sreda, 15. avgust 2012

Stol, 2236 m.n.v.


Stol, stolček... Že kar nekaj časa sem si želela iti na Stol. Ja, še en dvatisočak, ki sem ga hotela osvojiti in poleg tega je še najvišji vrh Karavank, kaj lepšega. In ker mi ni ravno zadostovala običajna pot, sem se odločila za nekoliko daljšo in veliko bolj zanimivo, kjer razgled ni enako praktično celo pot. Štartali smo z Ljubelja, z Zelenice.

Jutro je bilo naporno; zgodnje vstajanje še v temi, hitri zajtrk in kava kar med vožnjo proti Tržiču in dalje do Ljubelja. Tudi sonce se je bolj resno pokazalo šele takrat, ko smo mi že strumno stopali navkreber po smučišču Zelenica. Jutro je bilo dokaj hladno, a kljub temu prijetno. Ko smo prišli na zgornjo postajo sedežnice, nas je obsijala sončna svetloba in v hipu je postalo vroče. Na srečo so bili na nebu majhni oblački, ki so sonce delno zakrivali, da je bila temperatura za hojo znosna in iz mojega nahrbtnika ni bilo potrebno jemati kreme za sončenje. V hribih te opeče, še predno to dobro opaziš.

Jutranji pogled z Zelenice proti vzhodu

Pri koči Vrtača na Zelenici so se pasle krave in mi polepšale jutro. Živali imam pač zelo rada in rada jih opazujem. Ostala bi kar tam in poležavala na sončku, a nas je čakala še dolga pot. Smerokaz je sporočal informacijo o skoraj štirih urah hoda. To se mi ni zdelo nič drastičnega, dokler nisem dejansko zagledala Stol. Bil je tako preklemano daleč in zdelo se mi je nemogoče, da bom prišla do vznožja Stola, kaj šele na vrh. Ker niti lastnega tarnanja ne prenesem, sem vzela pot pod noge. Prečenje pobočij pod Vrtačo ni bilo nič težkega. Korenine, skale, pesek in praktično nič vzpona. Vmes pa pogled na Blejsko jezero, Begunjščico, Vrtačo, kočo pri izviru Završnice in vse polno cvetk in rožic vse naokoli. 

                                                              Tisti najvišji vrh je Stol

Bolj, ko smo se bližali Stolu, bolj je postajala pot zahtevna. Vedno večkrat sem pomislila na to, kako bom po tej isti poti prišla nazaj. "Šodrasta" in strma pot ni zame. Gor zlezem kamorkoli, dol pa nikakor. Ampak vse te misli je zasenčil razgled na okolico. Vse polno skalnatih gora vse naokoli. Ustavili smo se kar nekajkrat, malce počivali, malenkost prigriznili, spili "kofico" in predvsem jaz sem neskončno uživala v okolici. Nenazadnje se nam ni mudilo prav nikamor.






Ko smo "prilezli" do višine, kjer med skalami ni bilo več klorofila, je tudi sonce močneje pripekalo in žgalo. Nevem od kje sem črpala energijo, da sem z lahkoto stopala po vedno bolj zoprni spodrsajoči poti navzgor okoli melišča in istočasno še silno veliko klepetala. Dohitela sta nas dva planinca, za katera bi tako na pamet rekla, da sta bila oče in hči. Glede na opremo mi nista delovala izkušena v gorah, a sta hodila presenetljivo hitro. Svojo neizkušenost sta potrdila, ko sta se podala po bližnjici. Ta bližnjica ne bi bila nič pretresljivega, če ne bi bilo to melišče. Pa kdo hodi po melišču navzgor?! In takoj sem si postavila izziv, sama sebi. Po poti okoli melišča, ki je bila precej daljša, sem želela priti na vrh prej kakor onadva, ki sta šla po veliko krajši poti po melišču. Seveda mi je uspelo. In končno vrh. No, skoraj. Vrh še ne, smo pa prišli do prelaza, kjer se odpre razgled na slovensko stran in kjer je poti na vrh Stola le še za slabih deset minut po travnatem brezpotju. Najprej sem se izogibala ovčjim kakcem, da jih nisem pohodila, a bilo jih je vedno več in vedno več, tako da mi je bilo na koncu že popolnoma vseeno koliko jih pohodim. Torej, hodila sem dobesedno po dreku!






Tik pod vrhom, pogled v Avstrijo






Vrh Stola ni pri koči, temveč na vrhu, ki je za kucljem, na katerem stoji koča. Vrh je bil z vseh strani oblegan s planinci in vsi so se podili naokoli s fotoaparati in fotografirali en drugega. No, tudi mi smo to počeli, za spomin. Nisi pač ravno vsako leto na najvišjem vrhu Karavank. Sledil je spust in nato rahel vzpon do koče. Prešernova koča na Stolu se dviga 2173 metrov nad morjem in na ta dan je prijazni gospod v koči zagotovo prodal od vsega največ piva in radlerja. Seveda smo si tudi mi privoščili pločevinko slednjega.

Pred kočo na sončku sem si pogledala še dve sila zanimivi knjigici. Prva je bila zbirka kopij starih razglednic slovenskega dela Alp. Večina jih je bila pošiljanih okoli leta 1920. Vse pohvale takratnim ljudem, ki si v oblekah in s praktično nič opreme hodili v visoke hribe. Še posebaj občudovanja vredne so takratne ženske, ki so imele oblečena dolga krila. In takratne tkanine so bile težke in toge. Druga knjiga pa je izšla ob stoletnici odprtja koče na Stolu. To je bilo dve leti nazaj. Otvoritev koče je bila davnega leta 1910 in takrat se je tam zbralo 1500 ljudi. To si težko predstavljam, ne glede na to, da sem vso to množico videla na starih fotografijah v knjigi.






Pogled od Prešernove koče na Stolu proti Bledu

Pot navzdol mi je vedno zoprna, tu pa me je celo skrbelo, kako bom prišla dol. Prvi del je bil lušten, saj so nam družbo delale tiste frajerke, ki so pokakale vrh Stola, ovce. Nadaljevanje poti pa... Nevem komu se je za zahvaliti (verjento naravi), da je tam melišče. Melišče z dovolj kamenja, da se je dalo elegantno stopati po njem. In ja, hoja navzdol po melišču je super!!! Sem bila kar malo žalostna, ko je bilo melišča konec, tako luštno je bilo.

Spodnji del poti smo opravili po drugi poti. Vijugasta, spuščajoča se in precej porasla pot nam je postregla z malinami, jagodami in borovnicami. Vmes je bila tudi rastlina, ki je bila na las podobna ribezu, a si rdečih kroglic nisem upala poiskusiti. Prišli smo do travnika, ležečega ob vznožju Vrtače, ki je zagotovo nekoč bil planina. Mislim si, da silno lepa planina, takšna s potočkom.

Smerokazna oznaka za kočo pri izviru Završnice je dala podatek, da je do tam 15 minut hoda, ampak smo hodili kar dobre pol ure, ko smo končno zagledali kočo. Vsi trije smo potrebovali kofeinsko dozo, zato smo se usedli na sonček pred kočo.

Navdušena, kot majhen otrok, sem bila, ko so prišle krave same od sebe iz gozda, kjer so se pasle čez dan, na travnik pred kočo. Prišle so domov. Veselje mi je naredil še majhen mucek, ki se je igral na dvorišču in kuža, ki je ležal pod sosednjo mizo.
Spili smo kavo in odšli dalje proti smeri Zelenice. Vmes smo se ustavili še pri izviru Završnice. To je pravzaprav majhen potoček prav ob poti, ki izvira kar sredi pašnika. V tem sušnem obdobju vode ni dovolj niti za napoj krav, kaj šele za kaj drugega. Predstavljam pa si, da je spomladi, ko se v gorah tali sneg, kar živahen.

Pot do avta na Ljubelju ni bila več dolga, ampak naša utrujenost jo je podaljšala, da ni in ni bilo konca. Nekaj časa smo hodili kar po cesti ob smučišču, nato pa po luštni mehki gozdni potki, ki je bila pravi balzam za moja že nakoliko boleča kolena. Končno avto!

Odličen izlet z lepimi razgledi proti Avstriji in Sloveniji. Na slovensko stran se je videlo Blejsko jezero, Sava na Jesenicah, v Avstriji zajezitev Drave. Vse to tako daleč, jaz pa sem si želela zaplavati v vodi. Enkrat drugič, nekje drugje. Tokrat smo hodili. Hodili približno deset ur vse skupaj in spet sem neskončno uživala. Definitivno priporočam pot na Stol z Ljubelja!















Ni komentarjev: