petek, 24. avgust 2012

Kolpa, reka nekje tam spodaj

Naša lepa deželica premore veliko vode; jezerca in rečice, in tistih približno 40 kilometrov morske obale. Poletje avtomatično povezujemo s preživljanjem prostih dni ob morju in ker slovensko morje mi kaj prida, radi poležavamo ob jezerih, ki ponavadi poleg plavanja in namakanja ponujajo tudi druge obvodne in "navodne" aktivnosti. Najbolj popularna sta Blejsko in Bohinjsko jezero. V zadnjih nekaj letih se je število turistov in dopustnikov tu tako povečalo, da me skoraj nič več ne mikata, ne eno ne drugo. Precej manj pa so obiskane slovenske reke. Večina zaradi neprimerne vode, tako s stališča temperature kakor umazanosti.
Kolpa je, poleg Nadiže in Iške, reka, ki mi je luštna in sem si želela zaplavati v njej. Te dni je zaradi suše precej nižji vodostaj kakor ponavadi, a zato me ni nič manj privlačila.

Na pot smo se odpravili po nekoliko neobičajni poti; po stari cesti proti Ljubljani, mimo Loga in nato Plešivice do Vnanjih Goric in Podpeči. Od tam pa dalje proti Jezeru, Podkraju in do onega Iga. Na krožišču na Igu pa na prvi izvoz in proti Pijavi Gorici. Vse do Ribnice nam je bilo jasno kje smo. Pa tudi še nekoliko dalje. Tam nekje pri Kočevski reki smo se ustavili na kavi in natakarica nam je povedala, da vsako jutro pride do gostilne lisička, ravno tokrat pa ji je odnesla en "šlap". Kako prisrčno se je smejala, ko nam je to razlagala.
Odpeljali smo se dalje, malo niže in kar naenkrat nam ni bilo več čisto jasno, kje točno se vozimo. Želeli smo priti do Oslinice. No, nekaj časa smo se vozili po malih zaselkih, kjer je več krav na paši kakor vseh prebivalcev v vasi, a ti kraji so neverjetno lepi in na žalost pozabljeni. Po čisto novi cesti, ki je ni niti še ni na zemljevidih in po kateri se je pred kratkim odvijal nek evropski dogodek v rolkanju, smo prišli končno do Oslinice. Majhen, nekoliko bolj turistično razvit kraj z izredno slabo založeno trgovino z živili. Kruha praktično ni bilo več. V trgovini sem bila kot deveto čudo in ko so se stranke pogovarjale s prodajalkami, jih nisem razumela nič, z menoj pa je prodajalka govorila zelo lepo slovensko. Hecno.


Najprej smo se odpeljali po strugi navzdol in preverili stanje vode; ali je s kajakom sploh možno preko vseh plitvin, ki jih je bilo precej zaradi dolge suše in vročine, ki že praktično vse poletje udriha po nas. Že takoj med vožjno sem se zaljubila v vasice, skozi katere smo se peljali. Tako majhne in simpatične, z zelo malo prebivalci, a so kljub temu kazale obraz preteklega življenja ob Kolpi, dejavnosti tamkajšnjih ljudi in njihov ponos na lastno kulturno dediščino. Izredno ponosni so očitno na legendo o Petru Klepcu, ki izhaja iz tistih krajev. Pojasnjevalne table so opremljene z nazivom "Dežela Petra Klepca", v Ribjeku je risba Klepca na eni od pomembnejših stavb v vasi in ob cesti je lesena konstrukcija, ki ponazarja Petra Klepca. Peter Klepec je zagotovo tu lokalni legendarni junak in večina dediščine in z njo povezanega turizma sloni na tem. 




Ob povratku skoraj do Oslinice se je naš kajakaš v svojem "modrem čolničku" podal v strugo, jaz pa sem že malce počofotala v vodi. Prijetno hladna, a ne mrzla, kakor je za Kolpo značilno. Kae pa sem mali veliki otrok, sem se pognala na skalo, ki je štrlela iz vode. Hoditi popolnoma bos po strugi z vodo preko kolen sploh ni tako enostavno. Pa tudi ne bi mi bilo prijetno v oblačilih pasti v vodo.
Ko smo dokončno "splavili" kajak, sem prevzela volan v avtu in se s sopotnico odpeljala vzdolž reke proti mestu, kjer smo bili dogovorjeni, da se dobimo.
Najin prvi postanek je bil v vasi Ribjek. Prijetna majhna vas z ribogojnico. Parkirala sem kar ob cesti, saj tako ni bilo nobenega prometa. In odločila sem se, da ta izlet v celoti prehodim popolnoma bosa. Vsake toliko si človek mora malce utrditi podplate.
Tik ob cesti je name naredila vtis srednjeveška cerkvica Sv. Egidija s pripadajočim pokopališčem. Majhna, luškana in prav nič kičasta, srednjeveška pač.


Šli sva pogledat do ribogojnice in na poti do tja naju je spremljal prisrčen rjav mali kužek, tako prijazen in scrkljan. Kar ulegel se mi je k nogam na hrbet in se pustil čohljati. Ampak kljub vsemu se mi je zdel malce miren za mladega psička in na levi strani gobčka je imel manjšo oteklino. Malce se mi je zasmilil. Sem kar lastnico ribogojnice vprašala, kaj je s kužkom in povedala mi je, da je reveža pičila čebela. Revček mali!

Odpravili sva se dalje in naslednja vas je bila, tako na oko, po mojem mnenju, druga največja na tem področju ob Kolpi. Največja je bila nedvomno Osilnica. Bosljiva Loka je nekoliko manjša od Osilnice, a vseeno ena večjih vasi in ima celo trgovinico z živili in manjši, prijetno urejen lokal. Na koncu vasi in že skoraj na začetku naslednje, Mirtoviči, pa še lepo urejeno manjše kopališče. Tam sem parkirala in odpravili sva se najprej skozi vas, peš. Sonce je tako žgalo in grelo asfalt, da so moji podplatki morali biti stalno v koraku, sicer sem morala poiskati senco, ko sem želela stati pri miru.




Vasica je precej razpotegnjena, skriva pa prave biserčke. Po starem ohranjene, vzdrževane in obnovljene hiše so zame pravi raj. Posebno lepo je bila urejena Matičeva domačija. Bila je sicer zaprta in zaklenjena, a zagotovo je to muzej na prostem, urejena lokalna domačija. Tu so konec maja organizirali tudi festival s šparglji in tedaj se je verjetno trlo obiskovalcev, saj se zelo trudijo, da bi te vasi turistično čimbolj oživili. 



Bil je že skrajni čas, da skočiva v kopalke in v vodo. Vroče je bilo kot v kotlu in zrak se mi premaknil niti na milimeter. Majhen travniček z drevjem in vrtnim paviljonom, skakalnica in pot do vode so vse kar je potrebno za urejenost kopališča. Hop v vodo! Neprecenljiv je bil skok v osvežujočo vodo!

Potrebno se je bilo odpraviti dalje, saj je bil naš veslač kar hiter, kljub temu, da je bilo vode tako malo, da je moral na večih mestih peš, s kajakom na rami premagati plitvo strugo in plitve brzice. Tako sva  krenili dalje in se naslednjič ustavili pri cerkvici Sv.Ane, ki se dviga precej nad Kolpo in nekaj malega nad cesto. Avto sva pustili v senci in se podali v rahel klanček. Tokrat mi bosa hoja ni bila tako zelo povšeči, a sem vseeno vztrajala; korenine in listje. Po zgolj nekaj minutah hoje človek že pride do cerkvice in izpred nje je lep razgled na kolpsko dolino. Sama cerkev pa me je nekoliko razočarala. Nikjer nobenega zapisa, napisa, razlage ali okna, da bi lahko pokukala notri in vrata so bila skrbno zapahnjena.



Spustili sva se nazaj do avta in jaz ne bi bila srečna, če ne bi naredila vsaj eno kozlarijo. Tokrat je bila to milo rečeno "hecna" fotografija. Ulegla sem se na cesto. Bilo bi še zabavno, če me ne bi asfalt grozno pekel v noge in predvsem hrbet, ampak za fotografijo naredim vse, skoraj vse.





Kak kilometer ali dva naprej sva se že zadnjič ustavili, tokrat ob vodi in se še malo ohladili. Kako zabavno je bilo, ko so se mi približale pogumne ribice in me "oglodale". Počakali sva našega "čolnarja", spakirali smo se, spravili kajak na streho avtomobila in se počasi odpeljali proti domu. No, vmes smo se ustavili še dvakrat. Prvič smo bili firbci in opazovali gručo kopalcev na enem od podrtih jezov, drugič pa v lokalu, ko nam je zapasalo nekaj za rehidracijo ob silno vročem dnevu.

Prvič sem bila na Kolpi in tudi na tem delu Dolenjske in spet sem bila navdušena nad kulturno in naravno krajino. Lepšega izleta si skoraj ne bi mogla želeti. Le temperaturo zraka bi zmanjšala za kakih 5 stopinj Celzija. Zagotovo se bom kmalu spet vrnila v tiste kraje.  

1 komentar:

Unknown pravi ...

Živjo... je lepa Matičeva domačija ane! drugače pa kužek iz ribjeka je zdej orng kuža... ampak še zmer prijazen... drgac pa dobrodosli v dolini petra klepca se kdaj... in tudi pri matičetu se lahko oglaste. če smo tam se zmeri najde kak deci! :)