nedelja, 02. december 2012

Beli konji in Andrej iz Gorice



Veseli december se je začel. Kuhano vino, lučke, posebno božično-novoletno razpoloženje in nikakor se ne moram otresti občutka, da je to tudi čas, ki prinaša vsaj nekaj malega človeške hinavščine. Ljubljanske ulice v središču mesta se že svetijo v razkošnih barvah modre in te pravzaprav ustvarijo takšno resnično romantično vzdušje. Vedno so mi bile najbolj všeč ravno modre lučke, tako elegantne se mi zdijo. Najlepši trenutkek, ki si ga lahko zamislim ob tem je tisti, ko z osebo, ki jo imaš neizmerno rad, stojiš na sredi Šuštarskega mosta in skupaj, brez besed, zreta proti Prešernoven trgu.

Ja, tako je v idealnem svetu, v realnem pa se mi vse zdi obrnjeno na glavo. Jutranji potresi, ne tako dolgo nazaj poplave, poleti nas je pestila suša. Tudi vrhniška Bela je terjala davek. Vrsto let se je ravno ob njej redno igrala mularija vseh starosti, pa se nikoli nikomur ni zgodilo nič hujšega. Zdaj pa se je zgodila strašna nesreča.
Ubogi naš planet! Saj ni čudno, da je "utrujen". Skupaj z našo predrago Zemljo visimo z glavo navzdol tudi ljudje. Zakaj tistih ogromno kilometrov lučk? Elektrika je draga in ne pojavi se kar sama od sebe. Denarja na splošno ni, ampak za lučke in elekrtiko ga je očitno dovolj. In vsi tile protesti so mi sicer jasni, ampak zakaj je potrebno uničevat tujo lastnino in zažigat bale sena, pa ne ravno. Skrajno neumno, trapasto in neodgovorno je zažgati celo balo seno, zato da pokažeš politikom, da misliš resno. Konji v Lipici pa nimajo dovolj sena za prehrano.

Nabralo se je preveč packarije in potrebno jo je pomesti in še oprati in dezentificirati. Ali bo res konec sveta ali pa je to le vračanje v temačni srednji vek. Ne moremo vedeti, kaj nam je namenilo vesolje, zato je potrebno izkoristiti lepe trenutke, ki se kljub vsemu še vedno ponujajo kar sami, le zagrabit jih moramo.

In en takšnih trenutkov je bil nedeljski obisk Lipice.





Vremenski obeti niso bili spodbudni, a tudi ne zastrašujoči. Splačalo se je izkoristit dan odprtih vrat, ko je bil ogled Kobilarne brezplačen. Ljudi je bilo presenetljivo dosti, glede na vreme. Rahel dež se je stopnjeval do precej močnega dežja, zato je bil mali vijolični dežnik v torbici neprecenljiv.

Ogledala sem si trening ježe lipicancev in moj prvi pomislek je bil, da mi konjički niso delovali, da jih prav posebno veseli menjava nog v dvojnem galopu, piruete, poskokci in podobno. Tudi že sama njihova drža mi ni delovala naravno. Pa vendar so izgledali lepo in do neke mere celo elegantno.
Podkovanje belih žrebcev poteka ravno tako kot pri vsakem drugem konju. Srh me je spreletel, ko je podkovski kovač z vso močjo zabil žebelj konjičku v kopito. Vem, da konja to ne boli, pa vendar je izgledalo malo srhljivo. Konj pa je ob vsem tem le mirno stal in brez pritoževanja prenašal, ko sta mu dva mojstra krivila taco.

Nasmejal nas je možakar, ki je bil oblečen v moško obleko iz približno leta 1900 in je predstavljal Martina Krpana. Sam po sebi niti ne bi bil tako smešen, če mu ne bi v žepu zazvonil telefon in se nam ne bi opravičil: "Se opravičujem. Obmejna policija me kliče. Očitno je nekej narobe, ampak bom prec zrihtal."




Neverjetno količino spoštovanja sem občutila, ko sem bila v bližini onih velikih belih živali. Verjamem, da so prijazne in da nikomur nočejo storiti žalega, a jim kljub vsemu ne zaupam popolnoma. Vedno se branim, da konji hinavsko gledajo, a to so le besede, ki jih izzove moje, pravzaprav, strahospoštovanje. Od neprijetnega dogodka s kravami na planini pod Mišelj vrhom letos poleti in mojega nerodnega padca, ko sem želela zbežati pred kozorogi pod Špikom Hude police, imam še večji "rešpekt" pred kopitarji, majhnimi ali velikimi.




Pa vendar so lipicanci izredne živali, za katere pravijo, da so to konji, ki zelo zgodaj posivijo. S tem je seveda mišljeno, da se njihova dlaka obarva belo v starosti, tako kot posivijo ljudje, ko so starejši. Pravila, kdaj konj postane bel ni. Nekateri posiviljo prej, drugi pozneje, vsi pa se skotijo skoraj čisto črni. Podobna zgodba, kot z labodi in grdim račkom. Obarvanost se je lepo videla v grajskem hlevu, kjer je bil v vsakem boksu zaprt po en konj. Nad vrati boksa je bila tablica, ki je pojasnjevala, kako je konju ime, kdo sta bila njegova prednika in datum skotitve. Tako je bilo z lahkoto ugotoviti, da je bil konj, skoten leta 2006 še nekoliko siv, tisti, ki je prirezgetal na svet leta 1997 pa že snežno bel.





Super dobro so opremili in uredili manjši interaktivni muzejček imenovan Lipikum, ki na zanimiv način prikaže in pojasni vse značajske, fizične in delovne lastnosti lipicancev. V njem lahko otroci in odrasli spoznamo iz kakšnih živali so se razvili konji, zakaj je konjev nos tako zelo občutljiv, da lahko lipicanec obrne uho tudi za 180 stopinj, kako je potekala evolucija konj, za kaj so konje uporabljali v preteklosti, kakšna je bila vloga lipicanca v razvoju lokalnega turizma in kateri korak je konja najtežje naučiti pri dresuri.

Posebno je moj pogled pritegnila cerkev sv. Antona Padovanskega. Majhna cerkvica, ki na zunaj ne daje občutka veličine. V vsako cerkev grem rada, jo pogledam s kulturnaga in arhitekturnega vidika, tokrat pa je prevladala še moja ljubezen do živali. Ko sem pogledala preko stopnišča proti oltarju cerkvice sem zagledala mačka. Mačka v cerkvi. In neverjetno dober moment bi lahko zabeležila s fotoaparatom, če ne bi po svoji navadi zavpila: "Lejga, muci!" Ta muci se me je seveda ustrašil in zbežal na balkon cerkve. Tako sem še nekaj časa razmišljala, kako mi je žal za mucijev pobeg pred mano. Vse do Muzeja kočij mi ta misel ni dala miru. V resnici nič takšnega, a meni je bilo pomembno in vredno razmišljanja.

Muzej kočij lepo popestri ogled kobilarne. Na žalost je še kar nekaj kočij ravno v restavratorskem postopku. Sklepam, da je problem v denarju in upam, da se kmalu najde dovolj sredstev, da se bodo kočije primerno ohranile in zavarovale kot premična kulturna dediščina lokalnega pomena. Spraševala pa sem se, ali zapravljivček sodi med vozove ali kočije.  

Kot se spodobi ali pa bi se spodobilo, je tu ohranjena in vzdrževana tudi kraška hiša. Tipična kamnita kraška arhitektura vedno privabi moj pogled. Temu objektu so spremenili namembnost in danes je v hiši galerija, a je kljub temu ohranjena tudi značilna notranjščina z značilnim ognjiščem.

Za mlade obiskovalce je bilo atraktivno drsališče, medtem, ko so odrasli obiskovalci lahko pasli oči ali zapravili kak evro na stojnicah z izdelki domače ročne obrti.


Te pa nikakor ni manjkalo na Andrejevem sejmu v Gorici.

Že najti parkirno mesto je bila prava umetnost, saj je bil velik del centra mesta zaprt za promet. Ampak vztrajnost je bila poplačana in avto, parkiran bočno nedaleč od dogajanja, zadovoljva nagrada. Kljub mrazu in ne tako zelo šibki burji, se je bilo luštno sprehajati med stonjicami. Več kot presenetila me je obsežnost sejma, količina in pestrost ponudbe ter različnost narodnosti prodajalcev izdelkov. Kitajci so prodajali oblačila, črnci torbice in denarnice, Indijci rute in šale, Perujci lovilce sanj in CDje z njihovo glasbo na piščali. Vmes se je slišal še celo didgeridoo.




V Gorici vlada povsem decembersko vzdušje, ljudje so na sejmu nakupovali in otroci so se zabavali na vrtiljakih, hiši strahov ali ob ciljanju pločevink, kjer si za nagrado za zadeto pločevinko dobil plišastega medvedka. Noro slastna je bila videti razkošna ponudna bonbonov, pečenih jabolk, kandiranega sadja, oliv s Sicijije in vseh vrst začimb. Vsega sadja, zelenjave in začimb, roko na srce, niti poznala nisem.

Šepala je le gostinska ponudba. Če si bil lačen, nisi smel biti vegeterijanec. Meso vsepovsod, v glavnini svinjina. Bolj mi je dišalo kuhano vino, ki mu Italijani rečejo "vin brule", pa hkrati vendarle ne dovolj, da bi si ga privoščila kozarček.

Kdo je bil ta Andrej, po katerem se sejem imenuje pa še danes nevem. Ampak bo verjetno kar držal podatek, da je to tisti Andrej, ki je zavetnik Gorice.



Ob vrnitvi je kljub napovedi nekoliko presenetil sneg, ki ga je namedlo že kar nekaj centimetrov. Od Postojne do Grčarevca ga je bilo vedno več, nato pa do Vrhnike ponovno vedno manj. Zima kaže zobe, kmalu bo naredila križec tudi na koledarju. Miklavž sicer ne, ampak Božiček in Dedek Mraz pa bosta potrebovala sneg, da bodo jeleni lahko privlekli sani vse do pridnih otrok.




Ko zapade sneg se vse umiri, še zvoki obnemijo. Le še iz dimnikov hiš se vali dim, ki se zažre v plašč, da ob prihodu domov oddajaš vonj po nečem prekajenem. Poseben čar snegu dajejo naši koraki, ki puščajo sledi in o ničemer več ne razmišljaš, ko snežinke belijo tvojo kapo medtem, ko prav po otroško grizljaš podarjen rožič.


ponedeljek, 19. november 2012

Štanjel in Pliskovica, med dnevom in nočjo

Sobota se mi je zdela ravno pravšnja za popoldanski izlet na Kras. No, v planu je bil predvsem obisk Pliskovice in "event" v tamkajšnjem balinišču, ki pa sem se mu zaradi spleta okoliščin odpovedala.
Včasih se mi zdi, da bi morala živeti na Krasu. Ne vem niti na katerem delu Krasa. Morda niti ne na Krasu in bi se zadovoljila že z zahodnim delom Vipavske doline. Oni konec me neverjetno privlači, tretjina mene pripada Krasu, čeprav se to seveda smešno sliši. Včasih v hecu rada povem, da ko bom velika, si bom kupila hišo prav tam, kaj bom počela pa nevem.


Kraški kamen, kljub svoji pustosti in trdnosti, daje vasem posebno čarobnost, najsi bodo to majhne ali velike vasi. En večjih in najpogosteje obiskanih krajev je gotovo Štanjel. Težko mu je to zameriti, saj je s svojim gradom in Ferarrijevem vrtom prava posebnost na vzpetini med kraško planoto in vasmi Renče, Branik in drugimi na oni strani.
Da pot ni bila tako monotona, sva šla tokrat v Štanjel preko Logatca, Kalc in Stare pošte do Cola in se spustila do Ajdovščine, na Kras pa "splezala" mimo Manč do Kobdilja. V Štanjel sva prišla relativno pozno popoldne, kar pa sploh ni bilo tako slabo, saj mi je sprehod dobro del in priložnost, da sem s "škarpe" ob gotski cerkvi sredi vasi opazovala sončni zahod je bila neprecenljiva, sam sončni zahod pa skoraj pravljičen. Navdušena sem bila nad mojo ponovno "najdbo" kraške hiše in vodnjaka ob njej, da pa kamniti žleb v meni prebudi pravo majceno evforijo, sem pa vedno znova presenečena.
Prebivalci se ukvarjajo z vsem mogočim, da bi navdušili in privabili turiste in hkrati še kaj malega zaslužili. Majcena galerija, čebelarstvo, prodaja žganja, medu, kakija ter umetnij vžganih v les so bili glavna vaška ponudba. Pogrešam le še kakšno ljubko urejeno kavarnico, magari na vrtu graščine, kjer so ponavadi poročna slavja.
Ko je sonce zahajalo, so se pročelja hiš kopala v ognjeno oranžni barvi. Kakšno srečo sem imela, da sem se tam znašla ravno ob tistem času. In ko je sonce popolnoma zašlo, sta na kraška tla legla mrak in tišina. Nobenega avtomobilskega vrveža ni bilo, nobenega drugega hrupa. Zakaj je bil večer tako drugačen, kakor pri nas!
Odpeljala sva se proti Pliskovici. Kar skozi Kobjeglavo in mimo Coljave. Po tej cesti se pride v Pliskovico z zadnje strani vasi in vmes se prečka tudi Pliskino pot, katero toplo priporočam za kak popoldanski izlet.
Parkirala sva na začetku vasi, kjer vedno parkiram in se peš odpravila v vas. Želela sva najti balinišče in si ogledati vas, vse tja do cerkve. Mimogrede sem Anžetu razložila še, zakaj je murva (lahko) hišno drevo in kaj se dogaja na Dnevu odprtih borjačev, ki je ponavadi konec aprila. 
Čeprav v temi, imaš v vasi kaj za videti. Pliskovico sem podnevi videla že velikokrat, v temi pa še nikoli, tako, da sem si to tokrat štela v pustolovščino. Čeprav s fotoaparatom v roki, sem očitno izgledala kot domačinka, ko me je simpatični Italijan vprašal, kje je hiša številka 59. Prestrašila sem se govorjenja po italijansko, tako da se je moral potruditi on in govoriti angleško. Ampak kljub temu mu nisem znala pomagati.
Po dobri uri sprehajanja po že kar hladnem zraku, sva se odpeljala proti Novi Gorici. Kar tako, za hec in ker se mi je zdela boljša ideja od morja. Pa še veliko bližje je. Zdaj sem že poznala pot do tja in zemljevida sploh nisva potrebovala. Kakšno presenečenje je bila čreda divjih prašičev, ki so se pasli kar ob cesti nekje med vasmi. Še nikoli nisem videla divljega prašiča v naravi, tedaj pa jih je bilo najmanj deset na kupu. Še dobro, da sem bila v avtu, na varnem. Navdušujoče!
Veliki Dol, Komen, Gorjansko, Ivanji Grad, Opatje selo in spust preko roba je pospremil pogled na Mirnski grad. Kolebala sva med "staro" Gorico in Novo Gorico, ampak ker resnično nisem imela energije za razvozlavanje slabih cestnih oznak in smerokazov v Italiji, sem se odločila za Novo Gorico. Bela kava v Qlandiji in polnočna večerja v McDonaldsu na Rudniku sta označili konec dneva. Kar malo prepozno za moje dogodivščine naslednjega dne.


Obožujem izlete na Kras in vsakič se imam krasno, ne glede na to, kaj počnem in s kakšnim razlogom sem tam. Pred šestimi leti sem se prvič podrobneje seznanila s posebnostmi, ko sem pisala krajšo nalogo na temo festivalov in si izbrala Dan odprtih borjačev. Tedaj sem cel vikend preživela v Mladinskem hostlu v Pliskovici. Od takrat se v Pliskovico vračam pogosto; na žetev sivke, tečaj o divji hrani ali na kolesarski vikend. Včasih pa je za "battery refill" dovolj le vožnja po tistih ovinkih, klančkih in spustih.

ponedeljek, 01. oktober 2012

Krk, ampak brez tekaških copat

Kako grešno je preživeti dopust brez teka? Ali je dopust namenjem počitku? Ok, ampak kakšnemu počitku? Počitku od napornih dni v službi, na faksu ali fizičnemu počitku? Saj pravzaprav nevem. Na dopustu počnem stvari, ki me veselijo, me sproščajo in me "nafilajo" z energijo. In ker je med njimi tudi tek, se gotovo ne počutim dobro, ker že kar nekaj dni zapored nisem pretekla niti kilometra. In najbližje tekaškim oblačilcem sem bila, ko sem pet dni po potovalki premetavala vrečko s tekaško majico in nogavicami. A me lahko tolaži dejstvo, da sem pred tem "dolgim počitkom" opravila relativno soliden trening? Daljši tek, 16km, v spodobnem času, s korakom, ki ga sama imenujem "strumno in veselo". Palčki iz Sneguljčice pa pri tem nimajo nič, razen tega, da so mi pomagali spakirati potovalko za dopust. No, ja.
Pa če odmislim tek, lahko rečem, da sem si dopust zaslužila. Stres in dolgočasno posedanje za pisalno mizo s hitrim memoriziranjem čimvečjega števila podatkov sta gotovo pripomogla, da sem zares potrebovala nekaj dni odklopa med rožmarinom, sivko in morsko soljo.
Odklopila sem se najprej v Puli in na Kamenjaku. Slackline, gugalnice, trampolin in tobogan iz majhnih vrtljivih kroglic v kombinaciji z limonado in sangrijo ter vse polno arhaičnih predmetov so sproščujoči in zabavni. Veliko bolj kakor valovi, nastali zaradi močnega juga, zaradi katerega sva Silbo in Olib zamenjala s Krkom. Plovba čez Kvarner gotovo ne bi bila varna odločitev v tistem trenutku. V takem vetru stati na trdnih tleh pomeni največ.
In ker se Krka nism popolnoma nič spominjala, je bil zame zanimiv vsak kotiček. Dobrinj, Malinska, Šilo, Krk, Vrbnik... Vsak kraj ima nekaj posebnega. Če bi morala izbrati sebi najljubšega, bi bil to Vrbnik. Seveda, kraj z dolgo in bogato zgodovino, njegove ozke uličice s polno ribic sitih mačk, hecnih balkonov, vegastih sten in stopničš. Cel dan bi se lahko zgubljala po tistih ulicah in iskala najmanjše detajle, ki dajejo kraju dušo.
Ob takšnih potepanjih pozabiš na to, kako prijetno se je po končanem delovnem dnevu preobuti iz balerink v tekaške copate in neudobne kavbojke zamenjati s tekaških krilcem ali pajkicami. V zadnjem času sem to storila kar nekajkrat in v večernih urah odtekla vsakič nekaj več kot deset kilometrov. Večerni tek ima poseben čar, saj je kljub temu, da tečem po osvetljenem delu Vrhnike presenetljivo umirjeno ozračje. Moteči faktor je le dim, ki se v teh, nekoliko hladnejših večerih že vali iz nekaterih dimnikov.
Na Krku je bilo čez dan še prijetno toplo. Večino časa je bilo oblačno in dostikrat malce deževno in tudi kakšna plohica je pokazala zobke. Dopoldne v Malinski pa je ponudilo sonček in tedaj je bilo celo vroče. Prevroče za moje dolge hlače in dovolj toplo za nekoliko poležavanja na plaži. Morje je bilo kristalno čisto, a ni bilo segreto dovolj, da bi skočila v vodo, pa vendar se tekanju po petoli med Solinami in Čižići, nisem odrekla, čeravno se tedaj nism mučila s prebiranjem glagolice in njenih "sličic". Na začetku je bil občutek milo rečeno hecen, a sem se privadila. Te soline me begajo, ampak razkritje tega vprašanja me še čaka.
Ravno toliko so bile misteriozne tudi Rudine. Kraj na delu otoka, ki gleda proti Gorskemu Kotarju. Sprehodila sem se skozi zaselek. Vladala je tišina, le v daljavi se je slišalo cingljanje zvonca, visečega za vratom ene od ovc. Ali morda koze. Nevem, ker nism videla. Le sklepam lahko, ker tudi kakca ne razlikujem. Po njem bi lahko sklepala, za katero žival gre. Sicer so vasi vladale podrte kamnite hiše in škarpe suhe gradnje. Le na enem balkonu sta sedela gospod in gospa, zelo očitno ne "staroselca" in me gledala, kot čudo sveta.
A je res tako čudno, če mi je vas všeč in zanimiva in se sprehalam skozi njo z radovednim pogledom in fotoaparatom v roki! Kljub temu, da ni bilo žive duše nikjer, se je meni zdelo povsod polno življenja. Ni bilo niti šuma, ampak jaz sem imela občutek, da slišem celo zgodbo vasi. Poetično, pa vendar; to vas sem resnično čutila.
Po raziskovanju Krka sem se preko Gorskega Kotarja vrnila domov polna vtisov in s polno SD kartico fotografij. Teh pet dni me je fizično izčrpalo, a psihično napolnilo z energijo. Do konca oktobra ne bo več časa za takšne podvige. Obeta se Ljubljanski maraton. Treba bo teči. Daleč. Nekaj treningov imam še na razpolago do takrat. Po maratonu bo pa spet na vrsti čas za mentalni in predvsem mišični in "sklepni" relax.  





petek, 24. avgust 2012

Kolpa, reka nekje tam spodaj

Naša lepa deželica premore veliko vode; jezerca in rečice, in tistih približno 40 kilometrov morske obale. Poletje avtomatično povezujemo s preživljanjem prostih dni ob morju in ker slovensko morje mi kaj prida, radi poležavamo ob jezerih, ki ponavadi poleg plavanja in namakanja ponujajo tudi druge obvodne in "navodne" aktivnosti. Najbolj popularna sta Blejsko in Bohinjsko jezero. V zadnjih nekaj letih se je število turistov in dopustnikov tu tako povečalo, da me skoraj nič več ne mikata, ne eno ne drugo. Precej manj pa so obiskane slovenske reke. Večina zaradi neprimerne vode, tako s stališča temperature kakor umazanosti.
Kolpa je, poleg Nadiže in Iške, reka, ki mi je luštna in sem si želela zaplavati v njej. Te dni je zaradi suše precej nižji vodostaj kakor ponavadi, a zato me ni nič manj privlačila.

Na pot smo se odpravili po nekoliko neobičajni poti; po stari cesti proti Ljubljani, mimo Loga in nato Plešivice do Vnanjih Goric in Podpeči. Od tam pa dalje proti Jezeru, Podkraju in do onega Iga. Na krožišču na Igu pa na prvi izvoz in proti Pijavi Gorici. Vse do Ribnice nam je bilo jasno kje smo. Pa tudi še nekoliko dalje. Tam nekje pri Kočevski reki smo se ustavili na kavi in natakarica nam je povedala, da vsako jutro pride do gostilne lisička, ravno tokrat pa ji je odnesla en "šlap". Kako prisrčno se je smejala, ko nam je to razlagala.
Odpeljali smo se dalje, malo niže in kar naenkrat nam ni bilo več čisto jasno, kje točno se vozimo. Želeli smo priti do Oslinice. No, nekaj časa smo se vozili po malih zaselkih, kjer je več krav na paši kakor vseh prebivalcev v vasi, a ti kraji so neverjetno lepi in na žalost pozabljeni. Po čisto novi cesti, ki je ni niti še ni na zemljevidih in po kateri se je pred kratkim odvijal nek evropski dogodek v rolkanju, smo prišli končno do Oslinice. Majhen, nekoliko bolj turistično razvit kraj z izredno slabo založeno trgovino z živili. Kruha praktično ni bilo več. V trgovini sem bila kot deveto čudo in ko so se stranke pogovarjale s prodajalkami, jih nisem razumela nič, z menoj pa je prodajalka govorila zelo lepo slovensko. Hecno.


Najprej smo se odpeljali po strugi navzdol in preverili stanje vode; ali je s kajakom sploh možno preko vseh plitvin, ki jih je bilo precej zaradi dolge suše in vročine, ki že praktično vse poletje udriha po nas. Že takoj med vožjno sem se zaljubila v vasice, skozi katere smo se peljali. Tako majhne in simpatične, z zelo malo prebivalci, a so kljub temu kazale obraz preteklega življenja ob Kolpi, dejavnosti tamkajšnjih ljudi in njihov ponos na lastno kulturno dediščino. Izredno ponosni so očitno na legendo o Petru Klepcu, ki izhaja iz tistih krajev. Pojasnjevalne table so opremljene z nazivom "Dežela Petra Klepca", v Ribjeku je risba Klepca na eni od pomembnejših stavb v vasi in ob cesti je lesena konstrukcija, ki ponazarja Petra Klepca. Peter Klepec je zagotovo tu lokalni legendarni junak in večina dediščine in z njo povezanega turizma sloni na tem. 




Ob povratku skoraj do Oslinice se je naš kajakaš v svojem "modrem čolničku" podal v strugo, jaz pa sem že malce počofotala v vodi. Prijetno hladna, a ne mrzla, kakor je za Kolpo značilno. Kae pa sem mali veliki otrok, sem se pognala na skalo, ki je štrlela iz vode. Hoditi popolnoma bos po strugi z vodo preko kolen sploh ni tako enostavno. Pa tudi ne bi mi bilo prijetno v oblačilih pasti v vodo.
Ko smo dokončno "splavili" kajak, sem prevzela volan v avtu in se s sopotnico odpeljala vzdolž reke proti mestu, kjer smo bili dogovorjeni, da se dobimo.
Najin prvi postanek je bil v vasi Ribjek. Prijetna majhna vas z ribogojnico. Parkirala sem kar ob cesti, saj tako ni bilo nobenega prometa. In odločila sem se, da ta izlet v celoti prehodim popolnoma bosa. Vsake toliko si človek mora malce utrditi podplate.
Tik ob cesti je name naredila vtis srednjeveška cerkvica Sv. Egidija s pripadajočim pokopališčem. Majhna, luškana in prav nič kičasta, srednjeveška pač.


Šli sva pogledat do ribogojnice in na poti do tja naju je spremljal prisrčen rjav mali kužek, tako prijazen in scrkljan. Kar ulegel se mi je k nogam na hrbet in se pustil čohljati. Ampak kljub vsemu se mi je zdel malce miren za mladega psička in na levi strani gobčka je imel manjšo oteklino. Malce se mi je zasmilil. Sem kar lastnico ribogojnice vprašala, kaj je s kužkom in povedala mi je, da je reveža pičila čebela. Revček mali!

Odpravili sva se dalje in naslednja vas je bila, tako na oko, po mojem mnenju, druga največja na tem področju ob Kolpi. Največja je bila nedvomno Osilnica. Bosljiva Loka je nekoliko manjša od Osilnice, a vseeno ena večjih vasi in ima celo trgovinico z živili in manjši, prijetno urejen lokal. Na koncu vasi in že skoraj na začetku naslednje, Mirtoviči, pa še lepo urejeno manjše kopališče. Tam sem parkirala in odpravili sva se najprej skozi vas, peš. Sonce je tako žgalo in grelo asfalt, da so moji podplatki morali biti stalno v koraku, sicer sem morala poiskati senco, ko sem želela stati pri miru.




Vasica je precej razpotegnjena, skriva pa prave biserčke. Po starem ohranjene, vzdrževane in obnovljene hiše so zame pravi raj. Posebno lepo je bila urejena Matičeva domačija. Bila je sicer zaprta in zaklenjena, a zagotovo je to muzej na prostem, urejena lokalna domačija. Tu so konec maja organizirali tudi festival s šparglji in tedaj se je verjetno trlo obiskovalcev, saj se zelo trudijo, da bi te vasi turistično čimbolj oživili. 



Bil je že skrajni čas, da skočiva v kopalke in v vodo. Vroče je bilo kot v kotlu in zrak se mi premaknil niti na milimeter. Majhen travniček z drevjem in vrtnim paviljonom, skakalnica in pot do vode so vse kar je potrebno za urejenost kopališča. Hop v vodo! Neprecenljiv je bil skok v osvežujočo vodo!

Potrebno se je bilo odpraviti dalje, saj je bil naš veslač kar hiter, kljub temu, da je bilo vode tako malo, da je moral na večih mestih peš, s kajakom na rami premagati plitvo strugo in plitve brzice. Tako sva  krenili dalje in se naslednjič ustavili pri cerkvici Sv.Ane, ki se dviga precej nad Kolpo in nekaj malega nad cesto. Avto sva pustili v senci in se podali v rahel klanček. Tokrat mi bosa hoja ni bila tako zelo povšeči, a sem vseeno vztrajala; korenine in listje. Po zgolj nekaj minutah hoje človek že pride do cerkvice in izpred nje je lep razgled na kolpsko dolino. Sama cerkev pa me je nekoliko razočarala. Nikjer nobenega zapisa, napisa, razlage ali okna, da bi lahko pokukala notri in vrata so bila skrbno zapahnjena.



Spustili sva se nazaj do avta in jaz ne bi bila srečna, če ne bi naredila vsaj eno kozlarijo. Tokrat je bila to milo rečeno "hecna" fotografija. Ulegla sem se na cesto. Bilo bi še zabavno, če me ne bi asfalt grozno pekel v noge in predvsem hrbet, ampak za fotografijo naredim vse, skoraj vse.





Kak kilometer ali dva naprej sva se že zadnjič ustavili, tokrat ob vodi in se še malo ohladili. Kako zabavno je bilo, ko so se mi približale pogumne ribice in me "oglodale". Počakali sva našega "čolnarja", spakirali smo se, spravili kajak na streho avtomobila in se počasi odpeljali proti domu. No, vmes smo se ustavili še dvakrat. Prvič smo bili firbci in opazovali gručo kopalcev na enem od podrtih jezov, drugič pa v lokalu, ko nam je zapasalo nekaj za rehidracijo ob silno vročem dnevu.

Prvič sem bila na Kolpi in tudi na tem delu Dolenjske in spet sem bila navdušena nad kulturno in naravno krajino. Lepšega izleta si skoraj ne bi mogla želeti. Le temperaturo zraka bi zmanjšala za kakih 5 stopinj Celzija. Zagotovo se bom kmalu spet vrnila v tiste kraje.  

sreda, 22. avgust 2012

Mali morski dopust

Če se zdi, da hodim vedno in samo v hribe in da morja ne maram, lahko z zanesljivostjo rečem, da to ni tako. Na morju sicer obstaja nekaj dejavnikov, zaradi katerih se mu raje izognem, ampak kljub temu pa poskrbim, da imam vsako leto nekaj morskega dopusta in da si morske dni obarvam nekoliko drugače.


Na morju ne maram gneče, ne maram ležanja na plaži v pripekajoči vročini (in ležanja na plaži na splošno), ne maram borbe za postavitev ležalnika v senco, ne maram mešanice soli, potu in kreme za sončenje na moji koži cel dan. Na maram dnevne rutine v smislu zajtrk, plaža, kosilo, počitek, plaža, večerja, sprehod v mesto, spanje. Moja hrbtenica ne prenese večnočnega spanja v šotoru v spalni vreči in najraje se izognem skupnim pomivalnicam posode in skupnim sanitarijam in kopalnicam. Ne maram stacioniranosti na enem mestu več kot 3 ali res maksimalno 4 dni. Če pa prištejem zraven, da moja denarnica ne premore dopusta z velikim budgetom, je praktično nemogoče najeti apartma ali si rezervirati hotelsko sobo, pa tudi kolikortoliko spodobni avtokampi sploh niso več poceni. Ker želim prihraniti nekaj tudi pri bencinu, odpadejo razna popotovanja in vožnje vsak dan v drug kraj, da razbiješ monotonost.
In ob vseh teh "ne maram, ne bom, nočem, ni mi všeč" bi marsikdo rekel, naj ostanem doma ali zginem v hribe in naj ne težim. Verjamem, tudi jaz bi tako rekla. Tako sem izredno hvaležna za povabilo na jadranje. Jadrala sem že lani in zadeva me je navdušila. Nobenega dolgčasa! Deljenje stroškov pa obvezno!



Največja pomanjkljivost jadranja je, da si popolnoma odvisen od vremena. Je že res, da je bilo lepo sončno in vroče, a je tudi pihalo. Veter je bila sunkovita in močna burja, ki ji na morju vsekakor ni pametno oporekati. Pametneje se ji je umakniti in je ne izzivati. Koneckoncev na jadrnici sredi Kvarnerja nisi na trdnih tleh in se ne moreš oprijeti drevesa, da te ne odpihne.
Tako sva tudi midva spremenila plane, zaradi burje. Prvotni plan sta bila Silba in Olib, midva pa zaradi varnosti nisva šla dlje od Kamenjaka. Še nekoliko slabši občutek sva dobila, ko nama prvo noč sidro ni držalo kakor bi moralo in naju je z jadrnico vred obneslo precej stran od prvotnega mesta sidranja. En sam poznavalec jadranja na krovu pa le ni dovolj za takšne ali še hujše neugodne pripeljaje. Zagato sva rešila hitro in uspešno.



Zaradi spremenjenega plana sva bila tudi nekoliko več na kopnem. Petkov večer sva preživela v Pulju. Arena in okolica arene je bila nabito polna najstnikov in predvsem vreščečih najstnic. Sprva se mi ni niti približno sanjalo, čigav koncert se obeta. Kaj hitro pa mi je postalo jasno. Michael Telo. In od povsod je odmevalo: "Nossa, nossa. Assim você me mata. Ai, se eu te pego, Ai, ai, se eu te pego. Delícia, delícia. Assim você me mata. Ai, se eu te pego. Ai, ai, se eu"! 
Na drugem koncu starega dela Pulja se je dogajalo nekaj bolj zanimivega; oder z dvema plesalkama in učiteljem plesa. Pod odrom pa polno ljudi, ki so neumorno ponavljali korake po navodilih. Bachata!!! In z veseljem in velikim nasmeškom na obrazu sem zamigala z boki tudi sama in v ritmu latino glasbe so moje noge "letele" kar same od sebe. Čista uživancija, bachata sredi Pulja. Pa še zgledalo je, kakor da zadevo zares obvladam.
Naslednji dan sva se z avtomobilom odpeljala do Rovinja. Rovinj me navdaja s hecnimi mešanimi občutki. Kljub temu, da sem se ga že pošteno "preobjedla", se ga kar ne morem naveličati. S svojo podobo privabi veliko turistov. Za ogled mesta vročina sploh ni bila pomembna. Žgalo je kot v kotlu, ampak vseeno sem hotela ponovno videti mesto. Za osvežitev je bila ledena kava kot božji dar.




Zgodaj popoldne sva že jadrala, na sever Brionov in nazaj, pa vse dol do Verude, kjer sva se zvečer zasidrala in prespala. Zbudila sva se v odličen veter za jadranje in kaj je lepšega, kot ko se ugasne motor, jadrnica nagne in slišiš le veter v jadrih.
Škoda, da nama je veter pokvaril plane, ker jadranje je res užitek. Je že res, da vrvem in jadrom nisem kos. Enostavno sem "švoh", ampak skipper me je pohvalil, da sem odlična posadka in da se zelo hitro učim. Lepo je slišati pohvalo.
Med potjo proti domu sva se ustavila še v Limskem fjordu. Grozno, kako ga ne znajo urediti, da bi izgledal ogleda vreden. Ne le da ni urejen, celo zelo zanikrn je. Potem pa sva se ustavila še v Poreču. Hiter sprehod ob obali in skozi star del mesta je bil pravšnji zaključek kratkega, a kljub vsemu sladkega dopustka.



Pa kaj potem, če ni bilo vse po planih in če dopust ni bil tako zelo vrhunski, kakor sem upala in pričakovala. Vedno pravim, da je vsaka stvar za nekaj dobra in verjamem, da je bilo tudi tokrat tako. Tudi napake so tiste, ki dajejo popolnost stvarem. Pomembne so tudi pomanjkljivosti. Bo pa naslednjič... ne boljše, ampak drugače.

sreda, 15. avgust 2012

Stol, 2236 m.n.v.


Stol, stolček... Že kar nekaj časa sem si želela iti na Stol. Ja, še en dvatisočak, ki sem ga hotela osvojiti in poleg tega je še najvišji vrh Karavank, kaj lepšega. In ker mi ni ravno zadostovala običajna pot, sem se odločila za nekoliko daljšo in veliko bolj zanimivo, kjer razgled ni enako praktično celo pot. Štartali smo z Ljubelja, z Zelenice.

Jutro je bilo naporno; zgodnje vstajanje še v temi, hitri zajtrk in kava kar med vožnjo proti Tržiču in dalje do Ljubelja. Tudi sonce se je bolj resno pokazalo šele takrat, ko smo mi že strumno stopali navkreber po smučišču Zelenica. Jutro je bilo dokaj hladno, a kljub temu prijetno. Ko smo prišli na zgornjo postajo sedežnice, nas je obsijala sončna svetloba in v hipu je postalo vroče. Na srečo so bili na nebu majhni oblački, ki so sonce delno zakrivali, da je bila temperatura za hojo znosna in iz mojega nahrbtnika ni bilo potrebno jemati kreme za sončenje. V hribih te opeče, še predno to dobro opaziš.

Jutranji pogled z Zelenice proti vzhodu

Pri koči Vrtača na Zelenici so se pasle krave in mi polepšale jutro. Živali imam pač zelo rada in rada jih opazujem. Ostala bi kar tam in poležavala na sončku, a nas je čakala še dolga pot. Smerokaz je sporočal informacijo o skoraj štirih urah hoda. To se mi ni zdelo nič drastičnega, dokler nisem dejansko zagledala Stol. Bil je tako preklemano daleč in zdelo se mi je nemogoče, da bom prišla do vznožja Stola, kaj šele na vrh. Ker niti lastnega tarnanja ne prenesem, sem vzela pot pod noge. Prečenje pobočij pod Vrtačo ni bilo nič težkega. Korenine, skale, pesek in praktično nič vzpona. Vmes pa pogled na Blejsko jezero, Begunjščico, Vrtačo, kočo pri izviru Završnice in vse polno cvetk in rožic vse naokoli. 

                                                              Tisti najvišji vrh je Stol

Bolj, ko smo se bližali Stolu, bolj je postajala pot zahtevna. Vedno večkrat sem pomislila na to, kako bom po tej isti poti prišla nazaj. "Šodrasta" in strma pot ni zame. Gor zlezem kamorkoli, dol pa nikakor. Ampak vse te misli je zasenčil razgled na okolico. Vse polno skalnatih gora vse naokoli. Ustavili smo se kar nekajkrat, malce počivali, malenkost prigriznili, spili "kofico" in predvsem jaz sem neskončno uživala v okolici. Nenazadnje se nam ni mudilo prav nikamor.






Ko smo "prilezli" do višine, kjer med skalami ni bilo več klorofila, je tudi sonce močneje pripekalo in žgalo. Nevem od kje sem črpala energijo, da sem z lahkoto stopala po vedno bolj zoprni spodrsajoči poti navzgor okoli melišča in istočasno še silno veliko klepetala. Dohitela sta nas dva planinca, za katera bi tako na pamet rekla, da sta bila oče in hči. Glede na opremo mi nista delovala izkušena v gorah, a sta hodila presenetljivo hitro. Svojo neizkušenost sta potrdila, ko sta se podala po bližnjici. Ta bližnjica ne bi bila nič pretresljivega, če ne bi bilo to melišče. Pa kdo hodi po melišču navzgor?! In takoj sem si postavila izziv, sama sebi. Po poti okoli melišča, ki je bila precej daljša, sem želela priti na vrh prej kakor onadva, ki sta šla po veliko krajši poti po melišču. Seveda mi je uspelo. In končno vrh. No, skoraj. Vrh še ne, smo pa prišli do prelaza, kjer se odpre razgled na slovensko stran in kjer je poti na vrh Stola le še za slabih deset minut po travnatem brezpotju. Najprej sem se izogibala ovčjim kakcem, da jih nisem pohodila, a bilo jih je vedno več in vedno več, tako da mi je bilo na koncu že popolnoma vseeno koliko jih pohodim. Torej, hodila sem dobesedno po dreku!






Tik pod vrhom, pogled v Avstrijo






Vrh Stola ni pri koči, temveč na vrhu, ki je za kucljem, na katerem stoji koča. Vrh je bil z vseh strani oblegan s planinci in vsi so se podili naokoli s fotoaparati in fotografirali en drugega. No, tudi mi smo to počeli, za spomin. Nisi pač ravno vsako leto na najvišjem vrhu Karavank. Sledil je spust in nato rahel vzpon do koče. Prešernova koča na Stolu se dviga 2173 metrov nad morjem in na ta dan je prijazni gospod v koči zagotovo prodal od vsega največ piva in radlerja. Seveda smo si tudi mi privoščili pločevinko slednjega.

Pred kočo na sončku sem si pogledala še dve sila zanimivi knjigici. Prva je bila zbirka kopij starih razglednic slovenskega dela Alp. Večina jih je bila pošiljanih okoli leta 1920. Vse pohvale takratnim ljudem, ki si v oblekah in s praktično nič opreme hodili v visoke hribe. Še posebaj občudovanja vredne so takratne ženske, ki so imele oblečena dolga krila. In takratne tkanine so bile težke in toge. Druga knjiga pa je izšla ob stoletnici odprtja koče na Stolu. To je bilo dve leti nazaj. Otvoritev koče je bila davnega leta 1910 in takrat se je tam zbralo 1500 ljudi. To si težko predstavljam, ne glede na to, da sem vso to množico videla na starih fotografijah v knjigi.






Pogled od Prešernove koče na Stolu proti Bledu

Pot navzdol mi je vedno zoprna, tu pa me je celo skrbelo, kako bom prišla dol. Prvi del je bil lušten, saj so nam družbo delale tiste frajerke, ki so pokakale vrh Stola, ovce. Nadaljevanje poti pa... Nevem komu se je za zahvaliti (verjento naravi), da je tam melišče. Melišče z dovolj kamenja, da se je dalo elegantno stopati po njem. In ja, hoja navzdol po melišču je super!!! Sem bila kar malo žalostna, ko je bilo melišča konec, tako luštno je bilo.

Spodnji del poti smo opravili po drugi poti. Vijugasta, spuščajoča se in precej porasla pot nam je postregla z malinami, jagodami in borovnicami. Vmes je bila tudi rastlina, ki je bila na las podobna ribezu, a si rdečih kroglic nisem upala poiskusiti. Prišli smo do travnika, ležečega ob vznožju Vrtače, ki je zagotovo nekoč bil planina. Mislim si, da silno lepa planina, takšna s potočkom.

Smerokazna oznaka za kočo pri izviru Završnice je dala podatek, da je do tam 15 minut hoda, ampak smo hodili kar dobre pol ure, ko smo končno zagledali kočo. Vsi trije smo potrebovali kofeinsko dozo, zato smo se usedli na sonček pred kočo.

Navdušena, kot majhen otrok, sem bila, ko so prišle krave same od sebe iz gozda, kjer so se pasle čez dan, na travnik pred kočo. Prišle so domov. Veselje mi je naredil še majhen mucek, ki se je igral na dvorišču in kuža, ki je ležal pod sosednjo mizo.
Spili smo kavo in odšli dalje proti smeri Zelenice. Vmes smo se ustavili še pri izviru Završnice. To je pravzaprav majhen potoček prav ob poti, ki izvira kar sredi pašnika. V tem sušnem obdobju vode ni dovolj niti za napoj krav, kaj šele za kaj drugega. Predstavljam pa si, da je spomladi, ko se v gorah tali sneg, kar živahen.

Pot do avta na Ljubelju ni bila več dolga, ampak naša utrujenost jo je podaljšala, da ni in ni bilo konca. Nekaj časa smo hodili kar po cesti ob smučišču, nato pa po luštni mehki gozdni potki, ki je bila pravi balzam za moja že nakoliko boleča kolena. Končno avto!

Odličen izlet z lepimi razgledi proti Avstriji in Sloveniji. Na slovensko stran se je videlo Blejsko jezero, Sava na Jesenicah, v Avstriji zajezitev Drave. Vse to tako daleč, jaz pa sem si želela zaplavati v vodi. Enkrat drugič, nekje drugje. Tokrat smo hodili. Hodili približno deset ur vse skupaj in spet sem neskončno uživala. Definitivno priporočam pot na Stol z Ljubelja!















nedelja, 12. avgust 2012

Senožetna planina, štiri pašne in ena zgrešena

Nedelje v mojem vokabularju niso dnevi, namenjeni počitku in kaj je lahko bolj primerno zame, kakor to, da ponovno lezem v hribe. Vreme gor ali dol. Dolge hlače, jopica in pelerina v nahrbtniku so bili tokrat obvezna oprema, čeprav slednjega, hvala bogu, nisem potrebovala.

Pot sem si začrtala že nekaj dni prej. Glavnino sem jo tako že poznala, za tisti neznani del pa sem imela s seboj zemljevid, in to celo specialko. Za "back-up" sem imela sprintan tudi opis poti z interneta. Glede na to, da je bila pot imenovana za neoznačeno, sta mi oba pripomočka prišla še kako prav, srečo pa imam, da sem z zemljevidom precej vešča, sploh glede na to, da sem ženska.

Ker obljuba dela dolg in ker sem prijatelju in mojemu tekaškemu kolegu obljubila, da ga bom vzela s seboj v hribe, sem to storila tokrat. Bil je prijetna družba za klepet in še dolgčas mi ni bilo. Tako sva že zelo zgodaj štartala z Vrhnike in prva postojanka je bila v Radovljici na bencinski črpalki. Le da ni bil žejen moj avto, temveč sem jaz potrebovala dozo kofeina. Do Ribčevega Laza se nato nisva ustavljala, čeprav mi je v Bohinjski Bistrici zadišal krof ali rogljiček morda celo štrudelj. Ampak sem se uspešno vzdržala sladkega zajtrka.
Parkiranje sem imela strateško pogruntano. Seveda sva avto pustila na travniku v Ribčevem Lazu, kjer je parkiranje brezplačno. Pač prehodiš kilometer ali dva več, pa kaj potem. Vsekakor pa se ne splača zapeljati do Voj.

Torej sva se kar po cesti peš odpravila skozi Staro Fužino proti Vojam. Vas je res slikovita in je ena tistih vasi v Bohinju, ki še izžareva "starinskost" in pristnost bohinjske stavbne dediščine. Po mojem mnenju je lepša le še Srednja vas. Z zadnjimi starofužinskimi hišami se konča asfaltna cesta in preide najprej v makadamski kolovoz in nato v pešpot.

Mostnica v Stari Fužini


Prišla sva do Hudičevega mosta, ki ponuja prav lep pogled na Mostnico v strugi pod seboj. Kristalno čista voda in njena korita... In nato tabla za začetek korit Mostnice pove, da se bova večkrat nagnila preko pečine, da bi lahko videla korita. Pa naju je po nekaj sto metrih hoje ob bregu presenetila majhna hišica in v njej lokalni fante z blagajno. 2,50€ na osebo je želel za najino nadaljevanje poti. Pred očmi se mi je kar stemnilo. Za kaj, vraga, porabijo ta denar, ki ga poberejo tu? Za urejanje poti zagotovo ne, saj varnostne jeklenice ne le da ne nudijo zaščite, temveč še celo prav neugledno ležijo po tleh ob poti. Po nekaj besedah in s sarkastičnih nasmeškom sva se obrnila in se raje povzpela proti asfaltirani poti, ki vodi proti Vojam. Zamudila se nisva prav dosti, sva bila pa pač prikrajšana za ogled korit.
Voje so res lepa senžetna dolina, ki je včasih veljala za spodnji pašnik in kjer so, v primeru toplih jeseni, majerji ostali z živino lahko celo do Božiča. Danes pa so tu večinoma vikendi, na koncu doline je tudi okrepčevalnica, ki na zunaj deluje bolj kot mali muzej na prostem. Večina obiskovalcev doline pa pride sem, da si pogleda slap. Ta je imel tokrat nekoliko slabši pretok, zaradi suše, ki je problem v zadnjih tednih.



Ko se nama je uspelo orientirati in najti pravo pot, se je pot hipoma začela strmo dvigovati skozi gozd. Jasno se vidi, da pot vodi na srednje in visoke pašne planine, saj je ob straneh lepo obložena s kamenjem in spominja na mulatjero. Neverjetno, v kakšen klanec so včasih gnali živino! Nenadoma se je odprl pogled na manjši travnik, ob robu katerega je bila tablica na planino Zgornja Grintovica. Nadaljevala sva v smeri tablice po strmem pobočju. Naravnost bi nadaljevala v primeru, da bi želela




na Velo polje. Opreznost ni bila odveč, saj zlahka zaideš s poti, ker je mestoma slabo uhojena. 


Prihod na planino Zgornja Grintovica (lokalno Grintojca) je bil skoraj veličasten, ko sem zagledala strehe prvih stanov in še bolj, ko nama je bila ponujena kavica. Namreč, na planini so bili najemniki stanov in  prijazno so naju povabili na kavo. Seveda nismo ostali le pri kavi. Zvrnili smo še "šnopček" in dami sva, sicer kar iz "flaše" naredili zajetnejši požirek limoninega žganja. Za dvig energije je poleg kofeina poskrbela tudi čokolada. Fantastični ljudje! Prijazni, odprti za pogovor in pravi šaljivci. Par z Gorenjske in dva možakarja iz okolice Cerknice. Nasmejali smo se od srca. Pokazali so nama "drugi predal" in povedali, kakšen je izraz za moškega s koso (kosec) in kakšen za žensko s koso (matilda). Ob pogledu na drugi predal sem "krepavala" od smeha. Sami "6-packi" piva in radlerja. 

Izkoristila sem še hitro priložnost in povprašala nekaj osnovnih reči o njihovem bivanju na planini. Prvi teden v juliju pridejo pokosit travo, stanove imajo v najemu za 99 let in na planino prihajajo skozi vse leto, so iz zelo različnih področij Slovenije in med seboj se že vsi poznajo.  Ponavadi se pripeljejo do planine Blato iz Stare Fužine, kjer na moje začudenje prav vsakič plačajo za vožjno do Blata. Povedali so mi tudi, da v Bohinjskih planinah zelo težko dobiš stan v najem, da so po večini že vsi oddani. Ja, izvedela se marsikaj zanimivega.



Planina Zgornja Grintovica, po domače "Grintojca"

Pot sva raje čim hitreje nadaljevala, da se nisva preveč zasedela in shladila. Z začetka je pot vodila skozi lep gozd, poln raznih gob in žab, označena pa je bila le z možici. Ob ozki travnati poti, nekoliko više, med podrtimi macesni zaradi snežnega plaza nad Zgornjo Grintovico proti planini Krstenici, sva zagledala gamsa. Kako sem ga bila vesela! Nič kaj pretirano se naju ni bal.
Nadaljna hoja po nekoliko drugačni, pretežno krušljivi poti naju je pripeljala na travnik. Zaradi megle sem težko ocenila, kje točno sva. "Kravje torte" pa so napovedovale, da sva verjetno na Krstenici. Ja, res sva bila. Lepa, slikovita planina s sirarno in precej obiskovalci. Pred sirarno so se ravno sušile koprene za odcejevanje sira, kar je dajalo vedeti, da je planina še kako živa.
Stavbna značilnost bohinjskih planin je stan, katerega bivalni del stoji dvignjen na kolih (kobilah) in ima odprto ognjišče. Spodnji del pa je bil odprt, pogosto s podaljšanim nadstreškom, in je nudil zavetje živini. Seveda so se časi spremenili in s tem tudi namembnost stanov, kar privede tudi do sprememb v zunanjem in notranjem izgledu bajte. Tudi odprtih ognjišč po veliki večini ni več.
Za kratek čas sva se ustavila, si ogledala zunanje značilnosti planine in se odpravila navzdol proti planini Blato, ki je bila najina naslednja oporna točka na poti.


Planina Krstenica

Kar nekaj časa nisem bila prepričana, če hodiva po pravi poti. Šele, ko sem vzporedno zagledala širšo pot, pokrito s "šodrom", mi je bilo jasno, kje sva. Tudi na zemljevidu je pot poimenovala kot steza in res ne vzbuja občutka zanesljivosti, glede izbire.
Ob pogledu na pastirske stanove na Blatu sem si dokončno oddahnila, saj sem od tu dalje pot zelo dobro poznala. Deloma asfaltna in deloma makadamska cesta naju je vodila proti Vogarju. Parkirišče je bilo grozljivo nabito polno in ljudi je bilo ogromno. Večina jih pride sem gor z avtomobilom, potem pa nadaljujejo pot na planino Pri jezeru in na planino Viševnik. Te dve planini sta se turistično najbolj razvili. Smerokazi za planine Hebet, Vodični vrh in Laz pa kažejo na to, da tudi tem velja pripisati enako "usodo".
Močno me je presenetila okrepitev gostinske ponudbe na novi domačiji Dolenc. Ta je bila še pred dvema letoma le privatni "vikend stan". Koza, goske, ovčke in polno obiskovalcev se je sedaj trlo okoli bajte. Tako mi je bilo jasno, zakaj pri planinski koči nekoliko niže ni praktično nikogar. Vzdušje je dolgočasno in ne daje občutka planšarske domačnosti.   



Pogled z vzletišča za jadralne padalce na Vogarju

Grešno se ne bi bilo ustaviti na vzletišču za jadralne padalce na Vogarju od koder je res čudovit razgled in pogled na Bohinjsko jezero. Izgleda tako blizu, da bi človek lahko kamen vrgel v vodo. In ta lep pogled na jezero je popolnoma razblinil jezo v meni, ki sem jo doživljala ob pogledu na pretirano moderno obnovljene bajte okoli Vogarja. Spoštujem to, da ljudje vzdržujejo in obnavljajo bajte, ampak nekoliko več "filinga" za avtohtonost in podobnost nekdanjim pašnim objektom bi pa lahko imeli.


Čakal naju je le še sestop z Vogarja. Imela sva srečo, da sva bolj po naključju kot namenoma našla strmejšo in hitrejšo varianto poti. Tako sva bila bliskovito nazaj v Stari Fužini. Sledila sva kolovozni poti proti vodi in brez pomisleka sem skočila v vodo, ki je imela idealno temperaturo, dovolj hladno za osvežitev in hkrati ne prehladno. Sonce je bilo že nizko nad Komno, kar je pripomoglo k nekaj lepim fotografijam.



Da avta sva imela le še približno 20 minut hoje. Korak sva kar pospešila, skoraj prišvigala sva izza uvivnka, malo zaradi lakote in velikih očk ob misli na pico, malo pa zaradi moje paranoje. Pri avtu pa sem se sprostila in priznam, da sem tedaj tudi sama že bila z mislimi v Lescah za mizo z vilicami in nožem v roki.

Kljub nekoliko slabšemu vremenu, sva se imela lepo in sva do konca izkoristila dan. Grenkega priokusa ni pustila niti tista vstopnina do korit Mostnice. Nisva bila visoko, nisva bila nad 2000, a bila sva utrujena. Nenazadnje sva hodila kar precej ur, na hitro izračunano je vse skupaj naneslo okoli deset ur, kar pa že ni zanemarljivo. Planine so me resnično zasvojile in žal mi je bilo le, da sva zgrešila planino Spodnja Grintovica, četudi je opuščena in zapuščena, in je ravnotako bila v mojem planu.  Prepozno sem pač pogledala na zemljevid. Pa drugič. Na tem koncu me čaka le še planina Laz in sedaj še pač Spodnja Grintovica.