.
Na planini Razor se je bilo potrebno odločiti, kaj bomo. Najbližja se nam je zdela varianta, da gremo na Vogel. Bila je tudi najpreprostejša, ker smo jo vsi že poznali. Na tablici je pisalo, da je do vrha Vogla dve uri hoda. Ker nas je preganjal čas, smo krepko zagrizli v pot in opravili vzpon v nekaj več, kakor eni uri. Skoraj rekreativna hitrostna dirka.
Na vrhu nas je ponovno posrkala vase megla in nam popolnoma onemogočila pogled na Bohinjsko stran. Videlo se je v Baško grapo, videla se je Rodica, videlo se je nazaj navzdol po naši poti, le moja želja po pogledu na Bohinjsko jezero je ostala neizpolnjena, spet. Poleg megle, nas je motil še hladen veter. Brez rokavic in praktično bunde bi primrznila na prvo skalo. Na Voglu je bila taprava zima!
 S čudežno najdbo rahlega zavetja nam je tudi s hitro hojo pridobljen čas omogočal, da smo na hitro nekaj pojedli, potem pa se odpravili nazaj v dolino. Pohvala gre "čuvajem" gorskih poti. Ne glede na krušljivost zgornjega dela poti in vsemu "šodru", sem z lahkoto stopala navzdol. Sicer je pot prijetna, ne prestrma in ugodna za hojo.

Z našim sestopom z Vogla je precej sestopilo tudi sonce z neba in pohiteli smo do avta nazaj na planino Kuk. Naša želja je bila, da bi se še pred temo vrnili nazaj v dolino, do Tolmina.
Pogled na planino je bil res lep. Popašeni travniki so dajali vtis jeseni in vladala je tišina. Le z Voglom nimam sreče. V tretje gre rado. Naslednjič, ko bom na tem koncu me zanima Vrh nad Škrbino in Globoko. Na Globokem se je bleščal zasilni bivak, nekaj deset metrov stran pa se je z varovalno barvno skrivala prava vojaška utrdba, še iz vojne. "Ferbec" me matra tudi, da bi videla planino Na kalu. Do tam je menda cele dve uri hoda, ampak verjetno se pot nič kaj dosti ne vzpne.

Mrak, veter in mraz so nas dokončno spravili s planin in dejansko je bil že čas za to. Vrhovi se bili vedno bolj megleni in veter se je vedno bolj krepil. Za okras sem nabrala še nekaj vejic zelenja brusnic, ki bodo še kar nekaj časa krasile mojo kuhinjo.


sreda, 30. oktober 2013

Polmaraton v Ljubljani, 2013

Verjetno malokdo od tekačev na dan Ljubljanskega maratona ni čutil predtekmovalne anksioznosti. Vsi smo imeli pričakovanja, vsi smo bili vsaj malo tekmovalni, vsak si je želel uresničiti zadani cilj. Ne glede na ta cilj, bodisi le preteči določeni razdaljo ali ob tem doseči še osebni rekord, nas je bilo na cilju dovolj nasmejanih, da lahko trdim, da nam je "lublanc" uspel.
Še ob jutranji kavi v Mantovi nisem bila pretirano dobro razpoložena in kot pred vsakim tekaškim preizkusom, sem se tudi tokrat spraševala "kaj mi je bilo tega treba". Vse skupaj v resnici ni nič zaskrbljujočega, ker ta občutek hitro mine. In je minil, že takoj v Ljubljani. Po lanski dobri ideji, da parkiramo v parkirni hiši na toplem, smo idejo izpeljali tudi letos.
Cela kopica, več njih, adrenalina me je spremljala med sprehodom preko tržnice. Nasproti so zasopihani hodili tekači, ki so opravili z desetimi kilometri, ko smo mi še pili kavo. Povsod naokoli je vse tekalo in poskakovalo, se raztegovalo... Nekateri so raztezne vaje združili s lepim razgledom na Ljubljanico in svoje znanje gimnastike pokazali na Mesarskem mostu. Mogoče so na hitro še kakšno ključavnico zaklenili na most. Jaz bi nanjo napisala "Barbara in moje superge", ker sem že vnaprej vedela, da mi bodo tudi teh 21 kilometrov dobro služile.  

Tekanje sem in tja, iskanje kolegov iz ekipe mi ni ustrzalo, priznam. Ampak v vsem navalu ljudi sem pozabila na to, ko sem mahala sosedu, pozdravila stalno stranko iz službe, pomahala sošolcu iz paralelke v osemletki, objela šefico, ker ji je odlično uspelo preteči desetko, čestitala tekaškim kolegom in se nasmejala za fotko ali dve.
Čas je bil da se odpravimo na štart. Štartne cone? Meni so jasne, seveda so mi. Marsikomu ne. Že tako me je malo pekla vest, ker sem se postavila v cono za pod 1:45, pa sem vsaj prvih deset kilometrov teka ugotavljala, da bi lahko šla celo v drugo cono. Drugo cono tekačev so spustili preko štarta eno minuto prej, kakor tretjo, pa sem več kot polovico poti lovila in prehitevala tekače, ki bi, če bi bili fer, štartali vsaj v drugi polovici tretje, če ne celo v četrti coni. Saj ne, da sem bila silno hitra, ampak oni so pa bili počasni. In resnično so ovirali hitrejše tekače. Sicer sem imela dovolj moči za skakanje na pločnike, bankine in za prehitevanje, ampak na 15. kilometru, ko ponavadi nastopi mala krizica, pa bi najraje kaj, milo rečeno, zelo naglas povedala. Ampak ok.



U, ja, štart. To je treba doživet! Ogromno ljudi, navijačev in "razgrajaška" glasba. Ni pogojev, da bi gledala v tla, adrenalin steče po žilah in ponosno dvigne ramena. Samo še štart na Suuntotu sem pritisnila in že sem bila na poti.
"Plah muzka" in gruče navijačev; preprosto uživaš v teku.
Progo poznam na pamet, točno mi je bilo jasno, kje me čakajo "nevarnosti". V resnici jih pravzaprav ni, ampak po tolkih tekih se že poznam tako dobro, da točno vem, kaj je lahko zame ovira in kaj mi povzroči težave. Podvoz pri Iliriji je že en njih. Zbrala sem se, da sem razmišljala le o dihanju in je šlo popolnoma brez problema. Je že super, da sem "naštudirala" vsak kilometer proge, ampak istočasno se je to pokazalo za slabost. Zmedlo me je, ko sem ugotovila, da bomo po Rožni dolini naredili še en uvivnk, ker je cesta pri tehnološkem parku prekopana. V resnici je bila brezvezna malenkost, ampak zaradi novitete, za katero nisem vedela, sem se počutila malce neugodno.
Marsikdo bi rekel, kaj vendar rabi taka povprečna rekreativka takšne priprave. No, zakaj pa ne? Vizualizacija tekmovanja ne škodi niti rekreativcu in če zaradi tega teče bolje kakor je planiral, še toliko bolj super. Znanje, ki mi je bilo podano na predavanjih iz psihologije športa, lahko kot trenerka ritmične gimnastike uporabim v dvorani in apliciram na mojo rekreacijo. Škodi ne.



Precej časa mi je šlo lahkotno in brez težav. Deset kilometrov sem odtekla še hitreje, kakor sem načrtovala, ampak počutila sem se dobro. Veter me ni motil... uživala sem. Tik pred vodno postajo v Dravljah sem srknila gelček in čez spila nekaj požirkov vode. Predlani sem srečala Petra, lani sem srečala Petra in letos sem ga kar poiskala. Sem predvidevala, da bo spet nekje v bližini. Ja, prekladal je neke sode z vodo. Je spodbudno, če ob progi srečaš poznanega človeka. Tudi že takšna malenkost vlije kanček energije na tek dalje.  



Malo sem izgubljala na hitrosti, malo so me že bolela kolena, ampak sem poskušala s čimbolj enakim in enakomernim tempom teči dalje. In ko mi je na Slovenčevi že postajalo dolgočasno, sem zagledala Matejko in Mitjo. Kakšno presenečenje! Matejka mi je potisnila v roko še bidon z Isostarjam, da sem naredila še nekaj požirkov. Juj, kako je prav prišla spodbuda!


Še Glinškova ploščad in Dunajska, pa smo fertik! Ja, sliši se fantastično, ampak v resnici... CESTA SE VLEČE KO HUDIČ! Pa še pihalo je prav neprijetno. Tu je prišla faza, ko me je vse motilo. Še najbolj me je jezil Anže. Prijetalj, ki je polmaraton tekel prvič, zato je se odločil, da bo tekel z menoj. Tekel je dva koraka pred menoj. Zakaj?! Laufej z mano vštric, če ti je prepočasi laufej naprej!

Pri Delu na Dunajski sem vzela še zalet na zadnji kilometer, in akcija. Potegnila sem skoraj kolikor sem lahko. Finiš od Figovca do Kongresnega trga ni kratek. Ljudje so navijali, ploskali, vpili, jaz pa tekla mimo njih, da se je veter delal. in končno cilj. Semafor je pokazal krepko preko dveh ur, ampak moja ura je povedala neto čas, s katerim sem bila zadovoljna. Spominsko medaljo sem dobila, do vode sem se morala pa še prebiti. Predaleč je bila.
Cilj, ki sem si ga zadala, sem izpolnila. Prišla sem na čas pod dvma urama in to kar za dve minuti pod dvema urama. Zame je to uspeh!
S tekom za letos že zdaleč nisem zaključila. Čaka me še Sežana in še en polmaraton, v Palmanovi. Ker sem zahtevna do same sebe, pričakujem še boljši rezultat, vsaj za sekundo. Če pa ne bo šlo, pa pač ne bo. Ampak bo!

četrtek, 10. oktober 2013

Očarljivi Gradež, skrivnosten Oglej in ponosna Palmanova

Razlog mi ni popolnoma znan, ampak Italija me je vedno privlačila. Všeč mi je njihov "ležeren" stil življenja, uživanje v življenju in sproščena miselnost. Dopade se si njihova arhitektura, stil, jezik in kultura. Ko sem v Italiji se ne počutim, da sem v tujini, počutim se domače, kot bi tja nekam spadala. Niti me ne preseneča več pogostost mojih obiskov Italije; pogosto sem v Italiji, iz veselja, ne nuje.
Ko se pojavi prost dan, ki ga lahko izkoristim za uživanje, me vleče v Italijo. Nazadnje me je potegnilo v Gradež, Oglej, Palmanovo, Udine in dalje proti Trbižu. Zadnji del poti sem bila že ujeta v temo, ampak Gradež in Oglej pa sta se mi predstavila v dnevni svetlobi. Čeprav tam nisem bila prvič.
Gradež mi je deloval kakor mešanica Benetk, Amsterdama, Pirana in Riminija. Mestna upadnica ob vodi, most na otok, v centru mesta "parkirišče" za jadrnice in čolne, tlakovane ozke uličice z cvetličnimi koriti na oknih in skupek vil, hotelov in "chic" stanovanj so me očarali. Čarobnost mestu daje predvsem mešanica, preplet starega mesta in novejših bivalnih in turističnih objektov. Višnjo na vrhu smetane doda še čistoča kraja. Nikjer nobene umazanije, odpadkov, smeti, papirčkov. Ničesar, kar bi kazilo ugled mesta. Tudi na parih mestih, kjer obnavljajo kak starejši objekt, so gradbeni odri postavljeni diskretno. In ljudje... domačinov je bilo videti bore malo, večina ljudi, ki sem jih srečavala, je bila Nemcev. Celo prometna obvestila na tablah so bila tudi v nemščini. Nemci so Gradež očitno vzeli za svojega.



Oglej je popolnoma drugačen. Deluje skrivnostno. Katedrala v središču kraja je lepša, ko je ne obdaja množica turistov z EOSi okoli vratu. Največkrat fotografiran objekt v Ogleju je bazilika z ravno streho, "krivec" za njo pa je bil patriarh Poppo, kasneje pa je bila obnavljena v gotskem slogu. Gotsko je tudi vzdušje za baziliko. Tu je namreč vojaško pokopališče z grobovi in skupne grobnice neznanih vojakov. Potka za škarpo pokopališča, luškana ko hudič, pelje do arheoloških ostankov antičnega pristanišča. Mogoče sem se odločila prav, ko se pred leti na faks nisem vpisala na arheologijo; zidki, zidovčki in škarpice me v resnici niso fascinirali in težko sem si prdstavljala karkoli konkretnega in oprijmljivega.

Najbolj "nora" je notranjost bazilike; po tleh en sam mozaik. Kamenček zraven kamenčka. Norci, kaj so delali! Pojavljajo se živalski motivi in zato ga je še lepše gledati. Ko se po nekaj stopnicah povzpneš do oltarja in stopiš na majhen balkonček, ki mu bi težko rekla prižnica, začutiš, kakšen vpliv so imeli "pridigarji" nad verniki. Predstavljala sem si pridigo iz ust človeka, ki stoji vsaj dva metra nad ljudmi in jim pridiga s široko razprtimi rokami. Skoraj lahko bi verjela karkoli bi rekel.




Palmanova, ki skoraj vpije "nihče mi nič ne more"; posebno mesto znotraj obzidja z lepim trgov, ki so ga ta dan do zadnjega kotička zapolnili prodajalci različnih izdelkov, hrane in pijače, ni manjkalo niti električnih avtomobilčkov za zaletavanje, vrtiljakov in drugačnih zabavnih igral. Ah kaj, čas je bil za cappuccino. Pred uživanjem v popoldanski kavici sem se še trudila z italijanščino; da bi razumela, ko mi je prijazno dekletce hotelo dopovedati, da sem se usedla na mokro blazino in da mi lahko prinese suho. Italijansko sem razumela vsako tretjo besedo, njene polomljene angleščine pa prav nič. Ampak kljub vsemu sem na koncu sedela na suhem.


Vožnja skozi Udine, Tarcento, Tricesimo in dalje do Trbiža me je dokončno utrudila in v Ratečah sem si zaželela, da bom spet kmalu v Italiji. Že ta vikend?

četrtek, 19. september 2013

"Jst grem tečt na Planino. Greš zravn?"

Iz česa delajo tekaške copate, da so moje že mičkano natrgane, pa jih imam le približno pol leta. Mrežica pri palcu že popušča. Dobro, je to vsaj dokaz, da jih uporabljam, da tečem. Marsikdo kupi tekaške copate, potem pa jih lično hrani v omari ali v najboljšem primeru v njih hodi na nedeljske sprehode z otroki in maltežanom.
Moje torej so v uporabi in pravzaprav jim popolnoma nič ne prizanašam. Preživljajo asfalt, makadam, slab makadam in kamenje, celo gozdne poti, korenine in listje. Svojemu namenu služijo več kot odlično in rada jih imam.
Danes so me spet spremljale na Planino. Popoldanski tek v očetovi družbi in na njegovo pobudo je bil dobrodošel. Predvsem zato, ker se popoldne še vedno nisem odločila, kakšnega teka se bom lotila, kljub temu, da sem o tem razmišljala praktično celo popoldne. Včeraj sem tekla urbano različico fartleka, danes sem se malček spogledovala z vajami za moč in šprinti, ampak končna odločitev je visela v zraku.
Tek na Planino je bil odličen, vreme zares idealno in po poti, kjer sva tekla ni bilo nikogar. Le na začetku poti sva srečala gručo žensk in vsaka od njih je nosila vrečko z nekaj jurčki. Ah, midva sva se raje posvetila teku, gobe bom iskala kdaj drugič. Počasi in sopihajoče sva napredovala v klanec in presenečena sem bila, s kakšno lahkoto mi gre. Res pa je, da sem šla na približno 80% moči.
Po delu poti, ki je precej razrita in kamnita sva raje upočasnila in s tekom nadaljevala po makadamski cesti, kar je za celotno telo veliko varneje in bolj zdravo. V končni fazi niti ne tečem gorskih tekov. Zadnji klanec sva malce pospešila za boljši občutek. Tako, da si se malce "ožel" tik pred ciljem.
                                                                      Ogrevanje, 2011
Kako lep razgled!!! Nebo je bilo "umito" in preko Ljubljanskega barja se je videlo na vse strani; do Ljubljane in tudi tja na iški konec. Tako lepo je bilo, da bi se najraje zasedela in zrla v daljavo, ampak sem bila preganjana in mojega razgledovanja je bilo konec. Navzdol sva tudi tekla; če ne dirjaš brezglavo in če si dovolj močan v nogah, tudi tek navzdol ni največji stres za noge in predvsem kolena. Sama pri sebi sem pogruntala (bolje pozno kakor nikoli), da če se trudim stopala postavljat paralelno, tako, da gre koleno naravnost preko stopala, kolena trpijo veliko manj in vse skupaj ni prav nič boleče. Očitno sem prerasla strogo začetniško obdobje in se lahko osredotočam tudi že na svojo lastno tehniko, ne le da se matram s pravilnim dihanjem in bolečimi mišicami.
V spodnjem delu poti sva zavila s cestice in skočila na gozdno potko nad Stajami. Podlaga je bila super mehka, balzam za sklepe. Resda z občasnimi koreninami ampak, če sem gledala pod noge, ni bilo nikakršnega problema. Bilo je veliko zabavneje, kakor tek po holmerju na ŽAKu v Ljubljani. Če ne drugega je bila že okolica bistveno lepša. Da zares ni bilo dolgočasno so poskrbele še ovire v obliki ležečih dreves; nekaj za preskočit, nekaj za preplazit, nekaj za prestopit. Ena sama zabava!
Skoraj prehitro sva prišla na cilj. Super mi je šlo, prijetno je bilo in uživala sem! Hja, in potem ni čudno, da se moje superge že trgajo. Niso najprimernejše za takšne podlage, ampak kaj, ko pa jih imam tako rada.

nedelja, 15. september 2013

Soča Outdoor Festival - Alpe Adria Trail Run

Da se ne zaciklamo v vsako leto ene in iste tekaške prireditve je treba "odkriti" kaj novega, obiskati kako novo prireditev, teči nekje, kjer proge ne poznamo in se predvsem zabavati. Novitet med teki, ki sem se jih letos udeležila je bilo kar nekaj (polmaratona v Trstu in Celovcu, Nočni tek na Vrhniki...), ampak pričakovanja glede tega v Tolminu so bila drugačna od pričakovanj na ostalih. Ni vedno potrebno postavljati novih rekordov, gledati na uro med tekom in ne dajati vsega od sebe le zato, da bomo cilj dosegli v času po naših najboljših zmožnostih. Včasih je najboljši občutek, če se enostavno zabavamo.
Vse zgoraj našteto je bil razlog, da sem se prijavila na Soča Outdoor Festival v Tolminu. Na onem koncu res še nikoli nisem tekala. Odločitev za prijavo se je izkazala za vrhunsko potezo. Tek se mi je vtisnil v spomin in name naredil vtis, ker je bil od ostalih nekoliko drugačen.

Teka, ki je bolj kros, kakor cestni tek, nikoli nisem marala, zato sem se takšnim tekom tudi izogibala. Do tega teka. Nazadnje sem tekla kros v osnovni šoli, ko me je učiteljica telovadbe skoraj prisilila v tek na šolskem tekmovanju v krosu. pa še tedaj sem se temu precej spretno izognila, češ, da ne smem teči, ker me čaka pomembno tekmovanje v ritmični gimnastiki.
Tokrat pa sem si zaželela nekaj drugačnega.



Foto: Soča Outdoor Festival
 Jutro je bilo hladno ko hudič in megleno, da se ni videlo kaj dosti lepe okolice. Jutranja kava mi je dala zagon in me ogrela za tekanje po še neznanih poteh in tega sem se resnično veselila. Prevzela sem štartno številno in že tedaj se mi je zdelo, da norcev, ki bomo tekli, ne bo prav veliko. Ja, le peščica zagnancev se nas je zbrala na makadamski poti pod štartnim lokom. No ja, blizu štartnega loka. Vsem je bilo malce nerodno, zato si nihče ni upal stopiti prav pod lok. Popolnoma drugačna scena, kakor na večini drugih tekov, ko se najbolj zagriženi postavijo tik pod štartni balon in s svojega mesta ne odstopijo niti za centimeter. Vsaj ne pred pokom štartne pištole.

Na štartu nas je že spremljalo sonce, v trenutku je postalo topleje in razgled na okoliške hribe je bil fantastičen. Senožeti so kar dihale z nami v jutranjem soncu in pogled na hišice za spravilo sena in orodja na travnikih je bil čudovit.
Najprej smo tekli v smeri proti Kobaridu, krožno stekli mimo kampa in so podali nazaj proti Tolminu. Tekla sem počasi; ker sem tako bolj uživala, ker se nisem želela "preterati" in ker so me mučile "ženske težave" in sem takorekoč tekla na Naklofen. Pa dobro, šlo je.

Pri zavoju proge smo tekli tik ob Soči, ki je imela barvo razredčenega, zeleno obarvanega mleka. Spustili so nas v "žbunje", ampak še dobro, da so ga prej posekali. Posebaj za nas, tekače, so pokosili travo, nasuli nekaj zemlje in vsepovsod izobesili trakove za označbo proge. Hja, pa taka označba! Ni mi bilo v pretirano škodo in ni se mi za pritoževati, ampak proga je bila slabo označena. Še posebaj na zadnji tretjini, ko je tekače usmerjal starejši gospod z belo brado. V zeleno-rumenem brezrokavniku nas je usmeril po strmih stopnicah in nato skozi mesto. Zdelo se nam je čudno, ampak smo kar tekli, dokler nam ni prijazni mladenič pojasnil, da smo zgrešili progo. Ne, gospod z brado nas je napačno usmeril. Tako so me ujele gospe, ki so bile sicer še bistveno počasnejše od mene. Nič čudnega, ko pa sem tekla kakšnega pol kilometra več.
Med tekom se mi je klepetalo in dolg jezik mi ni dal miru, da bi bila tiho. Tako sem pohvalila učni gozdiček za otroke, zaželela dober tek simpatičnemu mladcu, ki je glodal študentsko hrano, pokomentirala strme stopnice in se čudila, kako je lahko zadnja vodna postaja sto metrov pred ciljem.
Ampak vse skupaj je bilo luškano in zabavno.

Tudi sam tek v končni fazi ni bil grozen; ni me motilo, da sem večino tekla po travniku in so se mi gležnji zvračali v vse možne smeri. Proga je bila posrečeno zavita in zato tako zanimiva. Tekli smo mimo nemške kostnice, tolminskega britofa in čudovitega sotočja Soče in Tolminke. Na cilju me ni motilo niti to, da sem morala vrniti čip, če sem želela biti uvrščena.

In po teku sem se ponovno počutila fantastično. Nisem postavila rekorda, ne osebnega ne katerega koli drugega. glede na vse splete in preplete okoliščin sem odtekla fantastično in ob tem uživala. S tem pa tudi prekinila precej dolgo "laufarsko" pavzo.
Ko pa sem že pisala o samonagrajevanju po uspešnem teku; nagradila sem se s pogledi na dobro izgledajoče MTB kolesarje, pa čeprav so bili zakamuflirani s čeladami. Malo heca!

ponedeljek, 26. avgust 2013

Nočni tek na Vrhniki

Ker je v dvoje, troje ali skupinsko lažje, sem bila motivator in spodbujevalec. Pravzaprav nič težkega, le pred štartom sem dala nekaj nasvetov, potem pa tekla. Nekaj sto metrov pred koncem sem rekla nekaj spodbudnih besed, počasi pospešila do ciljnega balona in na koncu s ponosom in veseljem zavpila BRAVO!
Napovedana je bila prireditev, Nočni tek na Vrhniki. Ta je bil organiziran v sklopu še precej drugih nočnih tekov po Sloveniji. Od vsega začetka se ga nisem nameravala udeležiti, sploh ker sem pred slabim tednom tekla 21ko, poleg tega bi mi bilo zoprno teči štiri kroge po Vrhniki, če bi se odločila pa le za dva kroge, bi bilo to le pet kilometrov, ki pa bi jih morala preteči zelo hitro, da bi bilo zadovoljna sama s seboj.
Če me Mateja ne bi pregovorila, da tečem z njo njen tempo, bi stala med gledalci, tako pa sem že popoldne odšla po štartno številko in se nekaj po 20. uri odpravila na štart na Staro cesto. Pravzaprav je bil dober občutek, ko sem polna adranalina stopala do štarta in čutila tekmovalno ozračje, pa čeprav v bistvu nisem tekmovala. Najboljši občutek pa je bil, ker nisem imela težav z logistiko; tudi, če bi kakšen kos opreme pozabila doma, bi lahko na hitro stekla ponj.
Mateji sem svetovala, da se malce ogrejemo in razmigamo, potem pa počasi pripravimo na tek. Malo živčnosti je bilo čutiti v zraku. Uspela sem jo prepričati tudi, da ne potrebuje mp3-ja, ker je tako tek bolj zabaven, bolj ga doživiš, lažje poslušaš svoj ritem teka in dihanja, zamotijo te pa tako ali tako drugi tekači. Tokrat sva bila ob njej še Anže in jaz, tako da ni bilo variante, da bi ji bilo dolgčas.
Odšteli smo zadnje sekunde in stekli. Pričeli smo precej hitro. Morda celo prehitro, ampak kaj, ko nisem poznala njenega tempa. Tako smo prvi in drugi krog tekli skoraj tako hitro, kakor je moj tempo na enaindvajset kilometrov. Zdelo se mi je super in po drugem krogu sem na hitro izračunala, da četudi nekoliko upočasnimo tempo, lahko še vedno pridemo v cilj pod eno ura, kar bi nam bilo več kot povšeči.
Vzdušje na progi je bilo fenomenalno. Povsod je bilo polno navijačev, na vsakem vogalu je stala gruča ljudi in vpila, ploskala in navijala za nas, mučenike, ki pa smo predvsem uživali. Prednost domačega kraja je tudi ta, da poznaš veliko ljudi in oni poznajo tebe in te tako še toliko bolj spodbujajo. Dostikrat je dovolj, da te le pozdravijo.
Držala sem Matejin tempo in res uživala v teku. Kmalu v drugem krogu so nas začeli prehitevati najhitrejši, ki so imeli v glavi in v nogah veliko več moči, kakor mi, nedeljski tekači in rekreativci. Nekaj od njih sem jih prepoznala po načinu in tehniki teka in jim zavpila kakšno spodbudno besedo. Sem in tja se je zgodilo kakšno presenečenje; da me je prehitel in pozdravil kdo od znancev, ki ga sploh nisem pričakovala.
Kljub majši utrujenosti, zadihanosti in precej hitremu začetku, Mateja ni popuščala in sledila sem ji, čeprav sem jo istočasno preganjala. Vedela sem, da je sposobna teči pod eno uro. Tempo je res nekoliko popustil, a imeli smo še nekaj časa v rezervi iz prvih dveh krogov. V zadnjem krogu smo mimo Mantove stisnili še zadnje uvivnke, potem pa se pognali po Stari cesti do ciljne ravnine in cilja. Zadnjih nekaj deset metrov sem zavpila "no, dejmo, stisn do konca, ajde gremo", in v pospešenem ritmu smo prečkali ciljno črto. Tedaj je ura kazala nekaj malega več kakor 59 minut.
Odlično! Vrhunsko! To je bil Matejin daleč najboljši čas do sedaj. Bila je vesela in zadovoljna, jaz pa ponosna nanjo. Rekla mi je, da sama česa takšnega ne bi zmogla. Verjamem. Pa ne zato, ker mislim, da fizično tega ne bi bila sposobna, ampak enostavneje je teči, če teče nekdo ob tebi, četudi popolnoma brez besed. 
Padel je nov rekord. Pa ne moj, ampak Matejin. In jaz se počutim deloma odgovorna zanj. Četudi sem prispevala malo, sem vesela.
In nenazadnje mi ni žal, da sem plačala štartnino in odtekla štiri kroge po Vrhniki. Imela sem se odlično in ravno to je najbolj pomembno.

torek, 20. avgust 2013

Wörthersee Halbmaraton - Enaindvajset kilometrov severne obale Vrbskega jezera

Preživela sem drugo dejanje trilogije polmaratonov Run Alpe Adria. S prvim sem opravila v začetku maja v Trstu, tokrat pa sem tekla ob sladki vodi. Ob Vrbskem jezeru. In ker je še vedno čas poletnih dopustov, sem združila prijetno s prijetnim in se v Avstrijo odpravila nekaj dni pred tekom. Uživancija ob jezeru, spanje v kampu in odklop od vsakodnevnih obveznosti je bila prava relaksacija pred 21ko.
Kljub odlični organizaciji teka, kar sem od Avstrijcev tudi pričakovala, ves protokol okoli teka zame ni minil brez manjšega stresa. Ta je, logično, nastopil v največji meri tik pred nastopom. Kljub temu, da sem imela že večer prej pripravljeno popolnoma vse, kar sem zjutraj potrebovala, sem imela občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Na srečo je bil ta občutek lažen, bil je le trema.
Časa za jutranjo pripravo sem imela dovolj. Budilko sem si naravnala na nekaj čez 6. uro zjutraj in edini "norci", ki smo bili tako zgodaj pokonci, smo bili tekači. Na  hitro sem spila kavo, pojedla vafelj in se odpravila na parkirišče pred Minimundusom, kjer nas je pobral avtobus in nas peljal do železniške postaje, kjer nas je nato vlak peljal do Veldna, kjer je bil štart polmaratona.
Moja nervoza je bila na vrhuncu, čeprav praktično brez razloga. Srečala sem še svoje tekaške kompanijone in bili smo pripravljeni na izziv.



Vožnja do Veldna je bila pravzaprav prijetna in mešanica s klepetom je name delovala sproščujoče. Od postaje, kjer smo izstopili z vlaka do štarta ,smo se sprehodili skozi mesto, ki me je očaralo. Res ga nisem videla podrobno, ampak name je naredil vtis, da je to kot nekakšna avstrijska Cortina d'Ampezzo. Res lep kraj. Povsod  so fontane, rože na vseh balkonih, lično urejeni lokalčki, nikjer nobenih smeti in zelenica pokošena s kirurško natančnostjo.
Do štarta ni bilo več dosti časa, zato sem se ogrela, raztegnila mišice in popokala vse čudno postavljene sklepe v telesu. Spila sem še nekaj požirkov vode in našo garderobo odnesla na ustrezen tovornjaček, ki je med tekom pripeljal opremo tekačev na cilj. Očitno sem zgledala zmedena, ker me je prijazna gospodična, članica osebja, vprašala, če vem, kam grem. "Valjda vem."
Na štart sem šla sama. Mitja se je zrinil naprej, Janja in Mojca sta ostali nekje zadaj. Cona za čas 2 uri in 15 minut se mi je zdela popolnoma uredu. Ni se mi ljubilo prerivati.

Pogledovala se tekače okoli sebe in vsi so bili videti živčni in napeti. Zadnje priprave so dostikrat najbolj pomembne. Vezalke, trak s štartno številko, ure in trakovi za merjenje utripa, elastika za v čop spete lase... Frajer za mikrofonom je začel odštevati. "Zehn, neun, acht, sieben, sechs, funf, vier, drei, zwei, ein!" In zgodilo se ni nič. Še kar nekaj časa smo stali na mestu, približno cele štiri minute. Tolikšna je bila na koncu tudi razlika med bruto in neto časi.

Ampak potem smo se zganili in stekli po glavni ulici Veldna. Prijetno je bilo teči, ko sem slišala ljudi navijati in vzklikati: "Super, weiter, super!"
Od začetka je bila proga lepa, široka cesta in se je enakomerno dvigala in spuščala. Tekla sem zmerno, bilo mi je udobno, nisem se naprezala in s takšnim tempom sem pred seboj zagledala zajčka za čas 2:10. Rekla sem si, da to pa ne blo šlo in počasi in vztrajno lovila onega nekoliko naprej s tempom za dve uri. Ujela sem ga z lahkoto in precej časa sem ga držala na enaki razdalji. Vse se je postavilo na glavo na nekem 8. kilometru, ko so nam čudno zavili progo, da je bilo potrebno spreminjati ritem dihanja. Tu pa sem bila precej šibka in posledica tega je bila boleča prepona. To je zadnje kar sem si želala, ampak, ker vem, da moje trebušne mišice niso kot kamen skala kost, sem sprejela bolečine za logične. Na vse pretege sem poskušala predihati prepono, ampak ni šlo. Stopila sem ob cesto in se ustavila. Naredila sem globok predklon in globoko dihala, da je bolečina popustila. In je. Kljub vsej svoji brihtnosti, kaj je potrebno narediti, da prepona neha zategovati, sem se iz predklona dvignila prehitro in zavrtelo se mi je v glavi. Pričakovan odziv in ko je minil, sem tekla dalje. Naprej je šlo bolj lahkotno, le vse tiste ovinke, ostre zavoje, podvoze in nadvoze in odtekla z nakoliko previdnosti in pazila na ritem dihanja.

Predstavljala sem si, da bomo cel čas tekli ob jezeru, da bom lahko opazovala čolničke in jadrnice, ampak ni bilo tako. Proga je večkrat zavila tako, da jezera sploh ni bilo videti. Škoda. Tudi navijačev ni bilo veliko. Zares velike pohvale gredo parim ljudem, ki so se odločili porabiti nekaj vode za to, da bi nam olajšali tek. Jaz pa sem izkoristila vsako vodo, ki sem jo zagledala na progi. Morda celo preveč, ker sem na koncu že čofotala v tekaških copatih.
Izkoristila sem tudi vsako navijanje ob cesti, da mi je vlilo kanček dodatne moči. Posebno glasna so bila dekleta na nekem 13. kilometru. Vpila in navijala so za vse tekače. Razporejena so bila po delu ravnine in vsaka je imela s seboj tudi radio, iz katerih je bučala glasna glasba. Zaslišala sem komad od Armina van Buurna. Beselilo pa je bilo: "And I don’t even know how I survive... no I don’t even know if I’m alive... without you now this is what it feels like." Prva stvar, ki mi je padla na pamet je bila VODA!!! Ja, vroče mi je bilo in usta sem imela suha, da sem komaj čakala novo vodno postajo.
Pravzaprav so mi kilometri od 13. do 19. hitro minevali. Mimogrede sem bila na 20. kilometru, kjer sem že od daleč zagledala Anžeta s fotoaparatom, nekoliko naprej pa še Bojana. Bojan mi je zavpil: "Stisn, Barbara, sam še en kilometer maš! Pr bananah se dobimo! Dejmo, Barbara!" Nisem vedela ali naj se smejim ali ostanem resna in na vso moč pretečem še zadnji kilometer. Odločila sem se za slednje.

 



Potegnila sem, ljudi je bilo vedno več ob progi in pot mi je postala znana, ker sem se dva večera nazaj tam sprehajala. Zaslišali so se bobni in nekdo je igral na didgeridoo. Počudila sem se, kot da sem prišvigala izza uvivnka in v zadnjih nekaj metrih prehitela še nekaj tipov pred menoj za katere se je zdelo, da dajejo od sebe zadnje atome moči. Tudi ciljna ravnina je bila tukaj ciljna vijuga. Teči je bilo potrebno preko nekega plavajočega odra pred celo tribuno ljudi. Počutila sem se, kot da sem postavljena na ogled. Sledil je le še zadnji vzpon preko klančine iz desk pod semaforjem, ki je ob mojem prihodu kazal dve uri, sedem minut in še nekaj malega. Ampak to je bil bruto čas.


Segla sem po medalji, ki mi je pripadala in pograbila vodo in še nek čuden mehurčkast napitek. Počasi sem se odpravila po našo garderobo in počakala na ostale moje sotekače in spremljevalce.
Bolj, ko sem razmišljala, bolj sem bila zadovoljna s svojim tekom in istočasno jezna, da mi prepona ni dala miru. Ampak dejstvo, da je bil moj neto čas 2 uri in 3 minute, kljub mojemu ustavljanju, me je veselilo. Na hitro sem izračunala, da bi sicer brez težav tekla pod dvema urama, kar pa zame sploh ni tako slabo, glede na to, kako "razštelano" bitje sem.
 Vesela sem bila tudi, da moje noge niso utrpele večjih bolečin, da me niso bolele tako močno, kakor po teku v Trstu, da mi je 21 kilometrov minilo hitro in da sem od teka v Trstu kljub vsemu napredovala.
V zadnjem dejanju trilogije tekov med Alpami in morjem ciljam na čas pod dvema urama. Do takrat pa bo trpela predvsem moja prepona...