nedelja, 29. julij 2012

Lanževica, 2003 m.n.v.

   Pozno popoldne sem bila povabljena za hribolazenje na Lanževico. Ker so moji plani padli v vodo (skoraj dobesedno), sem povabilo več kot z veseljem sprejela. Očke so se mi verjetno kar zasvetile, ko sem pomislila, da grem v hribe. Seveda rada sama hodim naokoli, ampak za spremembo mi je pa zapasala družba. Še posebaj luštno je iti v hribe z ljudmi, ki o hribih nekaj vedo in lahko izveš kaj novega, pa čeprav jih ne poznaš od prej. Spoznavanje novih ljudi je vedno prijetno.

Levi, višji hrib je Lanževica, z Bogatinskega sedla


   Štirje hribolazci smo v avto nabasali nahrbtnike, pohodne čevlje in palice in krenili proti Bohinju, vse tja do Savice. Oh, ta Bohinj!
   Parkirišče pri Savici je bilo že kar polno, ko smo iskali parkirni prostor. Presenetila me je višina parkirnine. Pričakovala sem kakšnih 10€, pa je bila le 3€, kar je čisto "fer" cena, sploh če greš v hribe za cel dan ali celo dva dni. Najbolj oderuško bi pa bilo, če bi bila parkirnina vezana na število ur.

   Za ogrevanje smo prepešačili tistih nešteto cik-cak ovinkov po vojaški mulatjeri, ki so lahko naporni, če imaš nekoliko manj kondicije. Ampak v naših nogah je bilo dovolj moči, da ni bil ta del poti nič kaj naporen. Prišvigali smo izza vsakega uvivnka, kot da ni klanca, kakšnega smo tudi presekali. Hitro smo se dvigovali proti Komni in Bohinjsko jezero je bilo iz ovinka v ovinek videti manjše, dokler ga ni bilo več videti, ko smo šli skozi Pekel. To področje ima popolnoma zgrešeno ime. Pričakovala sem, da je to kak soncu izpostavljen del, je pa ravno obratno. Sonce ga ne doseže in je zato malo bolj hladno in vlažno in zato prijetneje za hojo.

Dolina Gracija


   Ker smo predvidevali, da je pri koči na Komni veliko ljudi, smo se odpravili 15 minut hoje dalje do koče pod Bogatinom. Kar precej let je od tega, kar so tu gori pasli živino, pretežno govedo. Planina se je imenovala planina Na kraju. Na mojo veliko žalost tu nič več ne kaže na to, da je bila tu nekdaj pašna planina. Med prvo svetovno vojno je bilo tu zaledje Soške fronte in stavbe, katerih ruševine so vidne še danes, so služile za medicinsko oskrbo avstrijskih vojakov. Včeraj pa tam resnično ni bilo veliko ljudi in z užitkom smo si privoščili radler, ki je veliko več kot le pasal. Še preden smo se uspeli poleniti, smo krenili dalje po poti. Luštna ozka potka vzporedno s pobočjem, ki se ni pretirano strmo vzpenjala, je nudila lep pogled nazaj na kočo na Komni.

Pogled nazaj proti Komni


   Ko smo prehodili velik ovinek pod Malim Bogatinom in Mahavščkom, smo prišli na Bogatinsko sedlo, kjer se je odprl lep pogled na primorsko stran. Razgled bi bil lahko še bistveno lepši, če se ne bi podili megličasti oblaki in zastirali pogled. Za kakšnih 5 minut smo si odpočili in nato nadaljevali pot na Lanževico, ki je z Bogatinskega sedla zgledala tako hudičevo visoko in daleč. Vse je kazalo na to, da se bližamo nadmorski višini 2000 metrov, saj je bilo rastje vedno bolj skromno. Predvsem midve z Barbaro sva se navduševali nad celimi šopi planik, ki so cvetele med travani, kamenjem in drugimi rožicami. Res jih je bilo vse polno.

Planike


   Pot na vrh Lanževice smo opravili v skoraj pol krajšem času, kakor je pisalo na usmerjevalni tablici. Seveda smo bili veseli, ko smo dosegli vrh in sledil je počitek; voda, nektarina, fotoaparat in čudovita okolica. Zdelo se je, kakor da smo v središču vseh gora. Videl se je Krn, videl se je Triglav, videl se je Vogel. Čistost razgleda so ovirali oblački.

Vrh Lanževice


   Še skupna fotka za spomin in spustili smo se z gore. Najprej nekaj časa po isti poti, nato pa se je pot odcepila levo proti planini Na kraju. Dolina na Bohinjski strani Lanževice je bila polna visoke trave in ruševja. Res je bilo lepo in upravičeno se imenuje Lepa Komna. Ta pot je nekoliko daljša, a bolj prijetna.

Lepa Komna


   Ko smo se spustili znova do koče pod Bogatinom, je bil ledeno ohlajen radler odlična ideja in sezutje pohodnih čevljev je bil balzam za stopala.

   Zadnji del poti je bil cik-cakast spust s Komne proti Savici. Zares zoprna pot, ampak ko enkrat slišiš slap, veš da nisi več daleč. Spuščali smo se počasi, kar je mojim kolenom zelo pasalo. Punci sva nekoliko zaostali, fanta sta šla nekoliko hitreje, a smo se prilagajali hitrosti hoje en drugega.

   Vsi štirje, prijetno utrujeni, smo si privoščili še povečano hidracijo in se počasi odpeljali proti Vrhniki. Ideja je bila, da bi se še kopali v Bohinjskem jezeru, a je bila voda premrzla, za skok do Blejske plaže pa ni bilo več časa. No, je bil pa tuš doma še toliko bolj prijeten.

V gorah je lepo...


   Preživeli smo zares lep dan v gorah. Družba je bila prijetna in zabavna. Pot ni bila zahtevna, a je bila dovolj dolga, da lahko rečem, da je bila nekoliko naporna. Ampak na to se nikoli ne oziram, saj vedno želim do popolnosti izkoristiti dan v gorah ali planinah, kjer je zame mali raj na zemlji.

torek, 10. julij 2012

Uvod za začetek





   Oh ja, ob poplavi (če ne že kar vesoljnem potopu) raznovrstnih blogov ljudi najrazličnejših profilov, sem se tudi jaz spravila pisat blog. Zakaj, niti sama nevem. No, en razlog zagotovo je, vendar bo ostal skrivnost. Ker je pravzaprav želja. In ker stara modrost pravi, da se želje ne izpolnijo, če jih prehitro razkriješ, ostajam skrivnostna.