nedelja, 05. avgust 2012

Kamniško sedlo, 1903 m.n.v.

Nedelja naj bi bila gospodov dan in naj bi se počivalo. Ampak dneva je škoda, če ga ne izkoristiš po svojih željah, ne glede na to, kaj pravi oni gospod. No, pa tudi po pravilniku nožnih mišic, bi bilo pametno počivati po tekaškem dnevu. Torej, kršila sem vsa pravila in šla spet v hribe. Za spremembo nisem šla v Julijske Alpe in nisem šla sama.

Tačke na plano


Pot se je začela pri izviru Kamniške Bistrice in se že v štartu strmo dvignila do postaje tovorne žičnice, ki vozi do koče na Kamniškem sedlu. Razmišljala sem in se malo bala, da bo pot cel čas tako strma. Naploh bi me to dejstvo motilo v povezavi s tem, ker je pri parkirišču na tablici pisalo, da je do Kamniškega sedla 3 ure in 45 minut hoda. No, midva sva hodila precej manj časa.

Koliko bova hodila?


Lepa gozdna potka se je vila vse više in više. Ker ni ponujala nikakršnega razgleda, sem z navdušenjem čakala, da prideva nad gozdno mejo in na trenutke kar malo pospešila korak. Ob poti so cvetele prelepe ciklame in tudi ostalo rastje je bilo kar malce drugačno, kakor sem ga vajena z mojih prejšnjih hribovskih podvigov.

Na moji skali...


Nato pa končno, odprl se je pogled na Brano, pred seboj pa sem zagledala nekakšno odprto bajtico. Upala sem si trditi, da je bila nekoč tam pašna planina. O tem priča star lesen, sicer podrt plot, ograja, ki je nekoč preprečevala živini pobeg s pašnika v gozd. Tudi rastje je bilo tisto pravo, ki ponavadi prerašča opuščeno planino.

Pastirji pod Kamnišnem sedlom


Ker je sonce žgalo neusmiljeno, sva se odločila, da za hip postaneva v bližnji senci, ki pa je bila za edino večjo smreko na celem travniku. Ker mi moja radovednost ni dala miru, sem namesto, da bi počivala, vzela iz nahrbtnika fotoaparat in se malo razgledala naokoli. Vedno trdim, da se to izplača, in tudi tokrat se je. Zagledala sem ogromno skalo, tako veliko, da je na njej rasel macesen, in še za kakšnega več bi se našel prostor. Presenetilo me je, da je bila ob skalo prislonjena lestev. In jaz ne bi bila jaz, če ne bi splezala po njej. In kako sem bila navdušena nad tlorisnim pogledam. Dejansko je bilo videti ostanke dveh manjših objektov. Moje mnenje je, da so bili to ostanki pastirskih bajt. Tedaj sem bila popolnoma prepričana, da je bila na tistem mestu planina. In še eno reč sem opazila, ki je kazala na to; imena delov pašnika. Spodaj pri bajti "pastirji", nekoliko višje "kamrca" in še višje "zgornja griča".

Skala z "lojtco" in zadaj sedlo


Pot sva nadaljevala sila počasi, saj je sonce žgalo neusmiljeno in le stežka sva se prebijala po poti skozi ruševje, brez sence. Hladila naju je rahla sapica, ki pa se je z vsakim metrom jačala, na vrhu pa to niti ni bila več sapica, ampak neusmijen in nadležen veter.

Najprej sva šla kar mimo koče, prav do vrha s slovensko zastavo in oznako 1903 m.n.v. Čez greben je bil prečudovit pogled na slap Rinko, Okrešelj in dalje Logarsko dolino, Menino planino in Peco. Bolj v bližini pa sva občudovala stene Brane in Planjave. Proti jugu se je videl Kamnik, nakoliko bolj levo pa celo Velika planina s spodnjo postajo žičnice in Zelenim robom (kjer imajo izvrstne borovničke).

Logarska dolina


Na vetru je postalo že malo zoprno, zato sva šla nazaj nekaj metrov niže, do koče, se okrepčala in malenkost več oblekla. Pošteno sva se nasmejala krokarjem, ki so kakor za šalo obvladovali močan veter. Po rehidraciji in "rekofeinizaciji" sva se odpravila nazaj proti dolini. Pot navzdol je bila milejša, kakor sem pričakovala, a kljub temu dovolj dolga, da so me kolena že opozarjala, da imajo dovolj.



Kamniško sedlo


Kako sem si oddahnila, ko sva prišla nazaj do avtomobila, moja kolena pa tudi. Želela sem si ogledati še sam izvir Kamniške Bistrice in brez oklevanja lahko rečem, da je res lep. Ob vodi se je trlo obiskovalcev in izgledali so kakor majhni kužki, ki jih mika, da bi se pognali v vodo za žogico in zaplavali. To sta preprečevali tabla o prepovedi kopanja in ledeno mrzla voda. Voda je bila res tako ledena, da so noge bolele že po pičlih desetih sekundah stoje v njej. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi zaplavala, sem se pa malo "ofrišala".

Pri izviru Kamniške Bistrice


Ponovno sem uživala v hribih, tokrat ponovno v odlični družbi, družbi z veliko znanja. Hribi so me popolnoma prevzeli in vedno komaj čakam novo turo, iščem mojim zmožnostim primerne ture in zijam v zemljevide. Kaj, ko je tako lepo tam gori!




Ni komentarjev: