nedelja, 02. december 2012

Beli konji in Andrej iz Gorice



Veseli december se je začel. Kuhano vino, lučke, posebno božično-novoletno razpoloženje in nikakor se ne moram otresti občutka, da je to tudi čas, ki prinaša vsaj nekaj malega človeške hinavščine. Ljubljanske ulice v središču mesta se že svetijo v razkošnih barvah modre in te pravzaprav ustvarijo takšno resnično romantično vzdušje. Vedno so mi bile najbolj všeč ravno modre lučke, tako elegantne se mi zdijo. Najlepši trenutkek, ki si ga lahko zamislim ob tem je tisti, ko z osebo, ki jo imaš neizmerno rad, stojiš na sredi Šuštarskega mosta in skupaj, brez besed, zreta proti Prešernoven trgu.

Ja, tako je v idealnem svetu, v realnem pa se mi vse zdi obrnjeno na glavo. Jutranji potresi, ne tako dolgo nazaj poplave, poleti nas je pestila suša. Tudi vrhniška Bela je terjala davek. Vrsto let se je ravno ob njej redno igrala mularija vseh starosti, pa se nikoli nikomur ni zgodilo nič hujšega. Zdaj pa se je zgodila strašna nesreča.
Ubogi naš planet! Saj ni čudno, da je "utrujen". Skupaj z našo predrago Zemljo visimo z glavo navzdol tudi ljudje. Zakaj tistih ogromno kilometrov lučk? Elektrika je draga in ne pojavi se kar sama od sebe. Denarja na splošno ni, ampak za lučke in elekrtiko ga je očitno dovolj. In vsi tile protesti so mi sicer jasni, ampak zakaj je potrebno uničevat tujo lastnino in zažigat bale sena, pa ne ravno. Skrajno neumno, trapasto in neodgovorno je zažgati celo balo seno, zato da pokažeš politikom, da misliš resno. Konji v Lipici pa nimajo dovolj sena za prehrano.

Nabralo se je preveč packarije in potrebno jo je pomesti in še oprati in dezentificirati. Ali bo res konec sveta ali pa je to le vračanje v temačni srednji vek. Ne moremo vedeti, kaj nam je namenilo vesolje, zato je potrebno izkoristiti lepe trenutke, ki se kljub vsemu še vedno ponujajo kar sami, le zagrabit jih moramo.

In en takšnih trenutkov je bil nedeljski obisk Lipice.





Vremenski obeti niso bili spodbudni, a tudi ne zastrašujoči. Splačalo se je izkoristit dan odprtih vrat, ko je bil ogled Kobilarne brezplačen. Ljudi je bilo presenetljivo dosti, glede na vreme. Rahel dež se je stopnjeval do precej močnega dežja, zato je bil mali vijolični dežnik v torbici neprecenljiv.

Ogledala sem si trening ježe lipicancev in moj prvi pomislek je bil, da mi konjički niso delovali, da jih prav posebno veseli menjava nog v dvojnem galopu, piruete, poskokci in podobno. Tudi že sama njihova drža mi ni delovala naravno. Pa vendar so izgledali lepo in do neke mere celo elegantno.
Podkovanje belih žrebcev poteka ravno tako kot pri vsakem drugem konju. Srh me je spreletel, ko je podkovski kovač z vso močjo zabil žebelj konjičku v kopito. Vem, da konja to ne boli, pa vendar je izgledalo malo srhljivo. Konj pa je ob vsem tem le mirno stal in brez pritoževanja prenašal, ko sta mu dva mojstra krivila taco.

Nasmejal nas je možakar, ki je bil oblečen v moško obleko iz približno leta 1900 in je predstavljal Martina Krpana. Sam po sebi niti ne bi bil tako smešen, če mu ne bi v žepu zazvonil telefon in se nam ne bi opravičil: "Se opravičujem. Obmejna policija me kliče. Očitno je nekej narobe, ampak bom prec zrihtal."




Neverjetno količino spoštovanja sem občutila, ko sem bila v bližini onih velikih belih živali. Verjamem, da so prijazne in da nikomur nočejo storiti žalega, a jim kljub vsemu ne zaupam popolnoma. Vedno se branim, da konji hinavsko gledajo, a to so le besede, ki jih izzove moje, pravzaprav, strahospoštovanje. Od neprijetnega dogodka s kravami na planini pod Mišelj vrhom letos poleti in mojega nerodnega padca, ko sem želela zbežati pred kozorogi pod Špikom Hude police, imam še večji "rešpekt" pred kopitarji, majhnimi ali velikimi.




Pa vendar so lipicanci izredne živali, za katere pravijo, da so to konji, ki zelo zgodaj posivijo. S tem je seveda mišljeno, da se njihova dlaka obarva belo v starosti, tako kot posivijo ljudje, ko so starejši. Pravila, kdaj konj postane bel ni. Nekateri posiviljo prej, drugi pozneje, vsi pa se skotijo skoraj čisto črni. Podobna zgodba, kot z labodi in grdim račkom. Obarvanost se je lepo videla v grajskem hlevu, kjer je bil v vsakem boksu zaprt po en konj. Nad vrati boksa je bila tablica, ki je pojasnjevala, kako je konju ime, kdo sta bila njegova prednika in datum skotitve. Tako je bilo z lahkoto ugotoviti, da je bil konj, skoten leta 2006 še nekoliko siv, tisti, ki je prirezgetal na svet leta 1997 pa že snežno bel.





Super dobro so opremili in uredili manjši interaktivni muzejček imenovan Lipikum, ki na zanimiv način prikaže in pojasni vse značajske, fizične in delovne lastnosti lipicancev. V njem lahko otroci in odrasli spoznamo iz kakšnih živali so se razvili konji, zakaj je konjev nos tako zelo občutljiv, da lahko lipicanec obrne uho tudi za 180 stopinj, kako je potekala evolucija konj, za kaj so konje uporabljali v preteklosti, kakšna je bila vloga lipicanca v razvoju lokalnega turizma in kateri korak je konja najtežje naučiti pri dresuri.

Posebno je moj pogled pritegnila cerkev sv. Antona Padovanskega. Majhna cerkvica, ki na zunaj ne daje občutka veličine. V vsako cerkev grem rada, jo pogledam s kulturnaga in arhitekturnega vidika, tokrat pa je prevladala še moja ljubezen do živali. Ko sem pogledala preko stopnišča proti oltarju cerkvice sem zagledala mačka. Mačka v cerkvi. In neverjetno dober moment bi lahko zabeležila s fotoaparatom, če ne bi po svoji navadi zavpila: "Lejga, muci!" Ta muci se me je seveda ustrašil in zbežal na balkon cerkve. Tako sem še nekaj časa razmišljala, kako mi je žal za mucijev pobeg pred mano. Vse do Muzeja kočij mi ta misel ni dala miru. V resnici nič takšnega, a meni je bilo pomembno in vredno razmišljanja.

Muzej kočij lepo popestri ogled kobilarne. Na žalost je še kar nekaj kočij ravno v restavratorskem postopku. Sklepam, da je problem v denarju in upam, da se kmalu najde dovolj sredstev, da se bodo kočije primerno ohranile in zavarovale kot premična kulturna dediščina lokalnega pomena. Spraševala pa sem se, ali zapravljivček sodi med vozove ali kočije.  

Kot se spodobi ali pa bi se spodobilo, je tu ohranjena in vzdrževana tudi kraška hiša. Tipična kamnita kraška arhitektura vedno privabi moj pogled. Temu objektu so spremenili namembnost in danes je v hiši galerija, a je kljub temu ohranjena tudi značilna notranjščina z značilnim ognjiščem.

Za mlade obiskovalce je bilo atraktivno drsališče, medtem, ko so odrasli obiskovalci lahko pasli oči ali zapravili kak evro na stojnicah z izdelki domače ročne obrti.


Te pa nikakor ni manjkalo na Andrejevem sejmu v Gorici.

Že najti parkirno mesto je bila prava umetnost, saj je bil velik del centra mesta zaprt za promet. Ampak vztrajnost je bila poplačana in avto, parkiran bočno nedaleč od dogajanja, zadovoljva nagrada. Kljub mrazu in ne tako zelo šibki burji, se je bilo luštno sprehajati med stonjicami. Več kot presenetila me je obsežnost sejma, količina in pestrost ponudbe ter različnost narodnosti prodajalcev izdelkov. Kitajci so prodajali oblačila, črnci torbice in denarnice, Indijci rute in šale, Perujci lovilce sanj in CDje z njihovo glasbo na piščali. Vmes se je slišal še celo didgeridoo.




V Gorici vlada povsem decembersko vzdušje, ljudje so na sejmu nakupovali in otroci so se zabavali na vrtiljakih, hiši strahov ali ob ciljanju pločevink, kjer si za nagrado za zadeto pločevinko dobil plišastega medvedka. Noro slastna je bila videti razkošna ponudna bonbonov, pečenih jabolk, kandiranega sadja, oliv s Sicijije in vseh vrst začimb. Vsega sadja, zelenjave in začimb, roko na srce, niti poznala nisem.

Šepala je le gostinska ponudba. Če si bil lačen, nisi smel biti vegeterijanec. Meso vsepovsod, v glavnini svinjina. Bolj mi je dišalo kuhano vino, ki mu Italijani rečejo "vin brule", pa hkrati vendarle ne dovolj, da bi si ga privoščila kozarček.

Kdo je bil ta Andrej, po katerem se sejem imenuje pa še danes nevem. Ampak bo verjetno kar držal podatek, da je to tisti Andrej, ki je zavetnik Gorice.



Ob vrnitvi je kljub napovedi nekoliko presenetil sneg, ki ga je namedlo že kar nekaj centimetrov. Od Postojne do Grčarevca ga je bilo vedno več, nato pa do Vrhnike ponovno vedno manj. Zima kaže zobe, kmalu bo naredila križec tudi na koledarju. Miklavž sicer ne, ampak Božiček in Dedek Mraz pa bosta potrebovala sneg, da bodo jeleni lahko privlekli sani vse do pridnih otrok.




Ko zapade sneg se vse umiri, še zvoki obnemijo. Le še iz dimnikov hiš se vali dim, ki se zažre v plašč, da ob prihodu domov oddajaš vonj po nečem prekajenem. Poseben čar snegu dajejo naši koraki, ki puščajo sledi in o ničemer več ne razmišljaš, ko snežinke belijo tvojo kapo medtem, ko prav po otroško grizljaš podarjen rožič.


Ni komentarjev: