sreda, 22. avgust 2012

Mali morski dopust

Če se zdi, da hodim vedno in samo v hribe in da morja ne maram, lahko z zanesljivostjo rečem, da to ni tako. Na morju sicer obstaja nekaj dejavnikov, zaradi katerih se mu raje izognem, ampak kljub temu pa poskrbim, da imam vsako leto nekaj morskega dopusta in da si morske dni obarvam nekoliko drugače.


Na morju ne maram gneče, ne maram ležanja na plaži v pripekajoči vročini (in ležanja na plaži na splošno), ne maram borbe za postavitev ležalnika v senco, ne maram mešanice soli, potu in kreme za sončenje na moji koži cel dan. Na maram dnevne rutine v smislu zajtrk, plaža, kosilo, počitek, plaža, večerja, sprehod v mesto, spanje. Moja hrbtenica ne prenese večnočnega spanja v šotoru v spalni vreči in najraje se izognem skupnim pomivalnicam posode in skupnim sanitarijam in kopalnicam. Ne maram stacioniranosti na enem mestu več kot 3 ali res maksimalno 4 dni. Če pa prištejem zraven, da moja denarnica ne premore dopusta z velikim budgetom, je praktično nemogoče najeti apartma ali si rezervirati hotelsko sobo, pa tudi kolikortoliko spodobni avtokampi sploh niso več poceni. Ker želim prihraniti nekaj tudi pri bencinu, odpadejo razna popotovanja in vožnje vsak dan v drug kraj, da razbiješ monotonost.
In ob vseh teh "ne maram, ne bom, nočem, ni mi všeč" bi marsikdo rekel, naj ostanem doma ali zginem v hribe in naj ne težim. Verjamem, tudi jaz bi tako rekla. Tako sem izredno hvaležna za povabilo na jadranje. Jadrala sem že lani in zadeva me je navdušila. Nobenega dolgčasa! Deljenje stroškov pa obvezno!



Največja pomanjkljivost jadranja je, da si popolnoma odvisen od vremena. Je že res, da je bilo lepo sončno in vroče, a je tudi pihalo. Veter je bila sunkovita in močna burja, ki ji na morju vsekakor ni pametno oporekati. Pametneje se ji je umakniti in je ne izzivati. Koneckoncev na jadrnici sredi Kvarnerja nisi na trdnih tleh in se ne moreš oprijeti drevesa, da te ne odpihne.
Tako sva tudi midva spremenila plane, zaradi burje. Prvotni plan sta bila Silba in Olib, midva pa zaradi varnosti nisva šla dlje od Kamenjaka. Še nekoliko slabši občutek sva dobila, ko nama prvo noč sidro ni držalo kakor bi moralo in naju je z jadrnico vred obneslo precej stran od prvotnega mesta sidranja. En sam poznavalec jadranja na krovu pa le ni dovolj za takšne ali še hujše neugodne pripeljaje. Zagato sva rešila hitro in uspešno.



Zaradi spremenjenega plana sva bila tudi nekoliko več na kopnem. Petkov večer sva preživela v Pulju. Arena in okolica arene je bila nabito polna najstnikov in predvsem vreščečih najstnic. Sprva se mi ni niti približno sanjalo, čigav koncert se obeta. Kaj hitro pa mi je postalo jasno. Michael Telo. In od povsod je odmevalo: "Nossa, nossa. Assim você me mata. Ai, se eu te pego, Ai, ai, se eu te pego. Delícia, delícia. Assim você me mata. Ai, se eu te pego. Ai, ai, se eu"! 
Na drugem koncu starega dela Pulja se je dogajalo nekaj bolj zanimivega; oder z dvema plesalkama in učiteljem plesa. Pod odrom pa polno ljudi, ki so neumorno ponavljali korake po navodilih. Bachata!!! In z veseljem in velikim nasmeškom na obrazu sem zamigala z boki tudi sama in v ritmu latino glasbe so moje noge "letele" kar same od sebe. Čista uživancija, bachata sredi Pulja. Pa še zgledalo je, kakor da zadevo zares obvladam.
Naslednji dan sva se z avtomobilom odpeljala do Rovinja. Rovinj me navdaja s hecnimi mešanimi občutki. Kljub temu, da sem se ga že pošteno "preobjedla", se ga kar ne morem naveličati. S svojo podobo privabi veliko turistov. Za ogled mesta vročina sploh ni bila pomembna. Žgalo je kot v kotlu, ampak vseeno sem hotela ponovno videti mesto. Za osvežitev je bila ledena kava kot božji dar.




Zgodaj popoldne sva že jadrala, na sever Brionov in nazaj, pa vse dol do Verude, kjer sva se zvečer zasidrala in prespala. Zbudila sva se v odličen veter za jadranje in kaj je lepšega, kot ko se ugasne motor, jadrnica nagne in slišiš le veter v jadrih.
Škoda, da nama je veter pokvaril plane, ker jadranje je res užitek. Je že res, da vrvem in jadrom nisem kos. Enostavno sem "švoh", ampak skipper me je pohvalil, da sem odlična posadka in da se zelo hitro učim. Lepo je slišati pohvalo.
Med potjo proti domu sva se ustavila še v Limskem fjordu. Grozno, kako ga ne znajo urediti, da bi izgledal ogleda vreden. Ne le da ni urejen, celo zelo zanikrn je. Potem pa sva se ustavila še v Poreču. Hiter sprehod ob obali in skozi star del mesta je bil pravšnji zaključek kratkega, a kljub vsemu sladkega dopustka.



Pa kaj potem, če ni bilo vse po planih in če dopust ni bil tako zelo vrhunski, kakor sem upala in pričakovala. Vedno pravim, da je vsaka stvar za nekaj dobra in verjamem, da je bilo tudi tokrat tako. Tudi napake so tiste, ki dajejo popolnost stvarem. Pomembne so tudi pomanjkljivosti. Bo pa naslednjič... ne boljše, ampak drugače.

Ni komentarjev: