ponedeljek, 01. oktober 2012

Krk, ampak brez tekaških copat

Kako grešno je preživeti dopust brez teka? Ali je dopust namenjem počitku? Ok, ampak kakšnemu počitku? Počitku od napornih dni v službi, na faksu ali fizičnemu počitku? Saj pravzaprav nevem. Na dopustu počnem stvari, ki me veselijo, me sproščajo in me "nafilajo" z energijo. In ker je med njimi tudi tek, se gotovo ne počutim dobro, ker že kar nekaj dni zapored nisem pretekla niti kilometra. In najbližje tekaškim oblačilcem sem bila, ko sem pet dni po potovalki premetavala vrečko s tekaško majico in nogavicami. A me lahko tolaži dejstvo, da sem pred tem "dolgim počitkom" opravila relativno soliden trening? Daljši tek, 16km, v spodobnem času, s korakom, ki ga sama imenujem "strumno in veselo". Palčki iz Sneguljčice pa pri tem nimajo nič, razen tega, da so mi pomagali spakirati potovalko za dopust. No, ja.
Pa če odmislim tek, lahko rečem, da sem si dopust zaslužila. Stres in dolgočasno posedanje za pisalno mizo s hitrim memoriziranjem čimvečjega števila podatkov sta gotovo pripomogla, da sem zares potrebovala nekaj dni odklopa med rožmarinom, sivko in morsko soljo.
Odklopila sem se najprej v Puli in na Kamenjaku. Slackline, gugalnice, trampolin in tobogan iz majhnih vrtljivih kroglic v kombinaciji z limonado in sangrijo ter vse polno arhaičnih predmetov so sproščujoči in zabavni. Veliko bolj kakor valovi, nastali zaradi močnega juga, zaradi katerega sva Silbo in Olib zamenjala s Krkom. Plovba čez Kvarner gotovo ne bi bila varna odločitev v tistem trenutku. V takem vetru stati na trdnih tleh pomeni največ.
In ker se Krka nism popolnoma nič spominjala, je bil zame zanimiv vsak kotiček. Dobrinj, Malinska, Šilo, Krk, Vrbnik... Vsak kraj ima nekaj posebnega. Če bi morala izbrati sebi najljubšega, bi bil to Vrbnik. Seveda, kraj z dolgo in bogato zgodovino, njegove ozke uličice s polno ribic sitih mačk, hecnih balkonov, vegastih sten in stopničš. Cel dan bi se lahko zgubljala po tistih ulicah in iskala najmanjše detajle, ki dajejo kraju dušo.
Ob takšnih potepanjih pozabiš na to, kako prijetno se je po končanem delovnem dnevu preobuti iz balerink v tekaške copate in neudobne kavbojke zamenjati s tekaških krilcem ali pajkicami. V zadnjem času sem to storila kar nekajkrat in v večernih urah odtekla vsakič nekaj več kot deset kilometrov. Večerni tek ima poseben čar, saj je kljub temu, da tečem po osvetljenem delu Vrhnike presenetljivo umirjeno ozračje. Moteči faktor je le dim, ki se v teh, nekoliko hladnejših večerih že vali iz nekaterih dimnikov.
Na Krku je bilo čez dan še prijetno toplo. Večino časa je bilo oblačno in dostikrat malce deževno in tudi kakšna plohica je pokazala zobke. Dopoldne v Malinski pa je ponudilo sonček in tedaj je bilo celo vroče. Prevroče za moje dolge hlače in dovolj toplo za nekoliko poležavanja na plaži. Morje je bilo kristalno čisto, a ni bilo segreto dovolj, da bi skočila v vodo, pa vendar se tekanju po petoli med Solinami in Čižići, nisem odrekla, čeravno se tedaj nism mučila s prebiranjem glagolice in njenih "sličic". Na začetku je bil občutek milo rečeno hecen, a sem se privadila. Te soline me begajo, ampak razkritje tega vprašanja me še čaka.
Ravno toliko so bile misteriozne tudi Rudine. Kraj na delu otoka, ki gleda proti Gorskemu Kotarju. Sprehodila sem se skozi zaselek. Vladala je tišina, le v daljavi se je slišalo cingljanje zvonca, visečega za vratom ene od ovc. Ali morda koze. Nevem, ker nism videla. Le sklepam lahko, ker tudi kakca ne razlikujem. Po njem bi lahko sklepala, za katero žival gre. Sicer so vasi vladale podrte kamnite hiše in škarpe suhe gradnje. Le na enem balkonu sta sedela gospod in gospa, zelo očitno ne "staroselca" in me gledala, kot čudo sveta.
A je res tako čudno, če mi je vas všeč in zanimiva in se sprehalam skozi njo z radovednim pogledom in fotoaparatom v roki! Kljub temu, da ni bilo žive duše nikjer, se je meni zdelo povsod polno življenja. Ni bilo niti šuma, ampak jaz sem imela občutek, da slišem celo zgodbo vasi. Poetično, pa vendar; to vas sem resnično čutila.
Po raziskovanju Krka sem se preko Gorskega Kotarja vrnila domov polna vtisov in s polno SD kartico fotografij. Teh pet dni me je fizično izčrpalo, a psihično napolnilo z energijo. Do konca oktobra ne bo več časa za takšne podvige. Obeta se Ljubljanski maraton. Treba bo teči. Daleč. Nekaj treningov imam še na razpolago do takrat. Po maratonu bo pa spet na vrsti čas za mentalni in predvsem mišični in "sklepni" relax.