ponedeljek, 19. november 2012

Štanjel in Pliskovica, med dnevom in nočjo

Sobota se mi je zdela ravno pravšnja za popoldanski izlet na Kras. No, v planu je bil predvsem obisk Pliskovice in "event" v tamkajšnjem balinišču, ki pa sem se mu zaradi spleta okoliščin odpovedala.
Včasih se mi zdi, da bi morala živeti na Krasu. Ne vem niti na katerem delu Krasa. Morda niti ne na Krasu in bi se zadovoljila že z zahodnim delom Vipavske doline. Oni konec me neverjetno privlači, tretjina mene pripada Krasu, čeprav se to seveda smešno sliši. Včasih v hecu rada povem, da ko bom velika, si bom kupila hišo prav tam, kaj bom počela pa nevem.


Kraški kamen, kljub svoji pustosti in trdnosti, daje vasem posebno čarobnost, najsi bodo to majhne ali velike vasi. En večjih in najpogosteje obiskanih krajev je gotovo Štanjel. Težko mu je to zameriti, saj je s svojim gradom in Ferarrijevem vrtom prava posebnost na vzpetini med kraško planoto in vasmi Renče, Branik in drugimi na oni strani.
Da pot ni bila tako monotona, sva šla tokrat v Štanjel preko Logatca, Kalc in Stare pošte do Cola in se spustila do Ajdovščine, na Kras pa "splezala" mimo Manč do Kobdilja. V Štanjel sva prišla relativno pozno popoldne, kar pa sploh ni bilo tako slabo, saj mi je sprehod dobro del in priložnost, da sem s "škarpe" ob gotski cerkvi sredi vasi opazovala sončni zahod je bila neprecenljiva, sam sončni zahod pa skoraj pravljičen. Navdušena sem bila nad mojo ponovno "najdbo" kraške hiše in vodnjaka ob njej, da pa kamniti žleb v meni prebudi pravo majceno evforijo, sem pa vedno znova presenečena.
Prebivalci se ukvarjajo z vsem mogočim, da bi navdušili in privabili turiste in hkrati še kaj malega zaslužili. Majcena galerija, čebelarstvo, prodaja žganja, medu, kakija ter umetnij vžganih v les so bili glavna vaška ponudba. Pogrešam le še kakšno ljubko urejeno kavarnico, magari na vrtu graščine, kjer so ponavadi poročna slavja.
Ko je sonce zahajalo, so se pročelja hiš kopala v ognjeno oranžni barvi. Kakšno srečo sem imela, da sem se tam znašla ravno ob tistem času. In ko je sonce popolnoma zašlo, sta na kraška tla legla mrak in tišina. Nobenega avtomobilskega vrveža ni bilo, nobenega drugega hrupa. Zakaj je bil večer tako drugačen, kakor pri nas!
Odpeljala sva se proti Pliskovici. Kar skozi Kobjeglavo in mimo Coljave. Po tej cesti se pride v Pliskovico z zadnje strani vasi in vmes se prečka tudi Pliskino pot, katero toplo priporočam za kak popoldanski izlet.
Parkirala sva na začetku vasi, kjer vedno parkiram in se peš odpravila v vas. Želela sva najti balinišče in si ogledati vas, vse tja do cerkve. Mimogrede sem Anžetu razložila še, zakaj je murva (lahko) hišno drevo in kaj se dogaja na Dnevu odprtih borjačev, ki je ponavadi konec aprila. 
Čeprav v temi, imaš v vasi kaj za videti. Pliskovico sem podnevi videla že velikokrat, v temi pa še nikoli, tako, da sem si to tokrat štela v pustolovščino. Čeprav s fotoaparatom v roki, sem očitno izgledala kot domačinka, ko me je simpatični Italijan vprašal, kje je hiša številka 59. Prestrašila sem se govorjenja po italijansko, tako da se je moral potruditi on in govoriti angleško. Ampak kljub temu mu nisem znala pomagati.
Po dobri uri sprehajanja po že kar hladnem zraku, sva se odpeljala proti Novi Gorici. Kar tako, za hec in ker se mi je zdela boljša ideja od morja. Pa še veliko bližje je. Zdaj sem že poznala pot do tja in zemljevida sploh nisva potrebovala. Kakšno presenečenje je bila čreda divjih prašičev, ki so se pasli kar ob cesti nekje med vasmi. Še nikoli nisem videla divljega prašiča v naravi, tedaj pa jih je bilo najmanj deset na kupu. Še dobro, da sem bila v avtu, na varnem. Navdušujoče!
Veliki Dol, Komen, Gorjansko, Ivanji Grad, Opatje selo in spust preko roba je pospremil pogled na Mirnski grad. Kolebala sva med "staro" Gorico in Novo Gorico, ampak ker resnično nisem imela energije za razvozlavanje slabih cestnih oznak in smerokazov v Italiji, sem se odločila za Novo Gorico. Bela kava v Qlandiji in polnočna večerja v McDonaldsu na Rudniku sta označili konec dneva. Kar malo prepozno za moje dogodivščine naslednjega dne.


Obožujem izlete na Kras in vsakič se imam krasno, ne glede na to, kaj počnem in s kakšnim razlogom sem tam. Pred šestimi leti sem se prvič podrobneje seznanila s posebnostmi, ko sem pisala krajšo nalogo na temo festivalov in si izbrala Dan odprtih borjačev. Tedaj sem cel vikend preživela v Mladinskem hostlu v Pliskovici. Od takrat se v Pliskovico vračam pogosto; na žetev sivke, tečaj o divji hrani ali na kolesarski vikend. Včasih pa je za "battery refill" dovolj le vožnja po tistih ovinkih, klančkih in spustih.

1 komentar:

AP pravi ...

Vidim, da si uživala, res lep izlet... Kras pa res neverjetno privlači in vleče z neko nevidno silo, morda zaradi prelepe pokrajne, morda zaradi prijaznih ljudi, morda zaradi prijetno spokojnih vasi...