nedelja, 12. avgust 2012

Senožetna planina, štiri pašne in ena zgrešena

Nedelje v mojem vokabularju niso dnevi, namenjeni počitku in kaj je lahko bolj primerno zame, kakor to, da ponovno lezem v hribe. Vreme gor ali dol. Dolge hlače, jopica in pelerina v nahrbtniku so bili tokrat obvezna oprema, čeprav slednjega, hvala bogu, nisem potrebovala.

Pot sem si začrtala že nekaj dni prej. Glavnino sem jo tako že poznala, za tisti neznani del pa sem imela s seboj zemljevid, in to celo specialko. Za "back-up" sem imela sprintan tudi opis poti z interneta. Glede na to, da je bila pot imenovana za neoznačeno, sta mi oba pripomočka prišla še kako prav, srečo pa imam, da sem z zemljevidom precej vešča, sploh glede na to, da sem ženska.

Ker obljuba dela dolg in ker sem prijatelju in mojemu tekaškemu kolegu obljubila, da ga bom vzela s seboj v hribe, sem to storila tokrat. Bil je prijetna družba za klepet in še dolgčas mi ni bilo. Tako sva že zelo zgodaj štartala z Vrhnike in prva postojanka je bila v Radovljici na bencinski črpalki. Le da ni bil žejen moj avto, temveč sem jaz potrebovala dozo kofeina. Do Ribčevega Laza se nato nisva ustavljala, čeprav mi je v Bohinjski Bistrici zadišal krof ali rogljiček morda celo štrudelj. Ampak sem se uspešno vzdržala sladkega zajtrka.
Parkiranje sem imela strateško pogruntano. Seveda sva avto pustila na travniku v Ribčevem Lazu, kjer je parkiranje brezplačno. Pač prehodiš kilometer ali dva več, pa kaj potem. Vsekakor pa se ne splača zapeljati do Voj.

Torej sva se kar po cesti peš odpravila skozi Staro Fužino proti Vojam. Vas je res slikovita in je ena tistih vasi v Bohinju, ki še izžareva "starinskost" in pristnost bohinjske stavbne dediščine. Po mojem mnenju je lepša le še Srednja vas. Z zadnjimi starofužinskimi hišami se konča asfaltna cesta in preide najprej v makadamski kolovoz in nato v pešpot.

Mostnica v Stari Fužini


Prišla sva do Hudičevega mosta, ki ponuja prav lep pogled na Mostnico v strugi pod seboj. Kristalno čista voda in njena korita... In nato tabla za začetek korit Mostnice pove, da se bova večkrat nagnila preko pečine, da bi lahko videla korita. Pa naju je po nekaj sto metrih hoje ob bregu presenetila majhna hišica in v njej lokalni fante z blagajno. 2,50€ na osebo je želel za najino nadaljevanje poti. Pred očmi se mi je kar stemnilo. Za kaj, vraga, porabijo ta denar, ki ga poberejo tu? Za urejanje poti zagotovo ne, saj varnostne jeklenice ne le da ne nudijo zaščite, temveč še celo prav neugledno ležijo po tleh ob poti. Po nekaj besedah in s sarkastičnih nasmeškom sva se obrnila in se raje povzpela proti asfaltirani poti, ki vodi proti Vojam. Zamudila se nisva prav dosti, sva bila pa pač prikrajšana za ogled korit.
Voje so res lepa senžetna dolina, ki je včasih veljala za spodnji pašnik in kjer so, v primeru toplih jeseni, majerji ostali z živino lahko celo do Božiča. Danes pa so tu večinoma vikendi, na koncu doline je tudi okrepčevalnica, ki na zunaj deluje bolj kot mali muzej na prostem. Večina obiskovalcev doline pa pride sem, da si pogleda slap. Ta je imel tokrat nekoliko slabši pretok, zaradi suše, ki je problem v zadnjih tednih.



Ko se nama je uspelo orientirati in najti pravo pot, se je pot hipoma začela strmo dvigovati skozi gozd. Jasno se vidi, da pot vodi na srednje in visoke pašne planine, saj je ob straneh lepo obložena s kamenjem in spominja na mulatjero. Neverjetno, v kakšen klanec so včasih gnali živino! Nenadoma se je odprl pogled na manjši travnik, ob robu katerega je bila tablica na planino Zgornja Grintovica. Nadaljevala sva v smeri tablice po strmem pobočju. Naravnost bi nadaljevala v primeru, da bi želela




na Velo polje. Opreznost ni bila odveč, saj zlahka zaideš s poti, ker je mestoma slabo uhojena. 


Prihod na planino Zgornja Grintovica (lokalno Grintojca) je bil skoraj veličasten, ko sem zagledala strehe prvih stanov in še bolj, ko nama je bila ponujena kavica. Namreč, na planini so bili najemniki stanov in  prijazno so naju povabili na kavo. Seveda nismo ostali le pri kavi. Zvrnili smo še "šnopček" in dami sva, sicer kar iz "flaše" naredili zajetnejši požirek limoninega žganja. Za dvig energije je poleg kofeina poskrbela tudi čokolada. Fantastični ljudje! Prijazni, odprti za pogovor in pravi šaljivci. Par z Gorenjske in dva možakarja iz okolice Cerknice. Nasmejali smo se od srca. Pokazali so nama "drugi predal" in povedali, kakšen je izraz za moškega s koso (kosec) in kakšen za žensko s koso (matilda). Ob pogledu na drugi predal sem "krepavala" od smeha. Sami "6-packi" piva in radlerja. 

Izkoristila sem še hitro priložnost in povprašala nekaj osnovnih reči o njihovem bivanju na planini. Prvi teden v juliju pridejo pokosit travo, stanove imajo v najemu za 99 let in na planino prihajajo skozi vse leto, so iz zelo različnih področij Slovenije in med seboj se že vsi poznajo.  Ponavadi se pripeljejo do planine Blato iz Stare Fužine, kjer na moje začudenje prav vsakič plačajo za vožjno do Blata. Povedali so mi tudi, da v Bohinjskih planinah zelo težko dobiš stan v najem, da so po večini že vsi oddani. Ja, izvedela se marsikaj zanimivega.



Planina Zgornja Grintovica, po domače "Grintojca"

Pot sva raje čim hitreje nadaljevala, da se nisva preveč zasedela in shladila. Z začetka je pot vodila skozi lep gozd, poln raznih gob in žab, označena pa je bila le z možici. Ob ozki travnati poti, nekoliko više, med podrtimi macesni zaradi snežnega plaza nad Zgornjo Grintovico proti planini Krstenici, sva zagledala gamsa. Kako sem ga bila vesela! Nič kaj pretirano se naju ni bal.
Nadaljna hoja po nekoliko drugačni, pretežno krušljivi poti naju je pripeljala na travnik. Zaradi megle sem težko ocenila, kje točno sva. "Kravje torte" pa so napovedovale, da sva verjetno na Krstenici. Ja, res sva bila. Lepa, slikovita planina s sirarno in precej obiskovalci. Pred sirarno so se ravno sušile koprene za odcejevanje sira, kar je dajalo vedeti, da je planina še kako živa.
Stavbna značilnost bohinjskih planin je stan, katerega bivalni del stoji dvignjen na kolih (kobilah) in ima odprto ognjišče. Spodnji del pa je bil odprt, pogosto s podaljšanim nadstreškom, in je nudil zavetje živini. Seveda so se časi spremenili in s tem tudi namembnost stanov, kar privede tudi do sprememb v zunanjem in notranjem izgledu bajte. Tudi odprtih ognjišč po veliki večini ni več.
Za kratek čas sva se ustavila, si ogledala zunanje značilnosti planine in se odpravila navzdol proti planini Blato, ki je bila najina naslednja oporna točka na poti.


Planina Krstenica

Kar nekaj časa nisem bila prepričana, če hodiva po pravi poti. Šele, ko sem vzporedno zagledala širšo pot, pokrito s "šodrom", mi je bilo jasno, kje sva. Tudi na zemljevidu je pot poimenovala kot steza in res ne vzbuja občutka zanesljivosti, glede izbire.
Ob pogledu na pastirske stanove na Blatu sem si dokončno oddahnila, saj sem od tu dalje pot zelo dobro poznala. Deloma asfaltna in deloma makadamska cesta naju je vodila proti Vogarju. Parkirišče je bilo grozljivo nabito polno in ljudi je bilo ogromno. Večina jih pride sem gor z avtomobilom, potem pa nadaljujejo pot na planino Pri jezeru in na planino Viševnik. Te dve planini sta se turistično najbolj razvili. Smerokazi za planine Hebet, Vodični vrh in Laz pa kažejo na to, da tudi tem velja pripisati enako "usodo".
Močno me je presenetila okrepitev gostinske ponudbe na novi domačiji Dolenc. Ta je bila še pred dvema letoma le privatni "vikend stan". Koza, goske, ovčke in polno obiskovalcev se je sedaj trlo okoli bajte. Tako mi je bilo jasno, zakaj pri planinski koči nekoliko niže ni praktično nikogar. Vzdušje je dolgočasno in ne daje občutka planšarske domačnosti.   



Pogled z vzletišča za jadralne padalce na Vogarju

Grešno se ne bi bilo ustaviti na vzletišču za jadralne padalce na Vogarju od koder je res čudovit razgled in pogled na Bohinjsko jezero. Izgleda tako blizu, da bi človek lahko kamen vrgel v vodo. In ta lep pogled na jezero je popolnoma razblinil jezo v meni, ki sem jo doživljala ob pogledu na pretirano moderno obnovljene bajte okoli Vogarja. Spoštujem to, da ljudje vzdržujejo in obnavljajo bajte, ampak nekoliko več "filinga" za avtohtonost in podobnost nekdanjim pašnim objektom bi pa lahko imeli.


Čakal naju je le še sestop z Vogarja. Imela sva srečo, da sva bolj po naključju kot namenoma našla strmejšo in hitrejšo varianto poti. Tako sva bila bliskovito nazaj v Stari Fužini. Sledila sva kolovozni poti proti vodi in brez pomisleka sem skočila v vodo, ki je imela idealno temperaturo, dovolj hladno za osvežitev in hkrati ne prehladno. Sonce je bilo že nizko nad Komno, kar je pripomoglo k nekaj lepim fotografijam.



Da avta sva imela le še približno 20 minut hoje. Korak sva kar pospešila, skoraj prišvigala sva izza uvivnka, malo zaradi lakote in velikih očk ob misli na pico, malo pa zaradi moje paranoje. Pri avtu pa sem se sprostila in priznam, da sem tedaj tudi sama že bila z mislimi v Lescah za mizo z vilicami in nožem v roki.

Kljub nekoliko slabšemu vremenu, sva se imela lepo in sva do konca izkoristila dan. Grenkega priokusa ni pustila niti tista vstopnina do korit Mostnice. Nisva bila visoko, nisva bila nad 2000, a bila sva utrujena. Nenazadnje sva hodila kar precej ur, na hitro izračunano je vse skupaj naneslo okoli deset ur, kar pa že ni zanemarljivo. Planine so me resnično zasvojile in žal mi je bilo le, da sva zgrešila planino Spodnja Grintovica, četudi je opuščena in zapuščena, in je ravnotako bila v mojem planu.  Prepozno sem pač pogledala na zemljevid. Pa drugič. Na tem koncu me čaka le še planina Laz in sedaj še pač Spodnja Grintovica.

1 komentar:

Žiga Menard pravi ...

Super izlet. Tvoje poznavanje planin in kulture me je impresioniralo. Veliko hoje, prijazni ljudje in še kopanje v jezeru za piko na i. Super :)