ponedeljek, 07. januar 2019

Vojkova koča na Nanosu, 1240 m.n.v.

Nedeljo, sploh, če je napovedana lepa, je treba izkoristit. Zakaj ne bi šla k "Vojcu" na čaj? Čeprav nahrbtnike skoraj niti ne bi rabila, ga je pametno imeti s seboj. Ta moj je skoraj kot "sportbili" torbica. Vse, kar rabim (ali bi lahko rabila), imam pri sebi. 

Parkirišče v Razdrtem je bilo skoraj polno, zato sem na poti pričakovala kar nekaj ljudi. Nekej sem jih srečala, ko so že sestopali, nekaj sem jih prehitela že takoj na začetku poti, še čisto spodaj. Dva moška mojih let sta postopala ob poti. En od njiju je omagal že v začetku strme poti. Spraševala sem se, kako lahko odrasel, relativno mlad moški pri močeh omaga že na začetku poti. Hja, zmačkan je, prejšnja noč je bila prehuda. V tem primeru niti ni pametno, da hodi v klanec, že zaradi dehidracije. Oh, kako lep dan bo zapravil zaradi alkohola! Ampak, to niti malo ni moja težava.  


Šli sva po strmi poti, ker sem vedela, da je Kara pravi mali gamsek in ne bo imela težav. Za nama je šel še en mlajši fant z bernskim planšarjem in prehitela sem še eno družino z neko, morda je bila mešanka haskija. Na Karo je renčala, ko sva šli mimo, a Kara je samo stekla naprej. Ne ukvarja se ona preveč z drugimi kužki. 


Pred tistimi nekaj skalnimi skokci je pa veliki skali simpatičen napis: "POČAKAJ FANTIČEK, DA PRIDE DEKLIČEK." No, mene ni čakal nihče. Previdno sva šibali dalje. Kara res ni imela nikakršnih težav. Le na delu, kjer je potrebno stopiti okoli skale in je potka bolj izpistavljena, sem jo zapela na povodec. Zaradi varnosti, za vsak slučaj. 

Nekoliko višje me je fant z berncem prehitel, zgovoren Primorec s silno luškanim kužatom. Malo kasneje, pri koči, sva se kar načvekala. 


Na vrhu zavarovanega dela se pot razdeli. Levo ali desno? Ena je markirana, druga ne. Markirana, desna, pelje malenkost okoli hriba, ona druga, leva, gre direkt v klanec čez travnike. Čeprav se je nemogoče izgubiti, sem se držala markacij. Pričakal me je še en, zelo dvoumen napis, ki ga lahko razumeš tako ali drugače: "VEČKRAT K SM ZGORAJ TEM RAJŠ TE IMAM." 


Videti je bilo že prvi lep razgled proti jugu in vzhodu, pa še Kara se mi je nastavila za fotkat. V daljavi so se po dolinah vlekle meglice in sonce jih je skoraj srebrno osvetljevalo. Kaj vse se je videlo, pa skoraj ne bi bilo konca, če naštejem.


Nekje v mislih sem imela, da bi šla naprej na Suhi vrh, ampak sem videla, da ja po senčnih legah kar nekaj snega. Ker sem si tokrat dopustila hoditi v salomonkah, hoja po snegu ne bi bila ugodna niti zdrava. Šla sem do koče. Kot vedno, sem naprej poskrbela za Karo. Naredila je le nekaj "mljaskov" vode, ko je prišel njen prijatelj s poti bernc. Potem je bila njegova voda bolj zanimiva. S kužatovim lastnikom sva malo poklepetala, potem pa sem se med pogovorom spomnila, da bi mi pasal čaj. V koči je bilo spet tako vroče in brez zraka, da sem v trenutku zašvicala. Joj, kako pozimi ne maram koč!


Potem je prišla še družila s tisto haski psičko. Hecno, vsi, ki so šli po domnevni bližnjici, so prišli za namo do koče. No, mogoče pa le ni bližnjica. 
Bernček je dobil priboljšek. Oskrbnica koče mu je prinesla cel zrezek, ki je v petih sekundah izginil. Kara je mogla malo pofehtat in ker je lušna in oh in sploh lepa psička, je tudi ona nekaj dobila. Na plastičnem krožničku je dobila štiri koščke mesa iz golaža. Kako je bilo to dobro! To se ji je pa splačalo pridit na Nanos. 
Aja no, tudi čaj je bil dober. 



Čas je bil, da se odpraviva. Dol sva šli pi položni poti. Počasi, brez hitenja, s polnim uživanjem. Vetra praktično ni bilo, sonce je bilo toplo, razgledi pa... samo stoj in glej. Na obzorju proti Trstu se je vidla tista grda trikotna betonska cerkev. Dvakrat sem že bila tam, pa si še vedno nisem zapomnila, kako se imenuje. Videlo se je morje; koprski zaliv, mimo Trsta do Monfalcona in še dlje. Dolomiti, cela Padska nižina, naše Julijske Alpe, Trnovski gozd, Vipavska dolina, cel Kras s posameznimi vasicami... sem kar stala in gruntala, kaj vse vidim pred seboj. Nisem pa znala točno ocenit, kje smo hodili na Vertovčevem pohodu sredi novembra. Oh ja, pa videl se je celo Vogršček in dalje Sabotin, Sveta gora in Škabrijel. Videlo se je vse!



Ko zagledaš Hieronima, se pot obrne na vzhod in spusti, tako da se je treba posloviti od lepega razgleda na zahod in sever. 
Sestopali sva počasi in z nekaj previdnosti, nisva pa se več ustavljali. No, razen ko se je Kara mimogrede počohala pri katerem od pohodnikov. "Joj, kako je luškana. A je mlada? A je to border? A jo lahko pobožam?" To so vprašanja, na katera na izletih redno odgovarjam in čist fino mi je. 


V spodnjem delu, že v tistem prijetnem gozdu z iglicami sva srečali še eno vižlo, ki ni bila navdušena nad tem, da Kara teče mimo. Kuža se je pognal za Karo in res sreča, da so ga imeli na vrvici. Potem nama je nasproti šel vipet, znani kuža. Znanci z Vrhnike. Nič nenavadnega, da na Nanosu, na lep nedeljski dan srečaš znance. Stavek, ali dve, pa smo šli dalje. 


Še čez velik travnik je bilo treba. Karin najljubši del poti, del za divjanje. Potem sem jo zapela na povodec. Na parkirišču je bilo polno avtomobilov, na parkirišču pri britofu še več, nekateri so parkirali kar po cesti in vsepovsod. Pomislila sem, kako krasno, da se nama je uspelo izognit vsem tem ljudem. Saj imam rada ljudi, ampak gužve v hribih pa nihče ne mara, verjetno.

Pa je šla še ena prijetna nedelja v kraj. Ni bila navadna, bila je malo posebna. Kakšno bi bilo življenje brez posebnih trenutkov, brez smeha in veselja!

petek, 04. januar 2019

Kraški rob, od Črnega Kala do Podpeči

Še Eskimi se naveličajo mraza. No, zame, "softiča", je že par dni na mrazu v sredogorju problem. No, problem se je spravit na mraz, potem se ga navadiš. Tokrat pa sem si zaželela nekaj toplejšega. Nekaj toplejšega za celo družino. Pa ne mislim kap, šalov in rokavic... ampak Primorske.

Vedno je čas za igro

Kdo je bil selektor poti niti ne vem točno, a končna ideja je bila pretežno moja. Parkirali smo nad Črnim Kalom, kjer je sicer tudi izhod za plezališče. Že od tu je bil razgled na Trst fantastičen. Tudi avtocestni viadukt je bil kot na dlani, čeprav niti ne najlepša stvaritev je bil pogled nanj skoraj monumentalen. 

Črnokalski grad

Pot je bila markirana in zato sem si lahko oddahnila. Težko je biti navigator nekomu, ki zahteva precej hiter odgovor, vsekakor pa mu je ljubši pravilen podatek ter odstopanj in postopanj ne sprejema najbolje. Govorim o svoji mami. Seveda jo imam vseeno zelo rada. 
Takoj na štartu sem se navdušila nad Črnokalskim gradom. Priznam, da o njem še vedno ne vem popolnoma nič in za to me je kar malo sram. Bom pobrskala za informacijami. 
Dalje pot vodi na dve smeri: ena je zahtevnejša, druga lažja. Zaradi Kare smo se odločili za lažjo varianto. Dalje smo skozi borov gozd in prek železnice nadaljevali vzdolž kraškega roba. Cel čas je bil razgled na Trst in Koper prav za vikat. Enakih fotografij imam pravi mali tržaški zaliv. 

Viadukt Črni Kal, Tinjan in Koper


Palčka s Karo :)

Kara je uživala na travnikih, le cel čas je bilo treba malo popaziti, da ni skakala preblizu roba. Pridna je bila. 
Na pol poti sem na svoji levi zagledala cerkvico, na sosednjem gričku. To je bila Marija Snežna, do katere sem bila prepričana, da smo zgrešili pot. Tako po starem, sem razprostrla zemljevid in pogledala, kje točno smo. Zgrešili nismo, ker smo bili še vedno na markirani poti, ki pa je vodila do omenjene cerkvice. Malo navzdol, malo navzgor po pašnikih, mimo ličnih škarp in smo prišli do cerkvice. Čas za malico! No, dva piškota in toplo vodo. 

Razgled s Kraškega roba

Štreka pod Kraškim robom

Ljubezen je gonilo vsega


Pot se dalje spušča proti dolini in majhni vasi na dnu. Srečali smo še kravice in dva oslička. Ta dva sta bila Kari sumljiva, pa tudi jaz imam veliko mero rešpekta do teh velikih živalic s kosmatimi ušesi. Prišli smo v Praproče. Simpatična vasica, ki kaže le malo znakov življenja. 

Cerkev Marije Snežne

Pogled z vrha Kraškega roba

Praproče

Pot smo spet nadaljevali po markacijah in smerokazih. Spet smo prišli čisto na rob Krasa in pod seboj sem zagledala Podpeč in obrambni stolp, do katerega pa se je bilo treba malce spustiti. Šli smo do njega in naredili nekaj simpatičnih sličic z naših najbolj oddaljenim vmesnim ciljem.
Vrnili smo sena rob in si privoščili malo daljšo pavzico. Prilegla se je, sploh ker je bilo prijetno toplo. Ker nisem mogla iz svoje kože, sem cel čas "bulila" v zemljevid in pogruntala, da bi se lahko spustili do Podpeči, od tam pa pot nazaj do Črnega Kala nadaljevali pod robom. Pri oddajniku smo se dvignili nazaj na rob in nadaljevali proti Črnokalskemu gradu. 

Obrambni stolp nad Podpečjo

Podest pred obrambnim stolpom

Tehtali smo minuse in pluse, na koncu pa se odločili za to varianto, ki nam je naposled skrajšala pot za vsaj eno uro. Prva možnost je namreč bila, da bi se vračali po isti poti nazaj. To se mi je pa zdelo kar malo škoda, in sem na vsak način želela pot narediti krožno.
Vmes se je pooblačilo in pasalo je, da je bila pot malo krajša. Srečali smo nekaj tekačev in pohodnikov, ampak težko rečem, da je bila gneča.

Kovana kljuka


Vas Podpeč

Tudi ravninski izleti so lahko vrhunski. Hodili smo približno šest ur, ampak smo imeli poučne in fotografske postanke. Saj za to tudi gre; za druženje, spoznavanje novih krajev, za dobro volj, za užitek in za skupne interese. Ljudje, ki nimajo skupnih interesov, so težko skupaj. Seveda se je treba včasih prilagajati in to je ključ do uspeha v katerem koli odnosu. Brez komunikacije in prilagajanja pa ni harmonije. Ta dan je harmonija med nami zagotovo bila. Vsi smo uživali v hoji, lepih razgledih in spoznavanju novih krajev...in to nas povezuje.

Pa še to... takle izlet toplo priporočam za zgodnjo pomlad ali pozno jesen. Nič napornega ni, pa vendar nafila z novo energijo.






nedelja, 30. december 2018

Roblekov dom na Begunjščici, 1657 m.n.v.

Pri Roblekovem domu sem že bila. Približno 25 let nazaj, oziroma toliko, da se ga nisem spomnila niti... Nič! Kot, da nisem bila tam, sploh nikoli. Pa sem še tja, tudi zato, ker je v knjižici SPP od tam zahtevan štempelj. Dan je bil lep, energija taprava, malo sem bila celo evforična. 
Avto sem pustila v Dragi. To je dolina, soteska, ki se začne skoraj že v Begunjah, zagotovo pa vhod vanjo straži grad Kamen, ki je tako lep in markanten, da vzbudi strast, ki jo gojim do gradov, starih zidov in škarp. Draga se imenuje tudi potoček, ki me je spremljal ob poti vse do tam, kjer se s ceste pot umakne v gozd. 


Nekaj ljudi se je vračalo že nazaj in tudi zato dvema pohodnikoma, ki sta me hotela prepričati, da je do vrha še 6 ur hoje in na vrhu 6 metrov snega, seveda nisem verjela. Nekateri se radi pohecajo in jaz se pohecam z njimi, to mi je všeč. 
Pot je bila podobna vsem tistim potem na Kriško goro, Tolsti vrh, Dobrčo in tudi Kališče... relativno hud cik cak vzpon skozi gozd. Monotonost je razbila lepa pašna planina Planinca. Pravi pašni hotel! Ob poti je bila informativna tabla z nekaj podatki o paši, košnji in dejavnostih na planini v prejšnjem stoletju, a prebrala sem jo šele po poti navzdol. 
Pot se je nadaljevala po cesti do naslednje planine, Poljške planine. Vabilo na silvestrovanje mi je kar ponujalo vizijo o tem, kako prijetno bi bilo silvestrovati tam, ampak jo je prekinila Kara, ko je skočila na nič več uporabno "šajtrgo". No, pa ponosno fotkala se je z Božičkom in Snežkotom. Luštno se je pozabavati, brez veze je biti samo resen in brez veselja. 




Naprej po poti je bilo srečati kar nekaj pohodnikov in kužkov, pa se Kara ni zmenila z njih. Jaz pa sem vedno vesela, ko srečujem množice ljudi, ki gredo v nasprotno smer, kakor jaz. Tako obstaja možnost, da kjer bom jaz, ne bo gneče. Pozimi je to skoraj vseeno, ker so vsi v kočah, jaz pa nikoli. Ne maram vročine, slabega zraka in šundra v kočah, pa še kužati ne smejo v koče, večinoma. 
Cik cak, cik cak, skozi gozd, mimo skladovnic drv. 


Na vrhu je bilo še nekaj metrov ledu, ki se ga je dalo obiti, potem pa sem zagledala Stol v vsej svoji veličini. Iz stranske mrežice ruzaka sem vlekla fotoaparat in ni manjkalo dosti, da se ne bi zvrnila na onem ledu. Stol in Vrtača bosta ostala na mestu. Raje sem umirila korak in stopila na varno. Juj, kaj vse se je videlo, ko sem stopila z ledu in pogledala naokoli. Res, razgledni balkon Gorenjske!

Pot na Vrtačo je bila čisto blizu, pot pod Vrtačo, ki vodi na Stol, pot na Stol, koča na Stolu in oba vrha Stola. Julijske Alpe, kot pa dlani, Bled, Blejski otok, grad, dolina proti Kranju, v drugo smer proti Jesenicam... ma, vse se je videlo za onikat lepo! Kakšno veselje!





Kara je prosto tekala pred kočo, pojedla svoj izletniški obrok in se napila vode. Tudi kuža je žejna in lačna po toliko tekanja in skakanja. No, tudi meni je pasal čaj... no ja, s seboj sem imela topel isostar in kos potice. Malo sem se še razgledala naokoli potem pa je začelo grdo pihati, preko Begunjščice so se valili sumljivo temni oblaki in iz njih je začel naletavati sneg. Redko doživiš, da sije sonce in hkrati naletava sneg. Kapuca ali sončna očala? 
Hitro sem se odpravila v dolino, tako tudi ni bilo priložnosti, da bi me začelo zebsti, kljub primerni obleki. 


Pri vrnitvi na Poljško planino sem zagledela gasilski kamion in najprej me je stisnilo, kaj se je zgodilo, tako naslednji trenutek pa sem videla, da je le pripeljal vodo. Huh! Ustavila sem se na planini in zapasal mi je čaj. Domači gospodinji sem ga naročila kar v njenem mimohodu in prav prijazno mi ga je postregla, čeprav je bilo jasno, da ima vrh glave drugega dela. 
Še Kara je prišla na svoj račun. Med mojim pitjem čaja se je spoprijateljila z dvema psičkama. Ena je non stop lajala na njo, druga ji je kradla palice. Kako sem se jim nasmejala! 


Sestop sem nadaljevala po isti poti in dohitela ekipco mlajših planincev, ki so na glas razpravljali, kakšne pasme je Kara, ali je border ali ne, ali bo dala palico ali ne. Smejala sem se in jih prehitela. Kara mi je prinesla palico in jo pustila na poti. Pobrala sem jo in jo vrgla daleč po travniku. Ni je videla, kam leti, zato je padla kar nekaj metrov od nje. Zavpila sem ji povelje: obrni se, gor, desno. In točno tja je šla, našla palico in stekla po poti naprej. Mladi planinci, ki so to videli, so ostali brez besed. Meni pa se je smejalo. Kara sicer razume te ukaze, ampak palico najde bolj po vonju. Zabavam se, ko ljudje gledajo in komentirajo Karino poslušnost in ubogljivost.  


Mimogrede sva bili pri avtu. 
Potem sva se ustavili še pri Kamnu. Sprehodili sva se kot graščakinja in grajske psička, se malo razgledali naokoli, razmišljli in se spočili na sončku v zavetrju. Lep zaključek izleta, ko še kaj novega izveš o zgodovini tistega kraja. Pa si narediš dan popoln!

Res uživam, ko "bluzim" naokoli. Pa ni vedno treba, da grem v hribe in lezem na jurja ali dva višine, lepo je tudi nižje. Čeprav je tudi doma zelo lepo, si bogatim življenje s tem, ko nisem doma. Ko bom čez 30 let razmišljala, kaj se počela v življenju, bom lahko rekla, da sem se imela fajn, ker sem počela tisto, v čemer sem uživala. Ležanje in "ničpočetje" lahko počaka!